Argumentacijo zagovornikov sprememb družinskega zakonika je (ponovno) zamenjal napuh

2

ales ernecl2Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

Medtem ko imate na debatnih tekmovanjih možnost, da se dogovorite glede tega, na kateri strani, tisti za neko trditev, ali tisti proti, bo ležalo breme dokazovanja, pa je možno, da se debata dogaja v nekakšnem »vakuumu«, kjer mora vsaka strani predstaviti tudi pozitivne argumente, v javnih razpravah o spremembah zakonodaje velja nepisano pravilo, da je breme dokazovanja na tistih, ki zagovarjajo spremembe zakonodaje, ne tistih, ki zagovarjajo ohranitev trenutne zakonodaje, ohranitev statusa quo. Nestrinjanje s tem nepisanim pravilom lahko vodi v filozofijo odločanja izjemno spornega spoznavnega statusa, po kateri so spremembe vedno dobre, če se ne dokaže nasprotno.

In z ozirom na zgornji zapis je potrebno razumeti tudi funkcijo »konservativnosti« v razpravah o spremembah zakonodaje. »Konservativci« ne rabijo skrbeti za to, da si izmišljujejo pozitivne argumente v prid ohranjanju statusa quo, njihova funkcija oziroma funkcija njihovega razmišljanja je vzpostavljanje visokega nivoja argumentacije, ki vodi do morebitnih sprememb zakonodaje, tako da se rigorozno, celo trmasto gleda pod prste in do skrajnih meja spoznavnih možnosti, okvirih razumnega dvoma zavrača argumente v prid spremembam.

Naša »desnica«, ki se jo bolj ali manj povezuje s funkcijo konservativnosti, pogosto ne izpolnjuje svoje funkcije, ker v razpravah o spremembah, namesto da bi se osredotočala na odkrivanje napak v argumentaciji zagovornikov sprememb, skuša predstavljati pozitivne argumente v prid ohranitvi statusa quo, če kot primer navedem le argumentacijo v ozadju kampanje pod parolo »Za otroke gre!«, pa se ljudem pogosto zdi, da morajo kaj povedati o tem, ali je homoseksualnost »normalna«, »naravna«, itn., ko razpravljajo o referendumu. S tem ne samo, da niso naslovili napak v pozitivnih argumentih zagovornikov sprememb, temveč so njim dali možnost, da žogico, to je breme dokazovanja navidezno prenesejo na pleča konservativcev, kar je sicer nesmiselno, a v psihološkem smislu prepričljivo.

Ljudje smo nagnjeni k temu, da verjamemo, da smo s tem, ko nas je nekdo prepričal, da pozitivni argumenti v prid ohranjanju statusa quo ne pijejo vode, dobili potrditev smiselnosti sprememb – tak psihološki »trik« »levica« oziroma tisti »think tank«, ki se ga povezuje z »liberalnostjo« v odnosu do določenih sprememb zakonodaje, uporabljajo v razpravah o referendumu in tudi nasploh. Ker »desničarji« ne izpolnimo svoje funkcije, se dogaja dvojno »družbeno zlo«: 1. Nivo naših javnih debat je izjemno nizek ali ga sploh ni in 2. Mnogokrat se dogajajo spremembe zakonodaje, ki so za družbo slabe.

»Levica« zaradi nas precej lagodno pluje in nemalokrat najbrž počne velikansko škodo naši družbi, ker ne samo, da v svojem argumentiranju niso izzvani do skrajnih meja, da bi bili prisiljeni izboljševati svojo argumentacijo, ampak se nemalokrat zdi, da argumentiranje v prid levičarskih stališč sploh ni potrebno, kakor bi biti levičar pomenilo nekaj, kar neizogibno korelira z »normalno fiziologijo«, v smislu, da če si »normalen«, imaš levičarske občutke ali intuicije, če nisi – pa si »desničar«. Potem nas napuh določenih levičarjev niti ne sme čuditi, saj se s svojimi, sicer nereflektiranimi intuicijami in stališči, ki si jih prisvajajo, a v izoblikovanje katerih niso vložili »niti grama kognitivnega švica«, v naši družbi, bolj ali manj »po krompirju« – počutijo »kot bubreg u loju«.

 

Št. komentarjev: 2
  1. b pravi

    Dobro si to pogrunto… Aleš. Ovi referendom je čista nameštaljka “levih”… “desnim”. Tudi argumenti desnih na teh straneh to potrjujejo…
    ————————————-

    raft pravi:
    08. 12. 2015 at 08:28

    Ne vem zakaj imava sestrica in jaz vsak svojo sobo, oči in ati pa samo eno?
    Marš banda pederska. Niso otroci mački. Naredte si jih.
    ………………………….
    by fertik

  2. pena pravi

    Levaki so bedaki. Garant.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen