Brainwash Wednesday: stupidnost rdeče medijske propagande!

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Mnogo je mejnikov, a tiste širšega družbenega pomena že od nekdaj radi posebej opredelimo. Z rekli, pregovori, besednimi igrami, besednimi zvezami. Malo jih je, ki danes ne vedo, kaj pomeni “Empire strikes back”, velika večina zlahka pojasni kdo in kaj so “Black Monday”, “Bloody Sunday” ter celo “Ruby Tuesday”. Da se referirajo na prelomne dogodke na gospodarskem, vojnem, političnem, umetniškem in celo spiritualnem polju, vam bodo rekli in da jih zaradi pogostnosti in malodane cikličnosti potem v podobnih situacijah vedno znova uporabljamo. Pri sredi, Wednesdayu, pa se pri teh uvoženih miselnih produktih kar hitro zaplete. A ne zato, ker je edino, kar pade na pamet avtorju tega zapisa sicer odlični angleški nogometni klub Sheffield Wednesday, ki se po letih tavanja na marginah najbrž vrača tja kamor pripada, pač pa zato, ker srede- kot kaže- zgodovini niso ravno najbolj ljubi dnevi. Vsaj kar se prelomnosti tiče in če izvzamemo evropski nogomet.

No, potem pa je prišel 24.2.2016 in sreda je dobila nov pomen. Ni je bilo lahko poimenovati, saj je vsebovala vse zgoraj naštete odtenke: gospodarstvo, vojno, politiko, um(et)nost pisane besede oziroma propagando in kot taka ponazarjala duh časa. Bila je vse v enem- začela se je s črnim ponedeljkom, končala pa s krvavo nedeljo in to v polnem smislu!

Švedska npr. je objavila, da odpoveduje vso pomoč nerazvitim, saj so si slednji postregli kar s Švedsko samo. Vreča je prazna, huh. Povedano drugače: Švedska lačnim več ne pomaga tam, kjer so zaradi različnih dejavnikov ostali brez hrane; zdaj jih hrani na Švedskem. Vabljeni so pač vabili naprej in tudi zato sosednja Danska vrti le eno lajno: “Mi nikogar ne vabimo!”

Čisti efekt črnega ponedeljka, ko te nekaj- kar si zgolj slutil- doleti preko noči.

Rusija je na drugi strani zagrozila Turčiji z uporabo jedrskega orožja, kar je dalo srhljivim sirijskim masovnim egzekucijam- ki premorejo ves potencial, da še holokavst zreducirajo na raven Disneylanda- dodatno dimenzijo peklenskosti. Krvava nedelja, ki je na sporedu dnevno, mater!

Otožni torek, v domovini pomešan z upravičenim starševskim strahom pred mladoletnimi migranti, so dodatno podžgali kar migranti sami, ko je njihova ljubezen do Slovenije splahnnela prej kot tista lepe Vide do zamorca tam nekje iz njihovih krajev- že pri tabli “Jesenice”. Nič takega; predprogramirano mantro ( “Aj lov Jermani, Jermani is najs, vont tu liv hir ent stej hir!”) so reprogramirali tako rekoč v hodu. Nič lažjega; “Jermani” pač zamenjaš s “Slovinija”. Ujeti so bili na vlaku za Nemčijo in čeravno vozovnice niso poceni, naj bi jim menda pred tem v lokalnem Mercatorju v živo uspelo uprizoriti še nakupovalno mrzlico. Black Friday in Black Thursday v enem in brez plačila, kajpak.

Da se je nato- kot vsota vsega naštetega – začel “Brainwash Wednesday”, niti najmanj ne čudi, heh. Medijska mašinerija se je- vsled elit(ic)i neljubega razvoja dogodkov- zalaufala kot skoraj nikoli poprej. Resnično, bratje in sestre, še za časa vstaj ni bilo takega pritiska in to na vseh straneh. Čutila ga je vlada, čutili so ga uredniki, čutili so ga pis(D)uni dominantnih medijev, čutilo ga je bralstvo in gledalstvo, skratka malodane celotna javnost in edino Janez in Franc ( Janša in Kangler) sta bila imuna. Še tisti čutnosti poln komad je dobil nov pomen in ne bi se čudil, če bi kakšni memoari čez leta razkrili, da si je “Kako ga čutim, ko sem sama s seboj” v brado mrmrala celo Gjerkeseva.

