Janez Janša v sredo s Schüsslom o migrantski problematiki, dan kasneje jo je izpostavil še v DZ RS

Janez Janša, predsednik SDS, je bil 4.11. gost prestižnega pogovora, ki poteka v okviru diskusij pod skupnim imenom “Mednarodni klub”. Te pogovore v Imperal Palace v dunajskem Hofburgu vodi bivši zvezni kancler  Wolfgang Schüssel, ena najpomembnejših političnih osebnosti Avstrije v zadnjih desetletjih. Pogovore organizira Združenje za zunanjo politiko in Združene narode Avstrije, ki je nestrankarska in neprofitna organizacija, ki se ukvarja z vprašanjem mednarodnih odnosov, avstrijske in evropske zunanje politike, z uglednimi gosti pa v teh razpravah ponuja širši javnosti razumevanje aktualnih mednarodnih dogajanj. Pogovori pod skupnim imenom »Mednarodni klub« potekajo vsako sredo.

»Mednarodni klub« je v dunajskih političnih, diplomatskih in medijskih krogih eden od prestižnejših dogodkov, saj Wolfgang Schüssel izbira aktualne družbeno-politične teme in ugledne sogovorce z vsega sveta. Samo letos so bili gostje Wolfganga  Schüssla Kolinda Grabar Kitarovič, Ivo Josipović, dr. Ejup N. Ganić, čez 14 dni bo gost Miroslav Lajčak, nekdanji podpredsednik slovaške vlade in aktualni zunanji minister Republike Slovaške, in še bi lahko naštevali.

Pogovor s predsednikom SDS in dvakratnim predsednikom slovenske vlade Janezom Janšo so dunajski organizatorji naslovili »Slovenija, 25 let po njeni samostojnosti«. Za ta pogovor je bilo na Dunaju veliko zanimanje, ne le zaradi tega, ker je bil Janez Janša ena najpomembnejših osebnosti pri ustvarjanju samostojne Slovenije in lahko o četrt stoletja neodvisne države pove zelo veliko, temveč tudi zaradi migrantske problematike, s katero se sedaj ukvarjata tako  Slovenija kot Avstrija.

Poslanke in poslanci so na včerajšnji izredni seji Državnega zbora obravnavali predlog priporočila Vladi Republike Slovenije v zvezi z neobvladljivimi razmerami na meji Republike Slovenije z Republiko Hrvaško in zahtevo za mnenje predsednik Republike Slovenije o tem vprašanju. Seja poteka na predlog skupine poslank in poslancev, s prvopodpisanim Jožetom Tankom.

Stališče poslanske skupine SDS je na seji predstavnil predsednik SDS Janez Janša.

V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.
JANEZ JANŠA: Spoštovani. Sejo, ki jo imamo danes, bi morali imeti vsaj pred tremi meseci. Danes smo sicer slišali nekaj realnih besed o tem, kaj lahko pričakujemo in kako smo na to pripravljeni. Vendar pa je že veliko tega na kar bi morali biti pripravljeni, pa nismo bili, mimo. Relativno malo časa je za razpravo o tako kompleksni temi. Žal je morala biti opozicija tista, ki je sklicala to sejo, ampak kljub temu mislim, da počasi prihajamo v situacijo, ko se prebujamo v realnost.

Ko gre za odnos do beguncev ali migrantov ali kakorkoli jih pač imenujete, na koncu so to ljudje, je jasno, da ko gre za obravnavo ljudi, da so tukaj v Evropi, tudi v Sloveniji, visoka merila, ki jih je pač potrebno spoštovati, pa tudi če teh meril ne bi bilo je treba z ljudmi ravnati humano.

