Janez Janša se v kontekstu pariških pokolov sprašuje: Je to konec Evrope?

“Konec Evrope” je tekst, v katerem predsednik SDS Janez Janša piše o sedanji varnostni krizi v EU. Predsednik SDS med drugim meni, da sta iz sedanje varnostne krize v EU možna zgolj dva izhoda: spoštovanje pravil na celotni zunanji Schengenski meji z zaustavitvijo imigrantskega vala ali ponovna dejanska vzpostavitev notranjih meddržavnih meja.

“Trditve, da teroristični napadi v Parizu niso povezani z ilegalno imigracijo so povsem zgrešene. Seveda so povezani in sicer tako z aktualnim imigrantskim valom kot tudi s prejšnjimi ter z neuspešno integracijo priseljencev iz nekaterih muslimanskih držav. Prav tako so zgrešene trditve, da niso povezani z islamom. Seveda so. So neposredno udejanjanje ideologije radikalnega islama in kdor to zanika, ne bo nikoli našel učinkovitega odgovora na rastočo varnostno krizo v Evropi. Kriza pa se bo nedvomno poglabljala. Tudi če je na vsakih 10.000 migrantov, ki so v nasprotju s Schengenskim redom, torej protipravno, vstopili v EU, samo en pripadnik ISIS, ki se vrača nazaj (v vrstah te teroristične organizacije v Siriji in Iraku se bori na tisoče islamistov iz evropskih držav), potem imamo zelo težko obvladljiv varnostni problem. Samo največji naivneži pa se lahko tolažijo z mislijo, da presenetljivo dobro organizirani ISIS ni izkoristil te idealne priložnosti za infiltracijo. Žal med te naivneže spadajo tudi aktualni predsednik slovenske vlade, ministrica za notranje zadeve in njen državni sekretar.

Imigrantskega problema na izvoru, (te besede so večinoma postale izgovorna fraza za ne ukrepanje) tudi ni mogoče ustaviti tako, da se na veliko in še bolj bombardira cilje ali celo mesta v Siriji in Iraku, hkrati pa nenadzorovano sprejema na sto tisoče migrantov iz teh držav. To je kot gašenje ognja z bencinom. S teroristično samooklicano islamsko državo lahko brez velikih stranskih žrtev opravi zgolj kopenska vojaška operacija, s kakršno je mednarodna skupnost leta 1991 osvobodila okupirani  Kuwait. In z globalno razgradnjo njenih organiziranih celic, kot je to uspelo ZDA v primeru Al Kaide. Nepremišljena javna  izjava ameriškega predsednika, da kopenska operacija ne pride v poštev, pomeni zgolj veter v jadra ISIS-u. Hkrati pa slabi vlogo zahoda pri reševanju krize in pelje razvoj dogodkov v situacijo, ko bo koalicijo za kopensko posredovanje namesto ZDA in EU organizirala Rusija. S sodelovanjem nekaterih držav EU.

Vendar pa je potrebno misliti tudi na naslednji korak, torej na stabilizacijo obeh držav, sicer bosta trajno vir terorizma, silnega trpljenja nedolžnih in imigrantskega vala, ki bo pritiskal na Evropo. Mednarodna skupnost mora zato preko OZN zagotoviti šolanje otrok v begunskih taboriščih in tako preprečiti nastajanje izgubljenih generacij, ki so vedno rekrutacijska baza terorizma. Kot begunce naj se obravnava samo ranljive skupine, ženske in otroke. Za boj sposobnim moškim, ki bežijo iz teh držav, pa mora zahod dati na izbiro možnost, da se usposobijo, opremijo in organizirajo za obrambo in zaščito svoje domovine in svojih družin. Tistim, ki tega ne sprejmejo, se vstop v EU zavrne na samem začetku. Iluzorno je namreč pričakovati, da se bo posameznik, ki se ni pripravljen (ob zagotovljenih pogojih uspeha in podpori) boriti za svojo domovino in svoje najbližje, ob t.i. integraciji bil pa naenkrat v primeru potrebe pripravljen boriti za Evropo ali npr. za Nemčijo. Tistim beguncem, ki so že v EU pa je treba povedati, da se od njih pričakuje povratek domov takoj, ko se bodo razmere stabilizirale. Pričakuje se, da bodo gradili, branili in obnavljali svojo domovino. Prava solidarnost evropske oziroma zahodne politike torej ne leži v neskončnem nenadzorovanem sprejemanju sto tisočev migrantov ter hkratnem bombardiranju njihovih držav, temveč v oblikovanju strateške rešitve, ki bo nesrečnikom prinesla mir ter pogoje za normalno življenje v njihovi domovini.

