Kaos identitete: Slovenija ima za svojo himno kitico z internacionalističnimi, ne domoljubnimi pretenzijami

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

Prva gimnazija je zgodovinska, kulturna, pedagoška institucija, katere ponosni, izjemno ponosni dijak sem svoj čas bil tudi sam. Ko sem se odločal med vpisom na Drugo in Prvo gimnazijo, sem se nekega večera na sprehodu v center mesta zazrl v s sojem luči obsijano, priznajmo si, prelepo zunanjo podobo šole. Prevzela me je, želel sem biti dijak, želel sem biti številka na seznamih dijakov te šole.

Pred časom je v medijih zaokrožila »afera« v povezavi z gledališko predstavo dijakov Prve gimnazije, ljudje na ulici in na forumih govore o užaljenosti velikega dela učiteljskega zbora in celo o »otročjem« vedenju le teh, češ, da so jezni na ustvarjalce omenjene predstave in da to celo zelo jasno, v medsebojnih odnosih z dijaki – kažejo. Da so pritiskali na ravnatelja, da predstavo prepove, da so nekateri želeli vložiti tožbe zoper ustvarjalce. Iz obdobja, ko sem bil dijak te šole in kasneje, ko sem tamkaj bil na pedagoški praksi, imam precej mešane izkušnje s profesorji in zaposlenimi. O mnogih bi za vrčkom piva (ali ob vinu, ker piva ne pijem) najbrž bil pripravljen govoriti podobne stvari, kot so to v omenjeni predstavi počeli njeni ustvarjalci, »Bog pa nam je vsem udeleženim priča«, da tudi sam nisem bil ne »najlažji« dijak ne najlažji študent na praksi. Če je vse to o profesorjih res, potem bi njihovo vedenje, vsaj v nekem smislu, res lahko poimenovali vsaj »otročje«. »Nepedagoško«. »Neprofesionalno«.

Toda, odziv avtoritet iz sveta umetnosti je bil podoben. Ravnateljevo posredovanje, bodisi njegova navodila ustvarjalcem, da določene zadeve spremenijo, »ozaljšajo z evfemizmi«, če ne druga, bodisi kasnejši, bojda da dekret o prenehanju prikazovanja (nepreverjena informacija), so brez kakršnihkoli pomislekov, brez kakršnegakoli skepticizma do upravičenosti svojih lastnih spoznavnih pozicij, poimenovali za »poseg v umetniško svobodo«, »omejevanje razvijanja kritične misli in igralskih in umetniških kompetenc dijakov«. To, da je v procesu razvijanja igralskih/režiserskih kompetenc potrebno pustiti otrokovi domišljiji prosto pot, ni nedvoumno utemeljen in edini smiselni pedagoški pristop. Pa pustimo ob strani vzgojo osebnosti – niti v smislu vzgoje, razvijanja strokovnih kompetenc; če ni meja, če ni kriterijev, če ni standardov, v kakšnem smislu je mogoče govoriti o tem, da otroke česa učimo, da jim podajamo znanje, da smo strokovnjaki, ki izhajamo iz stroke?

V družbi, v kateri živimo, pa so prav zgoraj omenjeni ljudje, profesorji in umetniki, ustvarjalci mnenj, še zlasti so to ljudje, ki se jih posluša, ko se govori o tem, kaj je kultura, kaj je umetnost, kaj je, preko tega, to, kar šteje, kaj naj bi veljalo, kaj naj bi se sugeriralo kot vredno naše identifikacije, vredno t.i. narodne identitete. Ko se pedagogi ne zavedajo večumnosti pedagoških pristopov, h katerim se nagibajo, ko se ne zavedajo, da se sami nagibajo k določenim pristopom zaradi nepremišljenih osebnih preferenc, ne na podlagi in v imenu nekega znanja, neke teorije, obče sprejete kot najbolj učinkovite za razvoj osebnosti in določenih kompetenc…

Potem dobimo kulturne proslave ob državnem prazniku, kakršni smo bili priča, potem dobimo to, da se v javnosti kot nekaj najbolj »zdravega«, kot nekaj najbolj »normalnega«, predstavlja to, da ima Slovenija za svojo himno kitico z internacionalističnimi, ne domoljubnimi pretenzijami. Ko se opozorila na spornost take himne imenujejo produkt umov, ki so zaostali, nerazviti, ne – umni. Kulturniki brez spoznavnega, pedagogi brez pedagoško – psihološkega kompasa. Kaos. Da le žive vsi narodi…