Srebrenica pred 20 leti prizorišče genocida, enega največjih po 2. svetovni vojni

“Napočil je čas, da se maščujemo Turkom,” je 11. julija 1995 pred kamerami srbskih medijev ob vstopu v izpraznjeno Srebrenico zmagoslavno napovedal takratni poveljnik bosanskih Srbov Ratko Mladić. Kot Turke je zaničevalno imenoval Bošnjake, ki so jih nato sile pod njegovim poveljstvom v naslednjih nekaj dneh pobile več kot 8000.

Na območju pod zaščito Združenih narodov so jih pobile v dobrem tednu – od 12. do 19. julija. Najmlajša žrtev je bila Fatima Muhić, ki so jo ubili le nekaj minut po rojstvu, najstarejša pa 94-letna Šaha Izmirlić.

Srebrenica je od takrat kraj največjega pokola v Evropi po koncu druge svetovne vojne in žalosten simbol nesposobnosti mednarodne skupnosti, da bi 50 let po koncu druge svetovne vojne preprečila nov genocid.

Na širšem območju Srebrenice je pred vojno v BiH (1992-1995) živelo več kot 36.000 ljudi, od katerih jih je bilo po podatkih ZN 73 odstotkov Bošnjakov, 25 odstotkov pa Srbov. Samo mesto, v katerem je živelo 6000 ljudi, je bila zelo razvito tako industrijsko, rudniško kot turistično.

Po začetku vojne v BiH je bilo območje Podrinja na vzhodu BiH, kjer leži Srebrenica, že kmalu, aprila 1992, območje spopadov. Bosanski Srbi so zavzemali bošnjaška mesta in vasi, med njimi Srebrenico, ki pa jo je vojska BiH že kmalu, maja 1992, osvobodila. Pod poveljstvom Naserja Orića se je bošnjaška enklava v prihodnjih mesecih začela širiti na okoliška območja.

Največji obseg je enklava dosegla januarja 1993, in sicer 900 kvadratnih kilometrov. A nikoli ni bila priključena glavnini ozemlja pod nadzorom vlade BiH, ki je ležalo zahodneje, zato je bila zaradi izolacije in napadov bosanskih Srbov ranljiva.

V tem obdobju sta obe strani izvajali napade in protinapade na naselja drugega naroda. Bošnjaški borci iz Srebrenice so tako napadali srbske vasi v okolici. Kot navaja avstrijska tiskovna agencija APA, so srbski viri zabeležili 79 napadov. Na tisoče bosanskih Srbov je zbežalo s svojih domov, več sto civilistov, po podatkih nizozemskega inštituta za vojno NIOD več kot tisoč, je bilo ubitih. Po navedbah Beograda naj bi jih bilo ubitih več kot 2000.

Prelomnica je bil januarja 1993 napad na vas Kravica, ko so na pravoslavni božič bošnjaške sile pobile 46 srbskih prebivalcev. Po tem napadu so bosanski Srbi do marca 1993 izvajali obsežno protiofenzivo na enklavo. Bošnjaško prebivalstvo se je pred napadi zateklo v Srebrenico, tako da je bilo okoli 50.000 do 60.000 ljudi iz okoliških krajev in Srebrenice stisnjenih v goratem območju s središčem v Srebrenici na območju okoli 150 kvadratnih kilometrov.

Imeli so samo pet zdravnikov, vsakodnevno so jih obstreljevali, soočali so se z lakoto. Humanitarnih konvojev je bilo malo.

Poveljnik mirovnih sil v BiH (Unprofor), francoski general Philippe Morillon, je v Srebrenico prišel 11. marca 1993 in ljudem zagotovil, da so odslej pod zaščito ZN. A je minilo še mesec dni do resolucije Varnostnega sveta ZN 819 (16. aprila 1993), s katero so območje Srebrenice razglasili za prvo varovano območje pod nadzorom modrih čelad. Kanadske modre čelade so vzpostavile nazorne točke, pri ukrep pa je bila razorožitev prebivalstva.

Po razglasitvi varovanega območja so v enklavo začeli bolj redno prihajati konvoji s humanitarno pomočjo, do konca aprila 1993 pa so iz enklave v Tuzlo evakuirali okoli 9000 ljudi. Z evakuacijo so prenehali, ker je oblasti BiH niso več dovolile, češ da prispeva k etničnemu čiščenju območja, navaja poročilo ZN.