Ne pomnim, da bi bila deželica kdaj deležna takega bombardiranja dominantnih medijev in ko v dogajanje posežejo slednji, to lahko pomeni samo dvoje: dogajanje je načrtno in prelomno.

Zakaj, seveda ni težko utemeljiti: uresničujejo se črne napovedi slovenske politične opozicije, da utegnemo postati migrantski žep, da nimamo rešitev in da se bo višek Zahoda – ne samo z “znamenitimi” kvotami določen delež- preselil prav k nam.

Vse, kar je zvenelo tako logično, se bo torej najbrž res uresničilo, kar bo dodatni udarec za najmanj popularno vlado v zgodovini Sovenije.

Pa so si najbrž rekli rdečeburžujski oblastniki in njihovi medijski podložniki: “Dajmo mi ta plebs, to rajo, malo senzibilizirat, rahlo omehčat”, pri čemer seveda ne čudi obseg propagande, pač pa njena stupidnost. In ta na žalost ( pa tudi na srečo) razkriva, za kakšne nas naši oblastniki- ti, ki zase trdijo, da izvirajo iz ( volje) ljudstva in da jim legitimnost dajejo tam neke lažirane vstaje, ki so samo bleda senca upravičenih in ravno za to uzurpiranih protestov- imajo, kako nas doživljajo in kaj jim pomenimo. Malo ali nič.

Ali še bolje povedano: pomenimo jim še manj kot tista razlika med 262 ( po novem 289) EUR, kolikor znaša miloščina, ki jo v obliki denarne socialne pomoči prejme povprečen nezaposlen Sloven-ec/ka, ki jih je po zadnjih uradnih podatkih cca. 110 000 in 830 EUR, kolikor jih bo vlada porabila za tam neke t.i. begunce, ki nam niso blizu ne kulturno, ne nacionalno, ne rodovno, ne rasno, ne tako opevano bratsko, ne kakor koli.

Če to nikakor ne čudi, saj si vlada želi z margin v elitni klub kot omenjeni Sheffield Wednesday z začetka zgodbe in pri interpretaciji nujnosti početja uporablja tuje miselne produkte, bi moralo vsaj z mediji biti popolnoma drugače. Pa ni in to je tisto, kar najbolj žalosti, saj malodane neizpodbitno dokazuje, kako zelo so slovenski mediji zlizani z oblastjo; kako zelo so od nje in njenih para struktur odvisni.

V patetičnih, težko za pogoltnit’, zapisih je seveda prednjačil mariborski Večer. Kar naj nikar ne čudi: ta že sicer velja za bazo pravovernih kadrov sil kontinuitete, kar dokazuje tudi angažma pri vstajah, ki je v domeni javne skrivnosti. Večer je svojo ofenzivo začel že ob razplesani first lady pogojnega mesta Maribor, ki si je dala duška s samim “nacijem”, heh.

Si predstavljate?! Le nekaj dni nazaj sta Fištravca predstavljala malodane osrednji par prireditve, s katero nekoč drugi- danes pa z dodano nulo po dosegu limitiran- medij predstavlja svojo domnevno pluralnost in politično nekorektnost, potem pa ti ga- po domače povedano- babn’ca tako zaserje, huh. Pa pustimo zdaj, da se je Večer via Bob leta kot provokativen in politično nekorekten medij promoviral ravno z neprovokativnostjo ( zlajnani Toš) in tistim, kar večina danes dojema kot politično korektno ( izbor kandidatov, denimo) in da bi si vsaj uredništvo nujno moralo ogledati kak’ “Vsi so nori na Mary”. Družno. Kar bolj bode v oči, je obravnava primera, ki je bil samo predigra današnjega početja: komentar je spisala v preteklosti že domnevno klientelistično kontaminirana novinarka, krivdo za naci ples ohole in samozadostne MB elit(ic)e pa našla v- pazi zdaj to– slovenski politični desnici in SDS, heh, čeravno je hkrati zapisal, da se iz nacizma ne gre norčevati, s čimer je incident opredelil kot nerodno norčavost, bruhhh.

