Od modrosti do srca in nazaj ali O beguncih

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

V zadnjih tednih sem prebral mnoge kolumne, objave na facebooku in tweeterju, vodilnih »levih« in »desnih« intelektualcev o beguncih, imigrantih in kaj je še teh popularnih vzdevkov. Kar jim je skupno, je to, da ne samo, da je pri mnogih »desnih« prepoznati celo zanikanje človeškosti omenjenim, pri mnogih »levih« zgolj in samo »moraliziranje«, pa nobenega predloga rešitve (zanimivo, naš portal je objavil predlog Janeza Janše, ki je bil tudi edini primer poskusa konstruktivnega predloga, kar sem jih videl, pri kateri se je jasno ognil »desnemu« in »levemu« ekstremizmu, pa karkoli si kdorkoli mislil o Janezu Janši), da nihče ni storil analize tega, v katero smer lahko argumentacija sploh gre, kaj so njene meje in kje v tej argumentaciji igrajo vlogo ekonomski razlogi, kje moralni, kje preproste matematične kalkulacije, kje življenjske filozofije.

Tak premislek bi šel v naslednjo smer in ko bi z njim končali, bi nam, še preden bi pričeli predlagati konkretne rešitve, jasno razprostrl kalejdoskop bolj ali manj premišljenih prepričanj, na podlagi katerih bazirajo bolj ali manj smele izjave enih in drugih, s čimer bi se razdelile vloge in odprl prostor za argumentacijo »onkraj dobrega in zlega«: kapacitete naše države, ne glede na to, ali govorimo o ekonomskih ali kakšnih drugih kapacitetah, so x. Število beguncev, ki bi se lahko zatekli k nam, je y. Če je y višji od x, imamo problem preseganja teh in onih kapacitet naše države, pri čemer se soočamo z morebitnim problemom disfunkcionalnosti naše države kot posledice tega, da smo se navkljub izračunu o preseganju kapacitet odločili slediti »humanitarnim intuicijam«. To je pomemben »trenutek«, pomembna »točka«, tukaj se namreč končajo kalkulacije, tukaj se namreč konča prvi nivo modrosti – in se prične »srce«. Tukaj se vključijo življenjske filozofije, tukaj se vključijo naše preference teh ali onih mitov o izvoru stvari, s pomočjo katerih lahko razlagamo, zakaj verjamemo, da je smotrno, da kot država ravnamo na tak ali drugačen način, če ne – pač ostajamo na polju nepremišljenih prepričanj.

Relativno glede na to, ali se nam zdi, da moramo dajati prednost mitu o izvoru človeka/kultu človeka, pred mitom o izvoru/kultom države, se bomo odločali. Prednost kultu človeka nam narekuje, da sprejmemo begunce, čeprav se zavedamo disfunkcionalnosti države kot morebitne posledice, če dajemo prednost kultu države – beguncev ne bomo sprejeli. Zadeve so tako preproste. Jaz se imam za nagibajočega se k ekonomski desnici, kar v najsplošnejšem smislu pomeni dajanje prednosti ekonomskim pred moralnimi razlogi, toda prednost ekonomskim razlogom v ekstremnih primerih, ko so ogrožena posamezna človeška življenja, kot je temu v primeru mnogih beguncev, se pri meni preneha, ker se imam najprej za kristjana, ki veruje v Sveto pismo kot razodetje Boga, v katerem je vsebovan mit vseh mitov o izvoru, kult vseh kultov, ki ga jemljem za osnovno vodilo v premislekih o družbi in lastnih odnosih, poenostavljeno: nezamisljivo se mi zdi, da bi Sveto pismo narekovalo, da v primerih humanitarnih katastrof dajemo prednost ekonomskim razlogom, da dajemo prednost kultu države pred kultom človeka, ki ne pomeni nič druga kot to, da vsako posamezno človeško življenje šteje bolj kot kratkoročno boljša funkcionalnost države.

To seveda ničesar ne pove o tem, ali in kako naj razmišljamo o tem, kako sprejem beguncev najbolj oziroma kar se da modro izpeljemo, to ne pove ničesar o tem, kako obravnavati izjave tistih, ki pozivajo k previdnosti: vesel sem, da imamo med nami ljudi, ne glede na psihološke razloge v ozadju, ki pri razmislekih o državi pozivajo k modrosti, ki opozarjajo na morebitne negativne posledice v tem in onem oziru. Mnogi »levičarji« preprosto zamenjujejo modrost za nestrpnost in celo ljudi obsojajo za teženje k modrosti, za to, da »ne sledijo le in samo svojemu srcu«. Mnogi »levičarji« očitno sledijo, oprostite tej etiketi, »najneracionalnejši vseh življenjskih filozofij«, vse skupaj pa se še intenzivira z dejstvom, da se oni ne zavedajo, da so tudi sami zavezani nekim kultom, da se ljudje v svoji argumentaciji pač ne moremo izogniti takšni ali drugačni obliki fundacionalizma, tudi ko razlagamo svoj odnos do stvari. Oni se ne zavedajo, da za razlaganje svojega odnosa do stvari potrebuješ »fundacijo«, »podlago«, ta podlaga pa je v primeru odnosa do stvari nek mit o izvoru te stvari (tukaj se stvar rabi kot nekaj, kar je, ne kot materialno stvar, pri čemer se zdi, da o ljudeh ne moremo govoriti kot o stvareh).

Gornji premislek nam omogoča, nam pove nekaj druga: pokaže nam, v katero smer bi očitki Sebastjanu Erlahu lahko šli, v katerem smislu bi mu, pogojno rečeno, lahko očitali, da se moti. To, kar sta storili društvi novinarjev, eno, ki mu je odvzelo nagrado brez možnosti zagovora (oprostite, če se motim), drugo, ki je izdalo izjavo za javnost o »nični toleranci do sovražnega odgovora«, ne služi nobeni funkciji izboljševanja funkcioniranja skupnosti in še manj spodbuja k iskanju rešitev problemov v skupnosti. Ko naše institucije to počno, si »pilatovsko operejo roke«, da se še nekaj časa »delamo, da živimo v skupnosti, v kateri lepi ljudje govorimo o lepih stvareh, grde ljudi (kot v tem primeru, metaforično, Erlah), pa brez pardona (z nično toleranco in brez možnosti zagovora) potiskamo na obrobje, na periferijo«. Od teh institucij namreč nismo prejeli drugih razlag kot pregovornega sklicevanja na »spodobnost«, »normalnost« in puhlice tipa »to ne sodi v 21. st.« Psi lajajo, karavana gre dalje, problemi ostajajo, mi smo še bolj slepi. Da smo se le spet za nekaj časa rešili »ta grdih«.