Vendar pa tega problema in te krize ne bomo nikoli rešili, če bomo tako kot celotna Evropa ujeti v ta začaran krog, ko se na eni strani pogovarjamo o neomejeni solidarnosti in celo integraciji teh ljudi, po drugi strani pa s takšnimi sporočili krepimo val, ki ga na koncu ne bomo možno obvladati. Več se jih sprejme, večje so subvencije, več se jih odpravi na pot. In ta krog se nekoč konča, kajti Evropa nima niti geografskih, se pravi prostorskih, niti socialnih in če hočete niti političnih neomejenih možnosti za to, da se iz tega kroga naredi spirala. To danes več ali manj vsi vemo, s tem, da se nekateri kljub temu, da to vedo, še kar sprenevedajo, ker mislijo, da se bo pač nekaj zgodilo, da nam ni treba narediti vsega in da bo nekdo drug rešil ta problem, ampak ga ne bo. Tudi ta konkretni problem, ki ga imamo mi danes v Sloveniji ne bo nihče drug rešil. Tukaj je velika razlika med tem, kar je za to govornico povedal predsednik države in kasneje predsednik vlade.

Tisto prvo je bilo bistveno bolj realno v tem smislu, da, poglejte, na določene situacije računati na to, da bo nekdo drug, v tem primeru Evropa, rešil problem takoj, ko bomo mi na njega naleteli, je iluzorno. Spomnite se, kako smo mi reševali problem, podoben problem, ki ga je imela Španija pred leti. Smo kaj naredili? Niti ene razprave na to temo ni bilo nikjer, nobene podpore ni bilo, nobenega policista nismo poslali tja. Prav tako ne v Grčijo, Bolgarijo ali Madžarsko. Sedaj mi sicer dobivamo nekaj te pomoči, ki je prej, z izjemo te ladje, ki smo jo pošiljali na zahodni Mediteran, pač, nismo nudili in ne samo naivno, temveč tudi precej nekorektno je sedaj druge pozivati, da nam pomagajo v situaciji, ker mi, ko so bili drugi v podobni situaciji nismo naredili nič, ali pa zelo malo.

In vsi dobro vemo, da v Evropi nekatere stvari delujejo, nekatere ne delujejo, za nekatere stvari imamo predpise in skupno politiko, za druge stvari tega nimamo in da za nekatere stvari, za katere imamo skupne predpise in tudi skupno politiko enostavno v nekoliko bolj oteženih razmerah ne delujejo. Tudi schengenski red ni bil narejen za takšno situacijo in ne deluje.
In kruto dejstvo znotraj tega je, da ne bi preveč mislili, kako Slovenija tukaj izstopa kot kakšen svet vzor, da je evropska schengenska meja padla v dveh državah – prva je Grčija, druga je pa Slovenija. Begunci prehajajo čez dve zunanji schengenski meji, ena je Grčija, druga je Slovenija. Res je, da tisti, ki prihajajo k nam, v glavnem gredo že čez prvo zunanjo schengensko mejo ampak potem gredo v Makedonijo. V obratno smer je ta meja prepustna, kot je bila zamišljena. In potem gredo še čez Srbijo, ki ni članica Evropske unije, niti nima Schengena, seveda tako kot ne Makedonija, potem gredo sicer čez Hrvaško, ki je članica Evropske unije ampak nima schengenske meje, nobenih sredstev ni za to dobila, nobene pomoči, nobene okrepitve kot smo jo mi dobili, ko smo to mejo vzpostavljali. In ta meja, ki je zunanja schengenska meja seveda ni samo naša meja, je evropska meja in ta meja, ki je zunanja schengenska meja seveda ni samo naša, je evropska meja in ta meja je prepustna kot švicarski sir, od samega začetka.

In za tiste, ki seveda vstopajo ilegalno in za tiste, ki zaprosijo za schengensko vizo je še vedno enak postopek. Nek poslovnež iz Kosova, ki želi priti za nekaj dni v Slovenijo zato, da bo sklepal posle mora zaprositi za schengensko vizo, plačati takso in potem plačati, da mu je viza odobrena ali pa mu ni odobrena. Kljub temu, da gre za začasen vstop. Hkrati pa deset tisoči prehajajo mejo kar tako.

