Kaj varuje SOVA – osebne podatke svojih agentov ali svoja nezakonita ravnanja?

Piše: dr. Vinko Gorenak, poslanec SDS

Na 17. nujni seji Komisije za peticije, ter za človekove pravice in enake možnosti Državnega zbora, dne 14. 03. 2014 je publicist Roman Leljak med drugim dejal naslednje (zapis po magnetogramu brez slovničnih popravkov):
»Jaz vam sicer na kratko lahko neke osnovne stvari povem. Seveda s tem prišel do podatka, da tudi po letu 1990, po maju mesecu, se je zadeva še vedno, glede na to, da je bil kader vsaj 70 % isti kot pred letom 1990, nadaljevalo, tako tudi v obdobju, ko je bil načelnik Podbregar Iztok, njegova dva namestnika pa sta bila Žirovnik Janez in pa Boštjan Šefic. Žirovnik je danes, mislim da sodnik oziroma tožilec v Mariboru, Boštjan Šefic pa je državni sekretar mislim da pri Virantovi listi. Tudi v tem sem prebral kup zadev, da se tudi tam neka komisija, bila, in da so še takrat uničevali, ampak mislim, da to lahko tudi onadva najbolj pojasnita in sta še danes aktivna. Za zanimivost vam lahko povem, da tudi v tistem znamenitem ropu SKB banke, da je eden od teh trezorjev bil poln udbovskih dokumentov. Udbovski dokumentov. Nalogo za to, da to razčisti, kaj se dogaja, je prevzel Romih Mladen, ki še danes dela na SOVI. To se mu pokaže, kako so bili razpršeni ti dokumenti, kako so se iznašali, da nekaj je bilo verjetno zelo veliko uničenega, drugo pa so odnesli domov oziroma skrili po raznih predalih bankah, slišimo tudi vikendih. Ampak mislim, da bodo prisotni o tem znali več povedati, pa tudi v teh intervjujih, ki so bili objavljeni, vemo kaj se je dogajalo”.
Bistvo Leljakovega sporočila je torej bilo naslednje. Slovenska obveščevalno varnostna agencija je pred, ali po letu 1991 (osamosvojitev in nastanek samostojne Slovenije), v trezorjih SKB banke, skrila dokumente njene predhodnice SDV (Služba državne varnosti in še pred tem UDBA), ki bi jih morala leta 1997, po Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva v celoti izročiti Arhivu Republike Slovenije. Še več, v skladu z določili Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva, iz leta 2006, bi moralo to arhivsko gradivo, nastalo pred 17. 05. 1990, v Arhivu Republike Slovenije, v celoti postati javno dostopno vsem. Kakršnokoli odstopanje Slovenske obveščevalno varnostne agencije ali Arhiva Republike Slovenije od omenjenih določil zakona, bi torej predstavljalo nezakonito ravnanje.
Roman Leljak pa je 09. 09. 2015 prejel vabilo Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, da se dne 25. 09. 2015 zglasi na Specializiranem državnem tožilstvu Republike Slovenije, Oddelku za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, Železna cesta 14 v Ljubljani, kjer naj bi ga kot osumljenca storitve kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov po 260/II členu Kazenskega zakonika, zaslišal policist omenjenega oddelka mag. Darko Grabnar. Iz vabila je razvidno, da naj bi kaznivo dejanje storil prav 17. 03. 2014 na seji omenjene Komisije za peticije, ter za človekove pravice in enake možnosti. Kakšna je vsebina kazenske ovadbe ne vemo, to ne ve niti Roman Leljak, saj je vsebina kazenske ovadbe označena z oznako tajnosti. To velja tudi za zapisnik o njegovem zaslišanju. Priča smo torej tajnemu procesu.
Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije, Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, ni v nobenem primeru pristojen za pregon sumov storitve kaznivih dejanj civilnih oseb, kar Roman Leljak nedvoumno je. Izjema od tega pravila je po Zakonu o državnem tožilstvu (2011) le ena, namreč ta, da sum storitve kaznivega dejanja uradne osebe tožilstvo poveže s sumom storitve kaznivega dejanja uradnih oseb policije, vojske ali SOVE.
Situacija je torej nedvoumno jasna. Glede na to, da je Roman Leljak vabilo na zaslišanje Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, Oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili prejel, je jasno, da obstajata najmanj dva osumljenca storitve omenjenega kaznivega dejanja. Eden je Roman Leljak, ki je očitno lahko le drugi osumljenec storitve tega kaznivega dejanja, prvi osumljenec pa tako mora biti neznanec, najverjetneje iz Slovenske obveščevalno varnostne agencije, ki naj bi te zaupne podatke razkril Romanu Leljaku.
Če pa sklepamo še naprej je logično, da je situacija precej jasna. Slovenska obveščevalno varnostna agencija se je odločila, da bo za sum storitve kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov, po 260/II členu Kazenskega zakonika (vsebinsko je to verjetno ime in priimek na Slovenski obveščevalno varnostni agenciji zaposlenega) ovadila v prvi vrsti Romana Leljaka, da pa bi to obravnavalo Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije, Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, so hkrati najverjetneje podali kazensko ovadbo za isto kaznivo dejanje zoper neznanega storilca omenjenega kaznivega dejanja, ki naj bi tajen podatek razkril Romanu Leljaku.
Če je temu tako, potem je povsem jasno, da je Slovenska obveščevalno varnostna agencija v želji, da bi ovadila Romana Leljaka, to storila ob očitnem zavedanju in verjetnem prikrivanju svojega lastnega nezakonitega ravnanja. Vsi dokumenti nekdanje SDV ali UDBE, nastali pred 17. 05. 1990, bi morali biti v skladu z Zakonom o dostopu do dokumentarnega in arhivskega gradiva iz leta 1997 že zdavnaj v Arhivu Republike Slovenije, po Zakonu o dostopu do dokumentarnega in arhivskega gradiva iz leta 2006, pa tudi javno dostopni in nikakor ne bi smeli biti v trezorjih SKB banke.
Končno lahko ugotovimo, da je Roman Leljak, publicist in raziskovalec arhivskega gradiva povsem neupravičeno v predkazenskem postopku pri Specializiranem državnem tožilstvu Republike Slovenije, Oddelku za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, še posebej zato, ker je prav te dni stopila v veljavo novela Kazenskega zakonika (2015), ki določa, da kdor javno objavi tajne podatke, ki so sicer v javnem interesu, s tako objavo ne stori kaznivega dejanja. Upoštevajoč to najnovejše določilo Kazenskega zakonika (2015) je povsem jasno, da Roman Leljak (če je SOVA v trezorjih SKB banke resnično nezakonito spravila dokumente nekdanje SDV in njene predhodnice UDBE), z omembo imena zaposlenega v Slovenski obveščevalno varnostni agenciji, na 17. nujni seji Komisije za peticije, ter za človekove pravice in enake možnosti Državnega zbora dne 14. 03. 2014, ni storil nikakršnega kaznivega dejanja. Šefi Slovenske obveščevalno varnostne agencije pa bi se morali vprašati ali premorejo vsaj ščepec zdrave kmečke pameti, da ne rečem ščepec pravnega znanja v zvezi s tem.