Dvolični Cerar: danes se kot premier zavzema za kompromitirano arbitražo, kot pravnik ji je pred leti nasprotoval!?

Slovenski premier Miro Cerar, tudi po dvojnem arbitražnem fiasku (razkriti prisluhi in odstop arbitra Abrahama), še vedno zagovarja stališče, da lahko arbitražno sodišče nemoteno deluje naprej, takoj, ko bo Slovenija spet (!) imenovala novega arbitra in tako odpravila vse ovire za nadaljevanje arbitraže med Slovenijo in Hrvaško. In kaj je Cerar menil o arbitražnem sporazumu še nekaj let nazaj? Preberite spodaj…

STA, 8.12.2009, ob podelitvi naslova Pravnik leta

Profesor na pravni fakulteti v Ljubljani Miro Cerar je v razpravi poudaril, da arbitražni sporazum v takšni obliki pomeni bistveno večje tveganje za Slovenijo kot za Hrvaško. Po njegovem mnenju je Slovenija s podpisom sporazuma pristala na minimalistično izhodišče, kjer se razpravlja le še o stiku teritorialnega morja z odprtim morjem, pozablja pa se na širši kontekst vprašanj, pri katerih bi morali biti enako odločni in uveljavljati svoje legitimne in legalne interese.

Cerar meni, da je politika zatajila, ker ni dosegla višje stopnje konsenza pri podpori sporazuma. Referendum o tem vprašanju se mu zdi zelo težko sprejemljiv, saj politika ne bi smela prelagati odločitve na ljudstvo, ki bo težko razumelo vsebino sporazuma. Sam se referenduma ne bi udeležil, če se okoliščine ne bi bistveno spremenile. S tem bi izrazil neke vrste protest proti temu, da vlada odgovornost prelaga na državljane.

Cerar je še dodal, da bo zelo pomembna tudi odločitev ustavnega sodišča, ki bo odločalo, ali je arbitražni sporazum v skladu s temeljno ustavno listino, ki določa tudi mejo s Hrvaško. Po njegovih besedah je precej pokazateljev, da bi arbitražno sodišče utegnilo sprejeti odločitev, ki bi pomenila novo določanje meje. Če bi se to zgodilo, bi to terjalo spremembe ustave, za kar bi bila potreba dvotretjinska večina v državnem zboru.

Predsednik prve demokratično izvoljene slovenske skupščine France Bučar je dejal, da arbitražni sporazum odpira vrsto vprašanj, med drugim na kaj naj arbitražno sodišče opre svojo odločitev. Sklicevanje na temeljno ustavno listino po njegovem mnenju nima smisla, saj gre z vidika mednarodnega prava za enostranski akt, ki ni mednarodno obvezujoč.

Cerar: Le zakaj bi Hrvatom tokrat verjeli?

Po Bučarju se je oglasil tudi Cerar

20. oktober 2009 ob 12:56 Ljubljana – MMC RTV SLO

Hrvati so dosegli umik naših pridržkov, v zameno pa nimamo čisto nobenega čvrstega zagotovila, da se bodo držali zdajšnjih obljub predsednice hrvaške vlade, v blogu piše pravnik Miro Cerar.

“Kar naenkrat nas želijo politiki in mednarodni pravniki (ki jih žal premoremo bore malo) prepričati, da tokrat Hrvati s svojimi obljubami mislijo povsem zares”, piše Cerar in se pri tem sprašuje, zakaj se, če se naenkrat tako dobro razumemo, o meji medsebojno neposredno, t. i. dvostransko, takoj ne dogovorimo.

Kaj so naredile meddržavne komisije?  Pri tem izpostavlja številna srečanja meddržavnih komisij, ki bi morale v tem času “vse možne rešitve spora že bolj ali manj pravno izdelati”, politika pa bi potem morala le še izbrati, morda z manjšimi popravki, najbolj sprejemljivo rešitev za obe državi.

“Pod vsakim nivojem uresničevanja nacionalnih interesov” Po Cerarjevem prepričanju gre za drugačen položaj. Pravni strokovnjak meni, da so se vlade raje posvečale težavam na svetovni ravni, s čimer sicer ni nič narobe, a “tako zanemarjati naše ključno obmejno vprašanje je pod vsakim nivojem uresničevanja nacionalnih interesov”.

Dogovor, arbitraža, mediacija, jurisdikcija … Slovenija po njegovem mnenju še ni razvila niti jasne strategije za reševanje tega vprašanja, saj smo priča številnim improvizacijam. Država se tako nekaj časa sklicuje na sporazum Drnovšek-Račan, potem skoraj privoli v jurisdikcijo mednarodnega sodišča, nato ugotovi, da je edina prava možnost arbitraža, vmes se dogovarja o mediaciji in včasih pomisli na možnost dvostranskega dogovora. Država hkrati ves čas verjame Hrvatom, da bodo spoštovali stanje z dne 25. 6. 1991, “čeprav ti obljube v praksi nenehno kršijo”.