Seveda, boste rekli, v danih razmerah takšne meje ni možno kontrolirati na ta način, da bi se schengenski sporazum spoštoval in to seveda drži ampak mi smo vedeli, da ta vihar prihaja, ker smo to opazovali ne samo v Španiji, ki je bila daleč ampak potem tudi bližje v Bolgariji in na Madžarskem in o tem se je veliko črnila prelilo, veliko kritik je bilo izrečenih pa nobene streznitve. Prej napadanje ukrepov s katerimi je sosednja madžarska država zagotavljala ali pa poskušala zagotavljati spoštovanje evropskega reda na meji.

Torej, dve državi sta v Evropi, ki sta del schengenskega sporazuma in ki tega sporazuma ne spoštujeta, to sta Grčija in Slovenija. In, ko se bo nekoč čez leta delala analiza teh procesov, bo to zdaj izstopalo tako da ne misliti, da tudi tisti, ki so mogoče veliko prispevali k temu, da se je ta krizni val okrepil da takrat ne bodo pozabili na, bom rekel, svojo krivdo ali pa svoj delež pri tem in bodo rekli, poglejte, pravila so jasna, vi jih niste spoštovali ne zdaj gledati na druge, eno so izjave, drugo so predpisi… Velikokrat smo že v Evropi naleteli na takšno situacijo.

Ko je prišel prvi val, sta nas reševali dve državi, ki smo jih prej in kasneje zelo kritizirali.Sam nisem slišal nobene besede hvaležnosti. Dali so nam še nekaj tednov časa, da se pripravimo na neizogibno. Prišel je drugi val in nastal je kaos na naši južni meji. Zdaj, zelo težko je poslušati besede o tem kako smo bili dobro pripravljeni in kako je za vse tisto, kar je bilo napačnega tam in kar je bilo kaosa kriva sosednja država. Ker je pač pošiljala k nam več ljudi kot pa smo jih mi bili pripravljeni sprejeti.

In te besede so se izrekale istočasno, ko smo že začeli kritizirati severno sosedo, se pravi Avstrijo, da ne sprejema toliko migrantov kot jih mi tja pošiljamo. Skratka, ta dvojna merila so bila vnebovpijoča, ampak seveda v Sloveniji z že preizkušeno ubrano noto večinskih nacionalnih medijev je zelo enostavno pokazati na grde Hrvati in njih narediti krive. Če pa pogledamo v praksi ta problem in ga je treba pač pogledati zato, da se ne bo ponovil, pa je bil povzročen s slovenskim stališčem, da bo Slovenija sprejemala samo 2.500 migrantov na dan.

Če bi imeli pri nas normalne medije bi bile te izjave, ko ste to izgovarjali in obljubljali in se pridušali, da jih pač več ne moremo, bile že objavljene, ampak niso bile nikoli ponovljene. Odgovor s strani Hrvaške je bil logičen, kako si vi predstavljate, da boste vi sprejemali 2.500 ljudi na dan, če jih čez srbsko mejo k nam pride 10 ali 12.000. V 10 dneh je potem na Hrvaškem, ki je večja država jasno kaos. Potreben je bil sestanek v Bruslju, da so vlaki začeli voziti v Dobovo. Ampak za teh deset dni kaosa ni bila kriva Hrvaška. Hrvaška je bila mogoče kriva, ker ni varovala zunanje meje EU, ki bi tudi morala bolj, samo je fizično ni mogla, tako kot mi ne, ker niso bili pripravljeni, ampak smo krivi mi sami, ker smo rekli, mi smo se pripravljeni soočiti samo s posledicami potresa četrte stopnje, kot da bi se dalo to potresu določiti kakšne stopnje naj bo. Potem je prišel potres šeste stopnje in ni nič delovalo.

Dobro, bi rekel, zaradi neizkušenosti, zaradi tega, ker se je pač po nepoštenih volitvah, ki so naplavile zgolj nove obraze, zamenjalo tudi vrhove vseh obrambnih in varnostnih struktur, ne samo v vladi, ampak tudi direktorja policije, načelnika generalštaba, šefe obeh obveščevalnih služb in tako naprej. Dobro, bi rekli, gre za neizkušenost in po dveh dneh se bodo že ujeli.