Napadi bosanskih Srbov z okoliških hribov in območij so se nadaljevali, modre čelade so jih beležile, a mandata za ukrepanje niso imele. Več deset tisoč ljudi je imelo v Srebrenici neustrezne bivalne pogoje, primanjkovalo je hrane. Bili so omejeni na območje velikosti 12 krat 9 kilometrov, obkoljeni z okoli 15.000 vojaki bosanskih Srbov.

Sile bosanskih Srbov pod poveljstvom Ratka Mladića in Radislava Krstića so 6. julija 1995 začele ofenzivo na Srebrenico, kjer je bilo okoli 300 nizozemskih modrih čelad. Vanjo so vkorakale 11. julija.

Poveljnik nizozemskih modrih čelad Thom Karremans je prosil za zračno podporo Nata, a razen nekaj obstreljevanj 11. julija večje akcije ni bilo. Bosanski Srbi so grozili s smrtjo nizozemskih modrih čelad, ki so jih zajeli pred tem, ter zahtevali umik Unproforja iz mesta.

V in okoli oporišča modrih čelad v Potočarih se je zateklo kakih 25.000 ljudi v upanju, da bodo tam zaščiteni. Kakih 15.000 moških in fantov se je medtem odpravilo proti Tuzli na osvobojeno ozemlje v koloni, ki je danes znana kot marš smrti, saj ga je preživela le tretjina. Ostali so umrli v zasedah, zaradi izčrpanosti, velika večina pa se je predala ali po jih zajele sile bosanskih Srbov in nato pobile v množičnih pobojih.

Pobile so tudi moške in fante, ki so jih ločili med tistimi, ki so se zatekli v Potočare. Do 19. julija 1995 so sile bosanskih Srbov ubile več kot 8000 Bošnjakov, kakih 25.000 žensk, otrok in starejših oseb pa so z avtobusi in tovornjaki prepeljali na območje pod nadzorom vojske BiH.

Posmrtne ostanke žrtev so po vojni našli v več kot 150 množičnih grobiščih, večinoma v sekundarnih. Še vedno je pogrešanih več kot 1200 ljudi. Vseh verjetno ne bodo nikoli našli, a svojci še vedno upajo in se vsako jutro zbujajo z mislijo, ali bodo izvedli, kje so končali njihovi najbližji.

Na haaškem sodišču zaradi Srebrenice 20 obtoženih

Zaradi genocida in drugih vojnih zločinov v Srebrenici je bilo na haaškem Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije obtoženih 20 ljudi. 14 so jih obsodili, enega oprostili, eden pa je umrl še pred izrekom kazni. Štirje postopki še potekajo.

Na sojenjih je pričalo več kot tisoč prič, med njimi tudi enajst moških, ki so preživeli genocid, piše na spletni strani sodišča.

Zaradi genocida, v katerem je vojska bosanskih Srbov v dneh po padcu bošnjaške enklave Srebrenica 11. julija 1995 ubila več kot 8000 Bošnjakov, so bili na najvišjo kazen, dosmrtni zapor, obsojeni trije bosanski Srbi, med njimi takratni general vojske Republike srbske Zdravko Tolimir.

Na svojem največjem sojenju, na katerem je haaško sodišče sedmim bivšim vojaškim in policijskim častnikom bosanskih Srbov izreklo sodbe za genocid v Srebrenici, so na dosmrtni zapor obsodili tudi takratno desno roko vojaškega poveljnika sil bosanskih Srbov Ratka Mladića, načelnika za varnost zloglasnega Drinskega korpusa Vujadina Popovića in Ljubišo Bearo, načelnika za varnost v štabu vojske Republike srbske.

Enajst bivših visokih častnikov vojske bosanskih Srbov je bilo zaradi sodelovanja v genocidu obsojenih na zaporne kazni od pet do 35 let.

Še vedno potekata sojenji glavnima odgovornima za genocid v Srebrenici – Ratku Mladiću (72), ki je vodil napad na Srebrenico, in nekdanjemu političnemu voditelju bosanskih Srbov Radovanu Karadžiću (70). Sodbo Karadžiću je pričakovati letos, Mladiću pa leta 2017, navaja nemška tiskovna agencija dpa. Za oba tožilstvo zahteva dosmrtni zapor.

Bivši jugoslovanski predsednik Slobodan Milošević je še pred končanjem sojenja umrl v priporu v Scheveningnu leta 2006.