Ofenzivo so potem nadaljevali z nezmanjšano močjo in ostrino, da bi višek dosegli ravno na Brainwash Wednesday, ko so se – z menda perečim- problemom javne percepcije migrantstva ukvarjali skoraj vsi naslovni članki spletne izdaje, ob tem pa še oba komentarja ter mnenje v rubriki “Pogledi”. O intonaciji najbrž ni potrebno izgubljati besed, so se pa navezali na njim ljube vstaje, kjer da “so se ljudje zgrnili na trge zaradi skorumpiranosti političnih elit, ki so pozabile, da so na oblasti zaradi nas in ne zaradi sebe.” (Aleš Kocjan) Zanimivo; kot nekdaj prvi protestnik zoper omenjeno se ne spomnim najmanj trojega: ljudi, ki da so se zgrnili ( na prvem protestu smo bili trije), ne spomnim se vstajnikov in ne spomnim se Kocjana. Nadaljevanje je enako frapantno: “Nezadovoljstvo se je hitro razlezlo po vsej državi in doseglo vrhunec, ko je javnost izvedela, da glavna antagonista političnega prostora, Janković in Janša, ne znata pojasniti razkoraka med svojimi dohodki in premoženjem”, piše novinar dominantnega medija, pri čemer Jankovič v nadaljevanju iz komentarja “čudežno” izgine; kot iz postopkov na slovenskih sodiščih, heh.

Hja, na Večeru so bili verjetno pridni pionirčki in zvesti prenašalci kurirčkove pošte, ampak razturali pa so pri NNNP- nič nas ne sme presenetiti, kar dokazuje tudi drug’ naslovni komentar tistega dne in sicer “Prižgimo luč” Urške Mlinarič. Če ne veste, kdo je patetično ženšče, naj vam osvežim spomin: sredi lanskega žgočega poletja nas je “razveseljevala” s svojimi skoraj histeričnimi javljanji, najprej z makedonsko- grške, potem pa še kake druge meje. Povedano drugače: Urška Mlinarič in migranti ( ki jih sama imenuje begunci) so tako rekoč eno. Z’rastli so se, heh. V lepljivo, navadnemu smrtniku težko razumljivo in kvazi multi- kulturno, po čezoceanskem načrtu oblikovano in zgneteno, evrazijsko gmoto, polno intergalaktične pacifistične spiritualnosti, a z neizogibnim zadahom po borznih špekulantih tipa George Soroš. Nekateri njeni miselni vložki resno kandidirajo za antologijske, ki bi enostavno morali najti svoje mesto v predavalnicah žurnalizma. Na primer: “In ta v človeku, ki se je odpravil na tisoče kilometrov dolgo pot zgolj zato, da bi si rešil življenje in mirno zaživel, vidi le najslabše.” ( o slovenski protibegunski histeriji) ali pa “Pokojni predsednik države Janez Drnovšek, katerega obletnice smrti se spominjamo te dni, bi nas, če bi bil še med nami, tako kot pred desetimi leti v Ambrusu ob takšnem ravnanju upravičeno vprašal: “A ste vi ljudje – al kaj ste?”

Predobro, heh.

Osebno jih sicer poznam malo, ki bi žalovali za bojda prezgodnjim odhodom velikega vrača/ maga iz Zagorja ob Savi, jih pa zato mnogo več, ki so zaradi njega obubožali. In vsaka naslednja runda, zaigrana s strani Drnovškovih učencev, je bila hujša, v talonu pa vedno manj.

Prav tako vem, da večina ve, da za azil- sploh, če si rešuješ golo življenje- zaprosiš v prvi varni državi, ne pa da čez nekaj tisoč kilometrov izbereš tisto, ki ima največje socialne ugodnosti, o katerih lahko “domorodci” samo sanjajo. Tudi mladoletni migranti ponavadi ne ‘zgledajo tako obilno in bradato kot nečaki strica Bedanca; če zanemarimo nerodno dejstvo, da so se- kot nalašč- motali prav nekje po Gorenjski.

Nič, Urška Mlinarič je po/do-kazala, da ji patetika Danielle Steel nikakor ni tuja, je pa zato svetlobna leta od razsodnosti in argumentiranosti Naomi Klein.

In prav zato moramo biti Urški hvaležni. Po/do-kazala nam je namreč, v kakšnem vakuumu živi slovenska levica in vsi njeni apologeti. V nekem svojem filmu nazovi elite, bogato obloženih sprejemov ali pa rekreativnih kosil a’la Pličanič. Kjer se potem- tako po občutku- talajo podjetja, krediti, priboljški, akreditacije. “Tako pa se moramo to vprašati kar sami. Takoj!”, zaključi Uršika zala, pri tem pa- najbrž zavestno in namerno- pozablja, da se večina ljudi v Sloveniji ne sprašuje “Ali smo še ljudje?!”, pač pa “Kako dolgo že nismo več ljudje?!” oziroma to, kar bi “biti človek” moralo predstavljati.