Ampak dva tedna so slike s koruznih polj na južni meji in potokov bile glavna atrakcija v evropskih in svetovnih časopisih, hkrati pa ostre besede med predstavniki vlad Slovenije in Hrvaške. Ni res to, kar smo slišali tudi danes, da je potem Hrvaška popustila in se uredila po tem sestanku v Bruslju. Slovenija je popustila in je po dveh tednih pristala na hrvaški predlog, da se vlake z begunci vozi na postajo v Sloveniji, ne pa na koruzna polja. To se ni dogajalo leta 1952 ali lansko leto, če ima kdo kratek spomin, to se je dogajalo pred nekaj tedni. Vsi poznamo te izjave. Poznamo opozorila, ki smo jih nekateri dajali kaj se bo zgodilo, pa se kljub temu ni nič prijelo. Je moral biti sestanek v Bruslju, da je bil hrvaški predlog upoštevan. In da zato sedaj spreobrača, poglejte, to mogoče v Sloveniji deluje zaradi te izjemne enostranskosti in servilnosti medijev, ampak navzven pa to ne deluje, se pač ve kako in kaj je bilo.

Ta iluzija, da se bo dalo na tisoče migrantov, če bo sosednja severna država zaprla meje in če bo Nemčija prenehala sprejemati migrante, da se bo tisoče migrantov z nekimi tehničnimi ovirami, kot pravite, usmerjalo samo na neke točke in da bodo ljudje kar čakali na to, da jih mi preštejemo pa presodimo ali imamo še kje kakšen prostor  ali ne. Kar smo danes slišali, da je načrt. Glejte, to je pot v novo katastrofo. Te stvari pač tako ne delujejo. Te stvari tako ne delujejo in naša žalost ali pa naša nesreča v tej situaciji je, da lahko naša severna soseda mejo dejansko fizično, skoraj nepropustno zapre v bistveno krajšem času kot pa jo lahko mi, zaradi geografske konfiguracije mejnega območja, zaradi tega, ker tam tudi ni kakšnih nerešenih mejnih vprašanj, kot jih imamo mi s sosednjo Hrvaško, pa tudi zaradi tega, ker se na to že dolgo časa pripravljali, so tudi dlje časa v tem valu, tranzitna država, ampak kakorkoli.

Bojim se, da bi bili mi v takem primeru spet presenečeni. Predstavljajte si zaprto severno mejo. In bom rekel naš sir na južni meji, Slovenija je v 24-ih urah v kaosu. In v treh dneh v kaosu, ki ni več obvladljiv, ker bi pač, kot je bilo prej točno rečeno, množico pritiskale proti severu. Tja se ne bi dalo in Slovenija ne bi nastala samo žep, tukaj bi nastal kaos, ki ga nihče ne bi obvladal.

Še posebej meje s temi varnostnimi in obrambnimi silami, ki so se drastično zmanjševale ob vsakem možnem izgovoru. Predsednik države je prej dejal, da nihče na svetu ne ve, kako se bo ta kriza razpletala, da ničesar ni možno naprej napovedati.
Nekdo, ki nima nobene odgovornosti si lahko privošči tako izjavo, sicer je pa precej tvegano, saj država ima ljudi, ki jih je postavila tako ali drugače z volitvami, kakršnimikoli in z imenovanji na neke funkcije, zato da nekoliko več vedo in nekoliko več znajo predvideti in se znajo na to nekoliko bolj pripraviti, kot nekdo, ki razpravlja za gostilniškim šankom. Danes se poroča o tem, da je prognoza Evropske unije v tem, da bo naslednje leto do konca leta 2016 v Evropo prišlo še najmanj 3 milijone migrantov oziroma beguncev. Ali je ta številka točna ali ne, ni toliko pomembno. Pomembno je, da v tem trenutku ni nikogar, ki bi se ukvarjal s tem vprašanjem in ki bi napovedoval zaustavitev tega vala. Če kdo pozna koga, ki to napoveduje, naj ga citira.