A na tehtnici ni samo bodočnost Sirije in Iraka, na tehtnici je tudi bodočnost Evrope in Slovenije. Pod pritiskom imigrantskega vala je zunanja Schengenska meja padla v dveh državah EU: v Grčiji in Sloveniji. Takšno stanje ni vzdržno in v naslednjih tednih se bo oblikovala smer reševanja krize. Teroristični napad v Parizu je proces samo pospešil. Slovenija se je znašla v položaju, ko bi lahko uspešno reševala eno od največjih civilizacijskih pridobitev EU (prost pretok državljanov večine članic EU) namesto da pomembno prispeva k njeni razgradnji. Padec Schengenskih meja EU v Grčiji in Sloveniji ter nesposobnost pri ustavljanju in obvladovanju imigrantskega vala pomembno prispeva k porastu števila tistih volilcev v veliki Britaniji, ki bodo na skorajšnjem referendumu glasovali za izstop države iz EU. Takšna večinska odločitev bi brez vsakega dvoma začrtala konec EU kot jo poznamo danes in hkrati začetek razgradnega procesa, ki bi ga bilo nemogoče zaustaviti. Dvomim, da si prebivalci Slovenije predstavljajo negativne posledice, ki bi temu sledile. Ne samo za naše, ampak tudi za prihodnje generacije. Manjša je država, večje posledice bi čutili njeni prebivalci. Ponovno vzpostavljanje notranjih meja in pregrad znotraj EU ter izstopanje iz unije pomeni tudi hkraten vzpon vseh mogočih levih in desnih političnih skrajnosti in nesluten razmah protievropskega razpoloženja, ki ga bo spremljalo medsebojno obtoževanja posameznih držav, obujanje že preseženih zgodovinskih sporov in konec Evrope kot projekta miru in blaginje.

Slovenska vlada se te velikanske, zgodovinske odgovornosti ne zaveda. Puhlo iskanje krivde pri drugih, Grkih, Hrvatih ter umanjkanju odločnega skupnega evropskega odgovora je dnevnopolitična potrošna roba, ki jo zgodovina ob kasnejših presojah ne bo upoštevala. Res je, da Grčija ne varuje Schengenske meje na svojem ozemlju, kar bi bilo tehnično najlažje. Grčija ima eno močnejših mornaric v Sredozemlju in s pomorsko blokado je ilegalni imigrantski val najlažje zaustaviti brez vsake uporabe sile neposredno proti migrantom. Enostavno se aretira organizatorje in prevoznike ilegalnih migrantov ter zaseže njihova plovila. V treh dneh je lahko ilegalni val popolnoma ustavljen. Grčija tega ne počne, ker so ministri njene levičarske vlade javno grozili, da bodo Evropo preplavili z begunci, če bodo prisiljeni sprejeti predlog trojke. Danes samo počnejo to, kar so javno obljubljali pred volitvami. Glede Grčije so motivi znani, medtem ko so motivi slovenske vlade večja neznanka. Čeprav je razlika med Grčijo in Slovenijo zgolj v tem, da se morajo migranti preko Grčije prebijati sami ter plačevati vozovnice za trajekte, vlake in avtobuse, medtem ko jim v Sloveniji vlada organizira brezplačen prevoz. Ne Grčija in ne Slovenska vlada  pa ne izvajata nadzora v skladu s pravili Schengenskega sporazuma. Predsednik vlade, ministrica za notranje zadeve in direktor policije že dva tedna javno ne odgovorijo na preprosto vprašanje, koliko prstnih odtisov so odvzeli ob prehodu več kot 200.000 migrantov preko državne meje.

Kljub pravočasnim opozorilom se slovenska vlada na migrantski val ni pripravila. Toliko improvizacij in zarečenega kruha, kot smo jim bili priča v tem primeru, že dolgo ni bilo videti kjerkoli doma in po svetu. Reagira šele takrat, ko na voljo ni več dobrih rešitev in ko ji raziskave javnega mnenja kljub trudu režimskih občil ne kažejo dobro. Za del evropskih socialistov in del ameriških demokratov so priseljenci blago, ki je konjukturno na političnem trgu. Za solzavimi frazami o solidarnosti vidijo potencialne volilce levice ter predvsem v ZDA tudi ceneno delovno silo. Izhajajo iz preproste logike, po kateri levica dobi toliko več glasov, kolikor več je socialnih podpirancev in transferjev iz skupnih blagajn.

V primeru (ne)ravnanja aktualne slovenske vlade sta se najverjetneje pomešala ta prastari levičarski motiv ter nesposobnost predvideti logični zapored dogodkov. Rezultat tega bo situacija, v kateri bo celotna Slovenija plačevala visoko ceno.

Pravilno ravnanje, na katerega smo pravočasno in nenehno opozarjali, bi vsebovalo: (1) napoved, da bo Slovenija začela izvajati Schengen isti dan kot Madžarska ter izvedba ustreznih ukrepov; (2) istočasna ponudba Hrvaški, Srbiji in Makedoniji, da smo jim pripravljeni pomagati, kolikor bodo oni preprečili vstop ilegalnih migrantov; (3) hkratna, pravočasna sprožitev diplomatske aktivnosti za pridobitev dodatne pomoči bodisi Sloveniji bodisi tisti državi na balkanski poti, ki bi začela varovati svojo državno mejo kot zunanjo mejo EU.

Ker se nič od tega ni zgodilo, na voljo ni več dobrih rešitev. So bolj ali manj slabe in vsaj te zadnje je treba uporabiti, sicer bo prepozno. Na južni meji Slovenije se v teh dneh odloča, v katero smer bo krenila Evropa, časa za ukrepanje pa zmanjkuje.

In kaj če bo vlada še naprej cincala in preučevala ter služila zgolj kot transportni servis nezakonitega imigrantskega vala? V tem primeru se bomo morali državljani za zaščito meja naše države, spoštovanje zakonitega reda in v obrambo svobodne Evrope brez notranjih pregrad in vladavine strahu organizirati sami.”