O Jančarju, Syrizi in radovednih tetkah v cerkvi

Piše: Aleš Ernecl, filozof

Slovenskemu pisatelju Dragu Jančarju se je v devetdesetih o slovenskih »liberalcih« zapisalo, da »so liberalni le, ko jim to ustreza«, ko jim ne, pa »znajo biti hujši kot vaške tercialke«. Saj veste, to so tiste radovedne tetke, o katerih nam pripovedujejo stari romani in naše babice in dedki, po njih naši starši, mnogi, vključno z mano, pa bi bili pripravljeni reči, da je to opis človeške narave nasploh – vsi smo kdaj take tercialke oziroma temu se pri gradnji skupnosti ne moremo izogniti, če ne prej, privro tercialke v nas na plano, ko se nam zdi, da naša skupnost razpada. Radovedne so z razlogom: zaskrbljene so za prihodnost in zdravje vaške skupnosti, zato »dobronamerno« kukajo v spalnice, brez vednosti staršev nesejo h krstu njihove otroke, tožarijo župniku, tožarijo prevaranim, itn…

V nekaterih, t.i. real – socialističnih sistemih preteklosti, so partijski pooblaščenci kukali v spalnice, če so nastali problemi z rodnostjo. Vse to se je počelo z dobrimi nameni, v dobro skupnosti, razmišljalo se je o interesih skupnosti, tukaj so partijski pooblaščenci igrali institucionalizirano verzijo vaških tercialk. In to je tisto, kar označuje mentaliteto ljudi, ki jim je »socializem« blizu: oni so dobronamerni, zdi se jim, da je to, kar je dobro za skupnost po nekem kriteriju, dobro za vse posameznike, če ste »normalen« posameznik se z njimi strinjate, če niste »normalni«, niste »zreli« za življenje v njihovi skupnosti. Ob tem mi pride na misel naslednje: implikacije takšne miselnosti so lahko le 1. Izključitev iz skupnosti, 2. Zdravljenje ali 3. Smrt. Današnji »socialisti«, tisti, ki govorijo o »demokratičnem socializmu«, imajo v mislih vse dobre plati (po nekem kriteriju, ki se njim zdi samoumeven in ga mnogi imenujejo »obče človeški«) real – socialističnih poskusov preteklosti, z izjemo tistih slabih, nasilja, pobijanja, nasilnega zdravljenja, itn.: to so vendar razsvetljeni socialisti, oni izhajajo iz bogate tradicije humanizma. In vendar, ko jih pobarate o njihovi življenjski filozofiji, dobite isto zgodbo: oni predpostavljajo, da obstaja »normalnim« ljudem obča etika in da zato spreminjanje moralnih intuicij v zakone, s čimer se »debeli država«, za večino ljudi ne more in ne sme biti problematična. Od »tovarišev« preteklosti se razlikujejo le po zavzetju »ne ubijaj in ne izvajaj nasilja, pa naj se zgodi karkoli« stališča v odnosu do tiste manjšine »čudakov« (po njihovo), ki se jim zdi pretapljanje moralnih intuicij v zakone ali vsaj preveč nenadno pretapljanje moralnih intuicij v zakone nesprejemljivo. Načrta kaj in kam z njimi seveda nimajo, o tem niso razmišljali, kar se kaže v njihovih zahtevah po neposredni demokraciji in delavskem samoupravljanju – oni si upajo biti demokratični do skrajnih meja, ker je njihovo zaupanje v to, da bo volja ljudstva vedno naklonjena delavskemu samoupravljanju, neomajna. Toda, saj ni tako kot da so tovariši preteklosti »lumparije« počeli transparentno, saj ni kot bi se bahali s svojim obravnavanjem »čudakov« (ki jih je velikokrat bilo toliko, da sploh niso bili več »čudni«; pač razhajanje z začetno predpostavko obče etike), saj ni tako kot bi naši pretekli heroji bili načrtno masovni morilci (kak pa že), njihov osnovni, njihov temeljni, njihov prvotni modus vivendi je bil interes skupnosti, dobro skupnosti. Veste, ti ljudje so verjeli in njihovi nasledniki danes verjamejo, da so odkrili algoritem, ki jim je pomagal preračunati aritmetično sredino družbene sreče s tako natančnostjo, da je to aritmetično sredino sreče potem treba kar uzakoniti.