Se pravi ta val se bo nadaljeval, spomladi očitno okrepil, migracije so stare toliko kot človeštvo, vendar včasih ni bilo digitalne komunikacije. Vsak, ki pride v Nemčijo in tam dobi ustrezen status, opravi nekaj telefonskih klicev v svojo vas, svoje sorodnike, prijatelje in se jih še nekaj deset odpravi na pot, če gre za enako okolje iz katerega je on skušal pobegniti in to drastično seveda povečuje številke. In sposobnosti obvladovanja tega števila tudi v bom rekel, najbolj odprtih in bogatih državah v Evropi se bližajo koncu. Dva dni nazaj je Švedska, ki je sprejela največ, glede na število prebivalcev, največ migrantov in beguncev, sporočila Švedska s socialistično vlado, da tega ne zmore več in zahteva relokacijo teh ljudi. Nemčija je v letošnjem letu registrirala že več kot 800 tisoč prosilcev za azil. Avstrija pa skoraj 90 tisoč. In število tistih, ki prosijo za azil v Avstriji, se pravi v naši sosednji državi se drastično povečuje potem, ko se polnijo kapacitete severne in zahodneje od njih. Se pravi naslednja vezna posoda je Slovenija in Slovenija je edina država na tej poti, ki še ne spreminja azilne zakonodaje. Nobenega predloga še nismo videli. V Avstriji, Nemčiji je to ključna tema, Nemčija je že spremenila, Avstrija zdaj spreminja in če govorimo o tem, da ni nobenih zamud, tukaj zagotovo ena je.

Ko govorimo o dolgoročnih posledicah te krize je treba najprej povedati, da je večinski evropski odgovor na to vprašanje napačen. Povzema se namreč program evropskih socialistov v katerih se ta grobacija zavzema za integracijo. Integracija je v redu, če gre za nadzorovane migracije, ki so se v Evropi dogajale bolj ali manj nadzorovano v preteklih desetletjih. Govoriti o integraciji pri takšnem številu pa je dvakrat zgrešeno; prvič, ker ni takšnih kapacitet, drugič pa zaradi tega, ker dolgoročno s tem krize ne rešujemo ampak jo poglabljamo.

Če bi Evropa teoretično sprejela in integrirala brez tega, da bi se računalo, da bi se ti ljudje kdaj vrnili domov, še vse te milijone, ki želijo priti v Evropo iz Libije, Somalije, Sirije in tako naprej, bodo te države imele samo dve možni usodi v prihodnje, ali bodo spet postale diktature iz katerih bodo ljudje še naprej bežali, ali pa bodo to propadle države iz katerih bodo ljudje ravno tako bežali, trajno. In bo ta pritisk, ki gre zdaj čez Slovenijo stalnica in trajno od tega seveda tudi nobena ograja in nobeni predpisi in nobena regulacija ne more ustaviti.

Torej, to je en napačen odgovor. Napačen odgovor je tudi sebičen odgovor. Inženirji, ki zdaj prihajajo iz Libije ali iz Sirije v Nemčijo bodo čez nekaj let, ko se bo tam, po takšni in drugačni intervenciji vzpostavil mir in gradila država na novo bolj potrebni tam sirski ali pa libijski industriji in narodu kot pa nemškemu ali, če hočete, kot slovenskemu. In že na začetku bi moralo biti jasno ljudem, ki prihajajo, ki so v glavnem vsi v letih, bom rekel vojaške obveznosti, velikanska večina, da integracija ni opcija. Da morajo razmišljati tudi o tem, kako bodo svojo lastno domovino postavili na noge, jo stabilizirali, prispevali k njenemu napredku in tam poskrbeli za to, da bo življenje boljše.

