Zrno na zrno – Cerar, granitka na granitko – Fištravec, truplo na truplo – Maribor!

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Kmalu bosta minili natanko 2 leti, kar smo na teh straneh pravilno napovedali, v kaj se bo izrodila t.i. vstajniška oblast. Tako na državnem, še bolj pa lokalnem nivoju. Trpka resnica: danes prihaja tisti, ki je na državnem prevzel vstajniško štafetno palico, na obisk k tistemu, ki jo je na lokalnem prvi dvignil. Če še niste dojeli: Cerar, nadomestek Bratuškove, ki hkrati ni njen presežek, prihaja k Fištravcu, ki sebe seveda ni mogel nadomestiti, zato pa v slabih dveh letih na leto in pol podlage velja za vse prej kot presežek.

Ajde, bi človek pogoltnil vse, kar se je zgodilo, če bi bila ta štafeta vsaj približek simbolike olimpijskega ognja. Da bi vzpodbujala k višjemu, hitrejšemu in močnejšemu, hkrati pa ne pozabila svojega poslanstva, da je važno tudi sodelovati, ne pa samo zmagati. Biti tekmovalen, a solidaren, kljubovalen, a časten. Tako pa je v pičlih nekaj mesecih dokazala, da je relikt nekih drugih časov. Da se dviguje in podaja iz roke v roko med istomislečimi, čistunskimi, preračunljivimi, pravovernimi, birokratskemu aparatu in rešitvam zapriseženimi, ki jim je vse ostalo zadnja briga. Totalitarizem, ki je pod krinko propagiranja kulture dobrih mater, zajel deželico, je namreč nevzdržen, vse kar si drzne razmišljati drugače pa s strani dominantnih medijev ožigosano kot sovražno.

Kdor ne verjame, naj poškili na zadnje dogajanje pred vladnim obiskom, ki ga mariborska post- vstajniška garnitura čaka kot žejni vodo. Nikakor zaman: leta so minila, odkar sta si na mariborskem Rotovžu “Fištrek” in “Zoki” po manevru padla v objem, plačila ( beri: t.i. semenskega denarja, s katerim bi uzurpatorji mariborskih protestov, sicer večina članov proslule stranke Zares iz bližnje vasice Miklavž, prikrili lastno nesposobnost) pa še zmeraj ni. Da bi vlado v Ljubljani vzpodbudili, naj vendar razreši pat pozicijo neugodnega spoznanja, da razen pregrešno dragih potovanj iz “poslov” s Kitajsko ni vzklilo nič, so se dominantni mediji – vsi po vrsti z LDS koreninami- angažirali v procesu “prepričevanja prepričanih”.

Kar je paradoksalno, je to, da so najprej opravili merjenje utripa javnosti, ki pa je dalo porazne rezultate tako za vlado, kakor lokalne nič več vstajnike. Če še ne veste: Fištravca podpira za 0,14 odstotne točke več ljudi, kot je na vrhuncu krvavih demonstracij 2012 podpiralo Kanglerja. Na državnem nivoju je malenkost bolje. Malenkost.

A pozor – vse se zdi kot prozoren manever, kot preračunljivi push- up v stilu “Naredite vendar nekaj, sicer se nam bo res zgodil…Janša!” In kaj menite, kdo se je v lokalnem čas(T)niku s svojimi pridigami oglasil prvi?! “12 let poslanec” Partljič, tisti Tone, ki je v uvodoma omenjenem obdobju osmešil ves preostali intelektualni potencial že tako ponižanega mesta, rekoč, da “ni vedel, da je tista nečakinja- njegova nečakinja”, čeravno ima nečakinja isti priimek in je osebna asistentka človeka, ki ga je prav sam predlagal za župana. Prestrašno, no.

Bi mislil človek, da se bo vrli Tone – letošnji Prešernov nagrajenec, tako mimogrede- opravičil, ampak on- “12 let poslanec, 12 let suženj” ( če smo že v tednu, ko bo oskarjevski čvek nadomeščen z vladnim)- seveda trajba svoje. Da si ljudje pri nas izvolijo politike, da jih lahko poljuvajo, nas je okaral in da je Fištravca, kot večino prej omenjenih, izvolila velika večina, heh.

Pas maters, no.