Pustimo ob strani dejstvo, da je Syriza preko svojih »zvezd« pričela zanikati svojo »naravo«, svoj »evroskepticizem«, svojo proti sistemsko naravnanost (da oni pravzaprav ne verjamejo v malo bolj okrepljeno obliko socialne demokracije, to je debelenja države preko meja pripravljenosti debeliti državo večine modernih levo in desno sredinskih strank, saj verjamejo, da KAKRŠNIKOLI ukrepi, četudi ukrepi, ki delajo državo bolj socialno, kot se temu reče, LE IN SAMO podpirajo, nadaljujejo, ohranjajo poosebljeno agonijo človeškega bivanja v skupnosti, imenovano »kapitalizem«), da podobno zadevo počne tudi naša Združena Levica vsakič, ko sodeluje pri sestavljanju predlogov za take in drugačne ukrepe, to je od samega začetka, ko je vstopila v parlament in pričela biti v protislovju s svojo lastno filozofijo. Če verjameš, da se moraš izogniti KAKRŠNIMKOLI ukrepom, da bi pustil umirajoči sistem v miru propasti (ker si, prerok, napovedal, da bo gotovo propadel, prosto po marksistični tradiciji, ker vsebuje notranja protislovja) ne greš sodelovati kot stranka v parlament, kjer se ne moreš izogniti temu, da izbiraš med takimi ali drugačnimi ukrepi. Glede na svojo začetno predpostavko, da so vsakršni ukrepi slabi, ker ohranjajo kapitalizem živ, potem tudi razlaga, da upaš, da boš z zagovarjanjem ene vrste ukrepov škodoval sistemu na tak način, da bo prej propadel, ne pije vode. Vedeti je potrebno naslednje: mnogi marksistični teoretiki preteklosti bi se bili ob predpostavki, da želimo ohraniti kapitalizem in da želimo, da deluje čim boljše, bolj pripravljeni strinjati z najbolj radikalnimi »neoliberalističnimi ukrepi«, mnogi marksistični teoretiki bi npr. paket ukrepov, za katere se je leta 2004 zavzemal Mićo Mrkaić, bili bolj na strani Mrkaića kot na strani takratne vlade Janeza Janše, ki je, kot ji je na nek način očital Mrkaić, Mrkaiću obrnila hrbet na rovaš ohranitvi določenega nivoja zavezanosti »socialni demokraciji«. Če ne druga, bi mnogi marksistični teoretiki preteklosti v nasprotovanju Mrkaićevim predlogom prepoznali moraliziranje in nič druga kot moraliziranje. Marksistični teoretiki po večini seveda niso klasične vaške tercialke v podobi levičarskih dežurnih moralistov, kakršne imamo pogosto priložnost brati v revijah kot je Mladina, časnikih kot je Dnevnik, pa tudi Večer, Delo, itn…Skozi prevladujočo življenjsko filozofijo, ki veje iz večine člankov v teh medijih, je mogoče prepoznati nekoč »napredni« podmladek edine jugoslovanske stranke, ki je zrastel ob romantičnem spogledovanju z malo svobodnejšim pogledom na ekonomijo Kavčiča in moralističnim in življenjsko – filozofskim sporočilom ponarodelih študentskih demonstracij konec šestdesetih. To so še vedno oni, to je še vedno življenjska filozofija večine ljudi v Sloveniji, zato je mogoče, da ne moremo sestaviti dveh desnih vlad zapored niti v »Zgodbah iz Narnije«. Ti ljudje zase mislijo, da so svobodnjaški, da so odprti, da so široko misleči in da zagovarjajo politični pluralizem, od odprtosti pa je pri njih zaznati le odprtost za biti nagnjen k boju za pravice manjšin, takšnih ali drugačnih. Kjerkoli v svetu prepoznajo krivico, tam se prične njihov zasebni svet in tam so meje odprtosti. Tovariši preteklosti so se zavedali dejstva, da svobodnejši odnos do etike lahko s seboj potegne tudi svobodnejši odnos do ekonomije, zavedali so se, da navidezno banalne etične diskusije in spremembe pravnih definicij, ki se tičejo določenih pravic manjšin, lahko »od znotraj« spremenijo ideologijo, pa so bili pretekli real – socialistični sistemi dokaj konzervativni tudi glede etike (homoseksualnost pač ni bila priljubljena jed starih tovarišev, če uporabim evfemizem).

Ti današnji socialisti ne vejo ničesar od tega, oni bi malo tega in malo onega, oni bi etični relativizem na eni strani, etično konzervativnost in konzervativnost v odnosu do trga na drugi strani. V liku in delu Syrize smo lepo videli, kakšne so meje delovanja proti sistemsko usmerjen stranke v sistemu. Niso široke, pa je Syriza danes pač še ena socialno demokratska stranka, ki se od desnosredinskih razlikuje stopenjsko, ne pa tudi bistveno. Enako velja za naše »nove tovariše«. So pa »luškani«. A pazimo nanje, lahko, da spremenijo svoje mnenje o »demokraciji«, ko spoznajo tisto, kar so »stari tovariši« vedeli.