Evropa, kot že rečeno nima prostora za vseh teh, na desetine milijonov ljudi, ki bi seveda radi prišli sem. Če bi se to zgodilo bo tudi Evropa postala natanko takšen prostor iz katerega oni zdaj bežijo in ne bo nobene rešitve.

Pomembna je seveda tudi dimenzija o kateri vlada ni danes nič govorila pa bi morala, na prvem mestu, to je cena, to je strošek. Minister za finance, gospod Mramor, je pred časom izjavil, da je strošek enega prosilca za azil na leto 10 tisoč evrov, neto strošek. Nemške številke, ki jih vlada javno komunicira so še precej višje ampak recimo, da je to realna številka, to je precej več kot dobijo slovenski upokojenci na leto in pri deset tisočih je to 100 milijonov na leto, neto. Pri petdeset tisočih, kot si jih želi urednik Mladine je to pol milijarde evrov na leto. Če operirate s številkami in z nekaterimi številkami je potrebno operirati, tudi predsednik države se je tukaj zavzel, da se določi. Tista zgornja meja, ki jo Slovenija še prenese, kot je treba narediti tudi finančni izračun in je treba Državnemu zboru povedati od kje bo ta denar vzet. Ali se bomo za to dodatno zadolžili ali bo manj denarja, za ne vem, infrastrukturo, upam da ne spet vojsko in policijo, v temu trenutku. Skratka, če se govori o pripravljenosti potem prosim povejte številke in povejte od kje ta denar bo.

Ne morem mimo dejstva tudi tega, kar se je v senci migrantske krize dogajalo v zadnjih tednih, ko se čez noč obglavlja uprave podjetij Slovenskega državnega holdinga, ki razpolaga z dvanajstimi milijardami ali koliko evrov, se pravi, največjega podjetja, ko se računa, da bo ta tema zasenčila vse, in da se lahko počne vse ostalo. Tako da, bi apeliral na tiste, ki imate škarje in platno v rokah, čeprav se včasih vlada spreneveda, vlada je imenovala nadzorni svet, sedaj pa pravi, da nima nič s temi menjavami, da se s tem preneha, ker je nesmiselno pozivati na neko sodelovanje in skupno iskanje rešitev, češ vsi smo v istem čolnu, če se hkrati ta situacija, ki naj bi jo skupaj reševali, izkorišča za pripravo na tretjo bančno luknjo v Sloveniji, če hočete.

Glede na to, da to zatrjevanje, kako je bila Slovenija pripravljena, ne drži niti za nazaj, ne drži pa niti za danes, je naše edino upanje, da do teh blokad severno in zahodno od nas, ne bo prišlo čez noč. In po mojem mnenju je treba napore usmeriti v dve smeri. V smeri iz katere ta migrantski tok prihaja in v smer, ki ta migrantski tok sprejema.

Najprej nekaj o tej drugi. Upam, da je vlada v dnevnih stikih z nemško in avstrijsko vlado. Nemčija in Avstrija so se odločili, da bosta sedaj skupaj zgradili en velikanski center za dejansko registracijo beguncev potem, ko so kao registrirani že povsod do tam. Sedaj oni gradijo še poseben center. Toliko o tem, kako mi registriramo, pa tudi drugi. In druge države so iz tega nekako izključene, ker se ne govori o tem, da je bila Slovenija zraven, ampak to je manj pomembno. Bolj pomembno je to, da je potrebno apelirati na obe državi. Prvič, da bomo pravočasno obveščeni o spremembi njihove politike, prehajanje in sprejemanje. In drugič, da bomo obveščeni bistveno prej, vsaj en mesec prej zato, da bomo dejansko na tisti čas pripravljeni. To bi jaz predlagal, da se skuša dobiti tudi formalno zagotovilo v tej smeri, če se da z okvirom kakšnega evropskega foruma kot je evropski svet.

