Kako levičarski aktivisti razumejo pojem normalnost?

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

Pred časom je med menoj in filozofom, profesorjem etike na univerzi, potekal naslednji pogovor:

Jaz: Zakaj bi jaz pomagal utapljajočemu otroku ali ženski, ki jo nekdo posiljuje, če to, da jima ne bi pomagal, ne bi poslabšalo kakovosti mojega življenja?

Profesor: Ampak kakovost tvojega življenja se bo poslabšala…

Jaz: A res? Kako pa? V kakšnem smislu?

On: Pekla te bo vest.

Jaz: OK, ampak zamislimo si, da me ne bo. Kaj potem?

On: Ja, potem pa nisi »normalen«.

Ne vem, če se profesor in najinemu pogovoru prisotni ljudje zavedajo posledic tega pogovora za etiko kot vedo. Iz najinega pogovora namreč lahko sledi, da je odgovor etike kot vede skozi prizmo odgovora strokovnjaka na področju etike kot vede, na vprašanje, ki sem ga uvodoma zastavil, naslednji: »Če si normalen, boš pomagal, če nisi normalen, ne boš.«

Pojem »normalen« tukaj lahko pomeni dvoje: 1. Tak kot večina in/ali 2. Tak kot si te Bog želi (moralna konotacija). Profesor, ki se ima za nevernika, bi najbrž zanikal, da on in z njim etika tukaj uporabljata pojem »normalno« z moralno konotacijo.

Na družboslovnih in humanističnih študijih se vas trudijo naučiti marsičesa, toda zdi se, da je skorajda ključna zadeva, ki vas jo skušajo naučiti, to, da »za znanstvenika ni primerno, da uporablja pojem normalno ali narobe z moralno konotacijo«. Da reči, da »homoseksualnost ni normalna«, za znanstvenika, ki o tem govori, lahko pomeni le eno: da biti homoseksualec ni biti tak kot večina. Da reči, da je z nekom nekaj narobe, predpostavlja jasno postavljeni kriterij za to, kaj je prav in narobe in v katerem smislu. Vse lepo in prav, a…

Pred časom sem bil prisoten na okrogli mizi, pri kateri se je govorilo o nasilju nad homoseksualci, o pravicah homoseksualcev, na kateri je med drugimi bil gost tudi v Sloveniji slavni aktivist Blažič, pa predstavnica MOL, ki je govorila o tem, kako da je Ljubljana prijazna do omenjenih, itn.

Oba sta, kar je še zlasti problematično za aktivista njegovega tipa, ekvivocirala pojma »normalno« in »narobe«. Od njiju smo lahko slišali naslednje, oprostite aroganci, puhlice: 1. »Če ima posameznik težave z okolico kot jo imajo mnogokrat istospolni, ni nekaj NAROBE s posameznikom, ampak je nekaj NAROBE z okolico.«

2. »Homofobi so normalni v enem smislu, niso pa normalni v drugem. Normalni so v smislu, da so taki kot večina, v drugem smislu pa niso normalni.«

Jaz sem po tej okrogli mizi opozoril na ekvivokacijo in pozval gosta, naj jasno in razločno definirata naslednje pojme, ki sta jih uporabljala: narobe, normalno. Kaj je kriterij za to, kaj je prav in kaj narobe, ko rečete, da je nekaj narobe z okolico, ne s posameznikom? Kaj je definicija pojma normalno v »drugem smislu«? Kaj je drugi pomen pojma normalno, ki ga v omenjeni puhlici uporablja Blažič?

Po tem vprašanju sem bil verbalno napaden s tako vehemenco, da se mi je naslednji dan prijateljica, ki se opredeljuje za »levičarko« in »feministko«, opravičila za »levičarsko nestrpnost«. In kaj je retorika, ki jo uporabljajo aktivisti takega tipa druga – kot nestrpnost? Oni tako rečejo: »Vsak homofob najprej reče, da ni homofob, nato pa nadaljuje z ampak…« Če na tak način definiraš homofobijo, seveda vnaprej zavračaš kakršenkoli pogovor. Za omenjenim »ampak« lahko sledi marsikaj, lahko sledi »vsi tukaj ste pedri, ki bi vas bilo potrebno skuriti na grmadi«, ali pa sledi vprašanje, kakršnega sem zastavil jaz. To vprašanje je izjemnega pomena za vzpostavitev koherentnega modela komunikacije z javnostjo – s pozicije aktivizma. Aktivizem, ki se ne zaveda problematičnosti ekvivociranja pojma normalno, rabe pojma normalno z moralno konotacijo, ki nima razdelane jasne in razločne definicije pojma normalno v omenjenem drugem smislu, tak aktivizem neizogibno temelji na sofizmu, na demagogiji, na manipulaciji in v skrajni posledici eskalira v nasilju, verbalnem ali fizičnem.

Ja, super je, če aktivisti poudarjajo omenjeno problematičnost, a po navadi s svojimi dejanji, s svojo retoriko, z načinom, na katerega komunicirajo z javnostjo, kažejo, da sami ne razumejo omenjene problematike. Ker se zgodovinsko in kako drugače aktivizmi običajno nalepijo na politično levico, je smiselno reči, da je to tista plat tega, čemur rečemo »levica«, ki bi jo vsak zaskrbljeni državljan skorajda moral znati kritizirati, do nje zavzeti kritično držo, itn.