Bog, kje hodiš?

Piše: Ana Jud, publicistka

Oni dan mi je možgane okupirala čustvena stiska. To je nekaj, kar me vsake toliko nadvlada za urico, no, lahko tudi za več ur ali pa ves dan. V tolažbo mi je dejstvo, da je bilo pred leti veliko huje, saj je anksioznost trajala tudi po več tednov. O podrobnostih ne bi. Če nikoli niste doživeli paničnega napada ali (vsaj) srčnega infarkta, si ne morete predstavljati tesnob. Občutek kopice begajočih misli, sicer racionalnih strahov, ki se stopnjujejo v popolnoma trapaste – a strašljive – nesmisle, je grozen. Ko popusti, pa se počutiš kot cota, s katero so ravnokar zribali tla. Orjaško kvadraturo tal, pravzaprav.

Tablete pomagajo. Redna doza, ki vzdržuje stanje skuliranosti, potem pa še tista, specialna, za nujo. O tem govorim neobremenjeno. Sedaj me že nekaj časa boli penis, kaj vse si kdo misli. Komu mar stigma? Meni čedalje manj. Čeprav njene posledice niso zanemarljive.

To ni edini način lajšanja tegob. Pomaga, če ima človek načrte, ki se jih drži. Pomaga, če se razmiga. Pomaga, če hodi. Čim več. Zdrav duh v zdravem telesu – bo kar držalo! In potem … Bog! Brez heca!

Pred kratkim je na Twitterju tekla debata o religiji. Ne spomnim se podrobnosti, a vem, da sem mirno povedala, da sem katoličanka, in da sem na to tudi ponosna. Nastalo je malo tišine, nato pa je nekdo le pripomnil, da se mu zdi pogumno, če se kaj takega pove naglas. Res, sem se začudila? Hm. V urbanem okolju, še posebej v nekaterih (levičarskih) družbah je žal resda tako. Veren človek je še vedno čuden in celo zasmehovan, pa čeprav imamo pravico do svobodne izbire veroizpovedi zapisano v ustavi. Katoličan bo najpogosteje zasmehovan s strani »levice«, musliman s strani »desnice«, ostali, razen pravoslavcev in Judov mogoče, so pa bolj ali manj ožigosani za sektaše. A pomislite – če nekomu pomaga, da verjame v Boga (katerega koli že), why not? Je mar kdo že dokazal, da Bog (kateri koli že) resnično ne obstaja?

Saj vem, da tudi njegovega obstoja nihče uradno (še) ni dokazal, a ne pozabite, da tudi zunajzemeljske inteligence ali vzporednih vesolij znanost še ni uspela dokazati, čeprav eminentni kozmologi počno vse, da bi uspeli najti kaj oprijemljivega. Torej: ljudje vseeno verjamejo v to, kar iščejo … če ne bi verjeli, sploh ne bi iskali …

Kje sem že ostala? Oni dan torej, ko sem bila čustveno razrvana … V žalostnem počutju včasih tudi potožim, ah, dragi Bog, pa kje se potikaš? A lahko nehaš že enkrat zamujati!? Zakaj te ravno tedaj, ko te človek potrebuje, ni na spregled?

Bila sem zmenjena za čaj s prijateljem. On je duhovnik. Nekaj tednov se nisva videla. Sediva, klepetava … ko on seže v žep, rekoč, a veš, nekaj sem prinesel zate …

Odgodrnjam: ma, po pravici povedano, bi mi še najbolj prav prišel kakšen rožni venec, ki bi me ščitil pred vso hudobijo tega sveta, ta presneti Bog si itak ne vzame časa zame!

V isti sekundi župnik iz žepa potegne popolnoma nov rožni venec, iz lesa in kovine, majhen, srčast, čudovit. Ročno delo. Lahko ga nosiš kot fancy zapestnico! Hudo! Bila sem – in sem še! – navdušena. Niti sanjalo se mi ni, da mi bo res prinesel rožni venec! Kaj šele, da mi bo prinesel tako fantastično modni rožni venec, ki me sedaj spremlja vsepovsod in – mislite si, kar si hočete –, name seva izjemno pozitivno energijo. Pomirja.

Šele kasneje sem razmišljala, kaj se je zgodilo? Je to bila telepatija? Sinhronizacija? Neverjetno. A vseeno še kako zelo verjetno, saj se je vendar zgodilo. Dogaja se. Kar koli že. Bog je mrtev, je nekoč zapisal filozof Nietzsche. Stavek je legendaren in nekdaj je bil na zidu ene od ljubljanskih fakultet zapisan tudi kot grafit: »Bog je mrtev. Nietzsche.« Spodaj pa se je hitro znašel pripis: »Nietzsche je mrtev. Bog.« Kaj od tega je (bolj) res? Kdo je (bolj) mrtev? Kdo je zares mrtev? Nekaj zdravega dvoma in vprašanj je že zaradi razuma treba ohraniti, sicer se vera hitro sprevrže v fanatizem, kar več ne koristi, ampak škoduje. Dokazov o tem pa je kolikor hočete. Ozrite se okoli sebe.

Tudi zato bi Bogu na tem mestu sporočila: saj vem, da si zelo obremenjen, ampak, nehaj zamujati! Ne samo pri meni … po vsem svetu!