Ker “biti človek” ne pomeni samo brezpogojno širokega srca, ki bo na svojo majhno, potapljajočo se barko, s simpatično nerazsodnostjo partljičevskega malega človeka ( kar je ravno tista limanica, na katero nas skuša ujeti rdečeburžujska oblast) sprejelo še pol male Azije. Biti človek bi morali biti vsi, vključno z Večerovimi novinarji ( ali še posebej njimi!) že mnogo prej, pa so se raje obrnili proč, ker se jim usoda t.i. malega človeka pač ni zdela dovolj novinarsko vzburjajoča ali pa(č) primerna za razvijanje kariere.

Biti človek- in to govorim s pozicije dolgotrajno brezposelnega, večkrat deložiranega človeka, za nameček nekoč novinarja- pomeni tudi uživati vse blagodati socializiranega človeka; pomeni občasno povabiti nekoga na večerjo, iti v kino, kupiti knjigo, ko je res dobra, ne pa, ker je poceni ali pa si se komu zasmilil, da ti jo je kupil. In tu so Slovenci- vsaj njih 330 000- že najmanj 20 let begunci, huh. In nič ne kaže, da se bo to v kratkem spremenilo.

Vidite, to je pravi film za našo Urško in večer-ovce; niso ga niti še gledali, kaj šele, da bi imeli v njem glavno vlogo. Ki jo ima že prej omenjenih 110 000 (uradno) in več kot 330 000 (neuradno) slovenskih državljanov. Ki enostavno nimajo kapacitet, da bi zdaj sprejeli še tam neke Sirce, ki se koljejo, ker eni prisegajo na tam neke sune, drugi pa pač ne.

In ki so se jim na poti pridružili vsi tisti, ki ne vedo, kaj je knjiga, knjižnica in kondom, vedo pa, katera obutev je najprimernejša za dolgo pot, katera oblačila in kako funkcionira mobilna večfunkcijska naprava, s katero se lažje prebiješ do baze v koloniji. In so vsi kot po čudežu rojeni istega dne in prav vsem jim je- spet srhljivo “čudežno”- uspelo izgubiti dokumente.

Bi moral nekdo Urški (do)povedati, da smo take lekcije v tej družbi že vzeli.

S tistimi iz Ambrusa.

Pa se najbrž ne bi prijelo.

Urška Mlinarič je, kakor Aleš Kocjan, pač apologet slovenske nazovi levice.

In slovenska nazovi levica je pač samo izpostava čezoceanskih gospodarjev, ki ji državnost služi za zadovoljevanje lastnega pohlepa in napuha. Še obnaša se povsem enako: tako kot želi svetovna elita z vojno v Siriji ubiti več muh na en mah ( z depopulacijo oslabiti Asada in hkrati ustvariti multi- kulti Evropo, ki bo demolirala koncept nacionalne države, hkrati pa z getoizacijo ustvariti še rodove zafrustriranih najemniških borcev; z oslabitvijo Asada dodatno znižati cene nafte, z znižanjem cen nafte še bolj oslabiti Rusijo in priti korak bliže k formiranju svetovnega hiper-kapitalističnega imperija, ki bo nadzoroval vse možne vire in diktiral vsak možen tempo), tako želi tudi slovenska nazovi levica ubiti več muh na en mah: z uvozom migrantov, ki bi tukaj ostali “dalj časa”, kreirati hvaležno volilno telo, s hvaležnim volilnim telesom pa doseči izmuzljivo večino, saj ji zdajšnje, nacionalno formirano, več kot očitno obrača hrbet in to za zmeraj, vsi dosedanji manevri ( tipa “ČasjeZa”) pa so se izkazali za popoln polom.

In tega jih je strah; strah jih je izgube privilegijev in smetišča zgodovine.

Za to gre, pravzaprav. Za vojno za glasove. Za duše. In ta vojna je povsod okrog nas. V Siriji in v Sloveniji. In v vojni ni prostora za patetiko. Vsaj to bi lahko vedeli.

Prihranite nam, torej, patetičen medijski vik in krik, vsaj toliko bodite fer do tistih, ki nimajo bogatih soroševskih botrov, da bi zanje javno agitirali. Pa čeprav je to njihova domovina. Prihranite nam svoj maloumni “Empire strikes back”, ker itak že vemo, kdo je kriv!

Kriv je Janša. In kriva je desnica.

Če ne zavoljo drugega pa zato, ker obstajajo