“Da raje ne govorim o še nerešenih vprašanjih razumevanja ‘stika z odprtim morjem’ in ‘načela pravičnosti’. Ali, denimo, o tem, da naj bi bil odločilni (‘najbolj neodvisni’) član arbitražnega telesa mednarodni sodnik s sodišča v Haagu, za katerega je težko pričakovati, da bo naklonjen reševanju spora po načelu t. i. zunanje pravičnosti, za katerega se zavzema Slovenija,” dodaja Cerar.

Lahkomiselno zapravili adute Miro Cerar ugotavlja, da je čas, ko je veljalo, da je za dogovor o meji za Slovenijo pogajalsko najbolj ugoden čas pred vstopom Hrvaške v EU minil, saj je država tovrstne adute žal lahkomiselno zapravila in se v pogajalskem smislu pomaknila celo nekaj korakov nazaj.

Če nekaj blokiramo, bi z blokado morali misliti resno Cerar se tudi ne strinja z nenadnim umikom blokade Hrvaške, saj pravi, da če smo se odločili, da Hrvaško v pristopnih pogajanjih z EU-jem blokiramo (tudi) na tistih področjih, na katerih so nekateri veljavni hrvaški akti po naši oceni prejudicirali mejno vprašanje s Slovenijo, potem bi morali s to blokado misliti resno. Če bi z njo mislili resno, je ne bi nikakor smeli umakniti zgolj na podlagi izjave predsednice hrvaške vlade, s katero se njena vlada zavezuje, da omenjenih aktov ne bo interpretirala tako, kot da prejudicirajo mejo med Slovenijo in Hrvaško.

Kaj zavezuje Hrvaško? Cerar opozarja, da se Slovenija tolaži z mislijo, da izjave Kosorjeve Hrvaško mednarodno pravno obvezujejo tudi čez tri, pet ali dvajset let, in spominja na sporazum Drnovšek-Račan, ki sta ga podpisala oba predsednika, nato pa burno kritiziral hrvaški in se mu odrekel slovenski parlament. “Kje je tu mednarodnopravna zaveza?” se sprašuje Cerar.

Če namreč hrvaški parlament sporazuma ne ratificira, “padejo vse obljube v vodo”, enako pa se zgodi v primeru neratifikacije s strani slovenskega parlamenta. V vsakem primeru so Hrvati dosegli umik pridržkov, v zameno pa nimamo čisto nobenega čvrstega zagotovila, da se bodo držali zdajšnjih obljub predsednice hrvaške vlade ter da nam bo to kakor koli pomagalo pri iskanju korektne rešitve mejnega spora, piše Cerar.

Cerar med drugim opozarja tudi na to, da Evropske unije naš “mejni problem” ne zanima, ampak je njihov interes le odprava ovire vstopa Hrvaške.

Referendumu ni naklonjen, čeprav piše, da v primeru “če bi nastal resen in utemeljen dvom o vsebini takšnega sporazuma, se tudi sam zakonodajnemu referendumu ne morem povsem odreči kot zadnji možni varovalki pred morebitno preveliko ‘velikodušnostjo’ naše vladne politike na račun slovenskega nacionalnega interesa, ki ga predstavlja neposredna povezanost slovenskega morja z odprtim morjem”.

(Opomba: MMC je povzel Cerarja, ki je o tem pisal na svojem blogu, ki ga je očitno objavi IUS info, vendar povezava do tega bloga danes več ne deluje.)

Meja po starem ali po novem? Cerar za Delo, 19.11.209

Za mnenje o tem, ali je arbitražni sporazum skladen z ustavo in s TUL, smo povprašali tudi dr. Mira Cerarja z ljubljanske pravne fakultete. »Tudi sam vidim to dilemo,« je dejal dr. Cerar. »Za kaj gre? Če bi ustavno sodišče ugotovilo, da arbitražni sporazum v svojih posledicah, torej v odločitvi arbitražnega sodišča, lahko vodi v položaj, ko bi se na novo določale meje med Slovenijo in Hrvaško, potem bi to ne bilo v skladu s TUL, ki pravi, da so meje med državama že obstoječe meje med republikama bivše SFRJ. Če torej ustavno sodišče ugotovi, da bi odločitev arbitraže lahko pomenila novo določitev mej – prvo ali kakršno koli – potem bi neskladje res bilo. V tem primeru bi bilo treba TUL dopolniti z določilom, ki bi govorilo o tem, da je določeni del meje še neopredeljen in da ga je treba opredeliti z mednarodnim sporazumom.« Lahko pa, je dejal dr. Cerar, ustavno sodišče pride tudi do drugačne odločitve: da meja pravzaprav obstaja, arbitraža pa jo bo samo precizirala oziroma konkretizirala. V tem primeru pa ni nasprotja med arbitražnim sporazumom in TUL. »Obe možnosti sta in tukaj prepustimo ustavnemu sodišču, da se o tem opredeli.«