Franc Kangler o sodnem terorju nad njim napoveduje knjigo. Odbor 2015 pa predstavlja že 10. kršitev človekovih pravic v zadevi Kangler.

Nekdanji mariborski župan Franc Kangler za začetek leta 2016 napoveduje izzid knjige, v katerem bo opisana vsa kalvarija, ki jo je kot državljan RS doživel pred slovenskimi sodišči. V knjigi bodo tako zbrani tudi številni dokumenti, ki bodo črno na belem dokazovali, da sta bila tako tožilstvo kot sodstvo zlorabljena, samo, da bi se tega vidnega pomladnega politika odstranilo s političnega prizorišča.

Spomnimo samo na besede, ki si jih je dovolil izreči mariborski sodnik Boštjan Polegek: “Obstaja nevarnost, da se Franc Kangler vrne nazaj v politično življenje.“!?

Odbor 2015, katerega osnovno poslanstvo je opozarjanje na množične kršitve človekovih pravic in preprečevanje le teh, pa je obravnaval nove hujše kršitve človekovih pravic v zadevi Franc Kangler. Odbor 2015 je tako obravnaval že 10. kršitev človekovih pravic zoper Franca KANGLERJA.

“Pri postopku v zadevi Franc Kangler, ki se vodi na Okrajnem sodišču v Mariboru, je prišlo do hujših kršitev človekovih pravic ter kršitev ZKP in drugih predpisov. Izpostaviti želimo predvsem kršitve tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist).

Dne 30.10.2015 smo s strani Franca KANGLERJA v vednost prejeli pismo, katerega je naslovil na predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Branka MASLEŠO. Iz priloženih dokumentov v navedenem pismu smo ugotovili, da je na Okrajnem sodišču v Mariboru, dne 15.10.2015 zoper Franca KANGLERJA ponovno potekalo sojenje v zadevi »dodelitev službenega stanovanja K. J.«. Obravnavo je vodila okrajna sodnica Sonja KRAJNC, tožilske vrste pa je zastopala okrožna državna tožilka iz Maribora Saša LUTARIČ. Obe sta tekom postopka huje kršili določila ZKP, s tem ko pri svojem delu NISTA upoštevali oziroma spoštovali sodbe Vrhovnega sodišča. Franc KANGLER je bil leta 2014 pravnomočno obsojen na sedem mesecev zaporne kazni, zaradi storitve kaznivega dejanja po drugem odstavku 263. člena KZ. To sodbo je Vrhovno sodišče 17. julija 2014 (številka sodbe I Ips 10314/2012) v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje Okrajnemu sodišču v Mariboru.

Iz priložene kopije sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da je le to razsodilo, da se ob ponovnem sojenju več ne sme postopek peljati z enakim obtožnim aktom, kot se je to zgodilo v preteklosti oziroma ob prvem sojenju. Vrhovno sodišče je v 22. točki sodbe natančno določilo, da je potrebno kaznivo dejanje, ki bi se naj očitalo obsojencu, glede na njegov opis pravno opredeliti le kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Zagovornik Franca KANGLERJA je dne 15.10.2015 na glavni obravnavi tako okrajno sodnico Sonjo KRAJNC, kakor tudi okrožno državno tožilko Sašo LUTARIČ opozoril na sodbo Vrhovnega sodišča in njena določila. Kljub tovrstnim opozorilom je tožilka Saša LUTARIČ vztrajala pri obtožnem aktu, ki je v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča. V nasprotju z zakoni, predvsem pa s sodbo Vrhovnega sodišča je s sprejemom takšnega obtožnega akta, kljub opozorilom ravnala tudi sodnica Sonja KRAJNC.

V Odboru 2015 smo zaskrbljeni, predvsem pa zgroženi, da je na Okrajnem sodišču v Mariboru prišlo do takšnega pravnega incidenta. Glede na hierarhijo sodišč oziroma prava, bi morala tako sodnica Sonja KRAJNC kot tožilka Saša LUTARIČ spoštovati sodbo najvišjega sodišča v Sloveniji, a tega nista storili. V Odboru 2015 smo prepričani, da gre v tem primeru za zavestno in načrtno kršitev sodnice in tožilke. Podani so vsi elementi, da sta navedeni osebi storili kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Nedopustno je, da državni organ oziroma v tem primeru tožilka in sodnica pri svojem delu, ki ga opravljata v imenu države, ne spoštujeta Ustave, kaj šele sodbe najvišjega sodišča v Republiki Sloveniji.

Posebej bi želeli poudariti in izpostaviti, da je ustavna sodnica dr. Jadranka SOVDAT v pritrdilno ločeno mnenje št. Up-879/14 z dne 20.04.2015 jasno zapisala, da morajo tožilci pri svojem delu v prvi vrsti spoštovati Ustavo ter varovati človekove pravice in temeljne svoboščine. Prav tako je zapisano, da bi že tožilec moral pri svojem odločanju sankcionirati morebitne kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi bile povzročene z obtožnim aktom državnega tožilca. Ne spreglejte dejstva, da se je k temu pritrdilnemu ločenemu mnenju pridružil tudi mag. Miroslav MOZETIČ, predsednik Ustavnega sodišča, ki je zapisal: »Posebej želim poudariti kako pomembno je, da državni tožilec v izvrševanju svoje funkcije dosledno spoštuje Ustavo in zakone ter pri tem ne ravna pristransko ali arbitrarno. Tu imam zlasti v mislih vsebino obtožnega akta iz katerega mora jasno izhajati, da je obtoženi obtožen ravnanj (dejanj), ki so kazniva po zakonu in da morajo biti ta njegova ravnanja (dejanja) konkretno opisana (opredeljena). Na drugi strani pa je treba poudariti, odgovornost sodišč (sodnika), da kakor mu nalaga zakon, ki ureja kazenski postopek že na začetku postopka presodi ali je državni tožilec pri oblikovanju obtožnega akta, na podlagi katerega se začne kazenski postopek, spoštoval zakonske odločbe in Ustavo, zlasti človekove pravice, še posebej jamstvo iz prvega odstavka 28. člena. Prvostopenjsko sodišče je tu prvo in najbolj odgovorno, da se kazenski postopek niti ne začne, če nima pred seboj obtožnega akta, ki v celoti prestane preizkus ustavnosti in zakonitost. Po mojem globokem prepričanju je ta preizkus zelo pomemben z vidika varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsakogar, kot to izhaja že iz preambule Ustave«.

Odbor 2015 zahteva, da predsednik Vrhovnega sodišča RS Branko MASLEŠA povzame vse ukrepe v skladu z Ustavo in zakoni ter prepreči nadaljnje zavestno kršenje človekovih pravic in svoboščin, predvsem pa nespoštovanje sodb najvišjega sodišča v državi.”