Delovanje v drugi smeri od koder migranti prihajajo, je po mojem mnenju tudi potrebno in del, sedaj predsednik je prej hvala bogu omenil proces Brdo. Treba se je vprašati kje je ta proces bil v zadnjih mesecih, ko smo ga potrebovali. Prej so se predstavniki, predsedniki držav, vlad, ministri, tudi ministri za notranje zadeve na Brdu srečevali na raznih konferencah, mislim na države zahodnega Balkana, razpravljali o vsem mogočem, kar se ni nihče zapomnil, sedaj ko je pa realen problem, ki bi ga morali skupaj reševati, pa nobenega tega sestanka ni bilo. Brdo sameva. Torej bi bilo potrebno iti malo tudi po teh prestolnicah in se dogovarjati recimo v Zagrebu o tem, da če Nemčija drastično omeji sprejem migrantov, ponuditi pomoč Hrvaški, da zaščiti zunanjo evropsko mejo, to je meja med Hrvaško in Srbijo in potem skupaj s predstavniki hrvaške iti v Beograd in dati enako ponudbo, pa potem skupaj vsi trije v Makedonijo in dati enako ponudbo. Bi bilo še lažje, če bi se to tam naredilo.

Na ta način bi se tudi prisilila Grčija, da resno začne ukrepati, čeprav imamo tukaj zelo šibka pričakovanja. Na naših medijih tega ne boste videli, ampak tudi pri nas so bile objavljene izjave ministrov grške vlade iz prejšnjega mandata. Nekateri med njimi so se še vedno ministri tudi te vlade Sirile, ki so grozili Evropi, da jo bodo preplavili z begunci in migranti, če bo Evropa vsiljevala pogoje ekonomskega okrevanja. To so ministri grške vlade, ki so Evropi odkrito grozili in zdaj pričakovati od te vlade, da bo pa zaustavila ta val, je malo nerealna.

Ampak, če bi ta karavana, o kateri sem govoril, kjer se je v vsaki državi povečala še za enega predsednika vlade, prišla v Atene in jim povedala, da pač oni tega ne bodo naredili, si bo zaprla meje na črti Bolgarija, kjer je itak že ograja, pa Makedonijo in Albanijo. Mislim, da bi pa to stvar resno vzeli. Do takrat pa tega zagotovo ne bodo.

Veliko aktivnosti je bilo v tem času potrebnih. Verjamem, da vlada dela kaj, kar se ne vidi, sem pa prepričan, da se takšnih potez, o katerih sem zdaj govoril, enostavno ne da skriti. Mislim, da predsednik vlade ni tajno potoval v Zagreb v tem času ali pa v Beograd in naprej, niti zunanji minister, ki sicer rad potuje in še marsikdo drug, pa bi pač moral. Teh aktivnosti je ogromno. Dva dni nazaj so se v Bukarešti srečali predsedniki držav, ki mejijo na vzhodno partnerstvo zaradi ukrajinske krize. In so čakali na Evropo, da jih bo sklicala, sami so se zbrali. Evropa je pač, kot smo rekli, prejema tukaj precej omejene možnosti, včasih tudi ambicije. Mi imamo tu celo formalni okvir. Tak ambiciozni naziv, proces Brdo: naj se to vendarle izkoristi, razen, če to ni zgolj za piar in za slikanje.

Na koncu še dve stvari. Vesel sem bil besed predsednika države, ki je prej dejal, da bi morali vendarle okrepiti finančna sredstva za Slovensko vojsko, civilno zaščito in policijo. Sicer so lahko posledice bistveno hujše od tega, s čemer smo se soočili doslej. Zdaj tudi njegovim besedam o sovražnem govoru je možno pritrditi, hkrati pa je potrebno reči, da je treba obsoditi tudi sovražna dejanja. V tem primeru so to vsa dejanja, ki skušajo preprečiti, da bi bila Slovenija na to krizo bolje pripravljena, da bi se pripravili na ta način, da take sile ne bi bilo potrebno na koncu uporabiti. Rezultat takšnih sovražnih dejanj so običajno žrtve, čeprav so dejanja zavita v besedo humanitarnost, običajno. Tako, da ne pozabiti na ta del, ki lahko Slovenijo veliko stane. Hvala lepa.