Kot kaže moja malenkost in Partljič nisva bila na istih volitvah. Čisto možno, zares ( huh, nerodna beseda). Na njegovih je sedanji, nič-več-vstajniški župan zmagal z veliko večino. Na mojih je sicer zmagal isti, a je bila osnovna značilnost obeh nizk(otn)a udeležba; bojkot, pravzaprav in z drugimi besedami. Če bi bil Fištravec zares ( huh, nerodna beseda) protestniški župan, bi moral najprej opozoriti na to dejstvo in se opravičiti, ker mu ni uspelo prepričati več ljudi, temu primerno pa prilagoditi svoj program, če je ta sploh kdaj obstajal.. Ker pa gre- z besedami MB opozicije- za popolne diletante, opite z rezultati nenadnega prevrata, skozi katerega je na plano privrelo vse potlačeno v 25-ih letih na 45 let podlage in streznitve ni in ni, nič čudnega, da iz obupa pijančuje vso mesto in hkrati tone globlje od dna.

Mislite, da karikiram?! Nikar! Prenesen pomen na stran: najbolj obiskana lanska mestna prireditev je javno martinovanje, ki se ga je udeležilo pribl. 20 000 ljudi, sledi pa mu javno silvestrovanje z ne dosti glavami manj. Na obeh je ministriral župan, na drugem je celo “častil” nekaj tisoč litrov vina; tako, “za bolj tekoč vstop v novo leto”, kot se je izrazil.

Da je hkrati doniral 300 EUR za potrebe javne kuhinje, ki jo je pred tem skušal proračunsko ukiniti, sta natanko tisti dezorientiranost in nadutost, ki ju je neukemu opazovalcu težko doumeti. Po drugi strani pa- nič čudnega; mar ni bilo preoptimistično pričakovati, da se bo “izbrani” vedel drugače, sploh, ko vemo, kdo ga je lansiral?! Da ne bo nadaljeval kulture samopomilovalnih žalostink, tipa “Še eno rundo daj, točajka, da zapojemo in da pozabimo”, ki potem mutira v srhljivo manično – depresivno “Ko toti Štajerc v Dravo pade!”

Malo preveč ljudi nam je zadnje čase “padlo” v Dravo. Iz premalo znanih razlogov, za katere pa vsi slutimo, kateri so. Naj mi cenjeni literat oprosti, a sam sem v Fištravcu že zdavnaj prepoznal tujca. Sicer mi je bil Sartre ljubši kot Camus, ampak mi je bila Kuga tudi ljubša od Tujca. In to je Maribor danes: zatohlo, zanemarjeno, nikomur potrebno mesto, na katerem po cesti ležijo podgane, nove pa šele lezejo na plano. Enkrat so te podgane shirane ( “novi izginuli mladenič v Dravi”), spet drugič preobilne ( “ne trije, 15 jih je ‘zgin’lo in vsi so b’li na ipsilon gor vrezani”), vsekakor pa so mrtve. In ni ga hujšega od mrtvih podgan, to lekcijo so na Magrebu vzeli že zdavnaj. Babonska kuga je telesna, kuga v duhu pa apokaliptična in nekdanja evropska prestolnica mladih, kjer so mladi bolj opazni le še na bojnih poljih ( javne pijanice, stadion, Drava) , je za to najboljši dokaz.

Od junaka do bedaka je korak, pravijo. Da bi okoristil ozek krog manj mladih in nevernih, je “Fištrek” izdal širok krog mladih in verujočih. V boljšo prihodnost. Osebno mi je vseeno za oba, Cerarja in Fištravca. Že njuna vzdevka- tudi če postavimo politično nekorektnost na stran- povesta vse o kvaliteti vladanja: Cmerar in Fišdrek. Oba sta v političnem smislu že passe, (pre)minula, trupli; le zavedata se še tega ne. Kot oni v Lepoti po ameriško. Lepota po mariborsko sicer operira z več trupli, a to je lahko tudi prednost: biti truplo v lokalnem slengu pomeni biti medel, neaktiven, neopazen, nepravi človek na nepravem mestu, skratka.

Naj si torej vzajemno izročita protokolarni darili, ki bi prezentirali vsoto vseh naših strahov in neizpolnjenih pričakovanj. Darilni vrečki brez vsebine; taki, ki ju dobiš hcoj, ko kupiš plastično novoletno smrečico višjo od metra, ki jo boš okranclal z lažnim sijajem in s katero boš slavil nekaj, kar ne razumeš. Taki standardni, okoli prazni, znotraj votli, ozaljšani z bleščicami, ki izpisujejo edino, trpko in večno vstajniško resnico: “PO UPORABI ZAVRZI!”

Če je praznik, naj bo praznik za vse.