Milan Kučan: “V državi, ki se razglaša za demokratično, bi morala veljati domneva o nedolžnosti.” (91)

Milan Kučan: “V državi, ki se razglaša za demokratično, bi morala veljati domneva o nedolžnosti. /…/ To, kar o teh stvareh vem, pa je veliko manj, kot se na splošno domneva.”

Radio Slovenija, 29. aprila 1993

Nekdanji direktor VIS-a Miha Brejc je javno zatrdil, da je bil predsednik Milan Kučan eden od petih ljudi, ki jih je o vsem redno obveščal. Tudi o dogajanju pri divjem lastninjenju HIT-a, ko je prišlo do velikega oškodovanja družbenega premoženja in da bi torej tudi sam Kučan lahko podal ovadbo za tovrstno kaznivo dejanje. Miha Brejc je pozneje povedal, da so o kriminalnem dogajanju v Hitu redno poročali tudi vladi: »Skratka, vrh slovenske politike je bil seznanjen z divjo privatizacijo in krajo družbenega premoženja, vendar pristojni niso ukrepali, VIS pa ni bil pristojen za vlaganje ovadb.«

Kučan je seveda vse skupaj gladko zanikal in se celo delal kot ena najmanj obveščenih oseb v državi. Za lase privlečena Kučanova taktita. Ob tem je Kučan s prstom kazal še na policijo in VIS, ki naj bi bila dolžna podati ovadbe, da bi zadeva prišla tudi na sodišče, VIS pa naj bi ob tem celo kršil zakon.

Zakaj je šlo? Direktor VIS-a Miha Brejc je razpolagal z informacijami, da je nekdanja komunistična oblast s pomočjo italijanske mafije držala roke nad igralništvom, prav tako pa so operativci dobivali informacije o divjem lastninjenju. Z operativnimi metodami so zaznali sicer okoli 600 primerov kraj družbenega premoženja v slovenskih podjetjih, v katere so bili vpleteni rdeči direktorji in tudi nekateri politiki, a afera HIT je prav štrlela po svoji mafijsko-plenilski zgodbi.

Kasneje je preiskovalna komisija državnega zbora za parlamentarno preiskavo o sumu zlorabe javnih pooblastil pri poslovanju novogoriškega podjetja Hit večkrat zaslišala direktorja Hita Danila Kovačiča. Proti vodilnim v Hitu je bilo v naslednjih letih vloženih več kot sto ovadb, na podlagi katerih je državno tožilstvo vložilo dvanajst obtožnic. V Sloveniji je bilo sproženih devet kazenskih postopkov, en proces je bil v Italiji, toda samo v enem primeru je bil Danilo Kovačič, tedanji generalni direktor Hita, pravnomočno obsojen, pozneje pa s strani Janeza Drnovška pomiloščen.

A Danilo Slivnik je Kučanovo vizijo lastninjenja dodobra »poskeniral« in razložil v knjigi Kučanov klan: »Kučan je tako v svojih javnih nastopih konec leta 1993 odkrito govoril, da je »treba ne glede na socialno pravičnost težiti k vzpostavljanju takšnih razmer, ki bodo prispevale k večji gospodarski učinkovitosti, saj je ta cilj lastninjenja. Lastniki morajo postati tisti, ki so s premoženjem desetletja skrbno gospodarili. Vpitje o kraji kar počez ni v prid ne učinkovitemu procesu lastninjenja ne preprečevanju negativnih pojavov.««

Kučan je ob tem podal cinično in nesramno stališče, da »ni nihče kriv, dokler se mu krivda ne dokaže na sodišču«. Slivnik je potem iz vsega skupaj in iz te Kučanove izjave potegnil logičen sklep: »Bila pa je jasno znamenje za vse, ki so ga poznali in so se z njim srečevali neuradno: zastavljena privatizacija naj se nadaljuje ne glede na kritike in proteste javnosti, ker lahko nekdanja partijska nomenklatura in njena široko razpredena mreža direktorjev in poslovnežev samo tako dokončata postopek lastninjenja in obdržita gospodarsko in politično moč.«