Pričakovati je tudi končno sodbo za bivšega šefa srbske varnostne službe Jovico Stanišića in njegovega namestnika Franka Simatovića Frenkija, ki sta odgovorna za vzpostavitev zloglasnih srbskih paravojaških enot, kot so Rdeče baretke in Škorpijoni. Oba sta bila maja 2013 oproščena, vendar sodba še ni dokončna.

Na sojenju bivšemu generalu Radoslavu Krstiću, ki je z Mladićem poveljeval Drinskemu korpusu, ki je 9. julija 1995 začel ofenzivo na Srebrenico in jo nato 11. julija tudi zavzel, so sicer haaški sodniki leta 2004 prvič razsodili, da je bilo nedvoumno dokazano, da se je v Srebrenici pri pokolu več kot 8000 Bošnjakov leta 1995 zgodil genocid. Krstić je bil zaradi sodelovanja v genocidu leta 2004 obsojen na 35 let zapora.

Haaško sodišče je s tem postalo prvo mednarodno sodišče, ki je objavilo razsodbo o genocidu v Evropi. Kasneje so sledile druge obsodbe.

Le redki obtoženci so priznali krivdo, navaja dpa. Prvi jo je priznal vojak sil bosanskih Srbov Dražen Erdemović, ki je kasneje pričal proti častnikom. Leta 1998 je bil obsojen na pet let zapora. Njegovo sojenje je bilo prelomno, saj je bilo prvo na haaškem sodišču v povezavi s pokolom v Srebrenici in je bil zanj tudi prvi obsojen.

Edini, ki je bil oproščen, je bil načelnik generalštaba jugoslovanske vojske Momčilo Perišić. Na prvi stopnji je bil kot prvi visoki jugoslovanski predstavnik v Haagu tudi zaradi sodelovanja v genocidu v Srebrenici obsojen na 27 let zapora. Zaradi pomanjkanja dokazov je bil nato v prizivnem postopku 28. februarja 2013 oproščen.

Iz razsodbe Meddržavnega sodišča (ICJ) v Haagu iz leta 2007 glede tožbe BiH zoper Srbijo zaradi genocida sicer izhaja, da Srbija ni bila neposredno vpletena v genocid v Srebrenici, temveč ga ni poskusila preprečiti. Genocid so izvedle vojaške, civilne in policijske oblasti Republike srbske, je razsodilo sodišče in s tem pokol več kot 8000 Bošnjakov v Srebrenici priznalo kot genocid.

Zaradi sodelovanja v genocidu je bil na sodišču BiH leta 2012 na 35 let zapora obsojen tudi slovenski državljan Franc Kos. Kot priča obrambe je nato nastopil na sojenju Karadžiću v Haagu.

Zaradi genocida so v BiH v zadnjih desetih letih sodili 18 ljudem. V Srbiji so prijeli več ljudi, na dolge zaporne kazni pa so leta 2007 obsodili štiri bivše člane Škorpijonov, navaja avstrijska tiskovna agencija APA.

Genocid je najhujši zločin po mednarodnem humanitarnem pravu in obenem zločin, ki ga je od vseh najtežje dokazati.

Beseda genocid izhaja iz grške besede genos, ki pomeni rod, in latinske besede occidere, ki pomeni ubiti. Gre torej za rodomor oz. vsako sistematično uničevanje narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine z namenom v celoti ali delno uničiti jo. Po sklepu ZN je bil genocid decembra 1948 razglašen za zločin proti človečnosti. V mednarodnem pravu ga ureja konvencija ZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida; Slovenija je podpisnica te konvencije od leta 1950.

V drugem členu konvencije je genocid definiran kot katerokoli od naslednjih dejanj, storjenih z namenom v celoti ali delno uničiti neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino: pobijanje ter povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb pripadnikom skupine; naklepno izpostavljanje skupine življenjskim razmeram, ki naj privedejo do njenega fizičnega uničenja; uvajanje ukrepov, ki preprečujejo rojstva v skupini; ter prisilno preseljevanje otrok ene v drugo skupino.

Pripis: Po številnih komentarjih naših bralcev, da Srebrenica ni prizorišče največjega genocida po 2. svetovni vojni, smo naslov sestavka spremenili. Temu pritrjujejo tudi besede Mitje Ferenca člana vladne komisije za odkrivanje prikritih grobišč, ki je nedavno dejal, da je kar 15.000 Slovencev končalo pomorjenih v kraških jamah, protitankovskih jarkih, rudniških jaških in v izkopanih jamah. Komunisti so po 2. svetovni vojni na veliko morili tudi pripadnike drugih narodnosti… (sta/ured)