Parada posmeha

Piše: Ana Jud, publicistka

Že dlje časa mi dušo tare mračna skrivnost. Zelo mračna. Če povem po pravici, je tako strahotno mračna, da je ne poznajo niti moji najbližji. Oni sicer vidijo, da trpim, da se soočam z depresivnimi epizodami, tesnobami, paničnimi napadi, občasnimi preobjedanji, nato spet asketskimi stradanji … ma, še pa še bi lahko naštevala – hudo je! Celo na najhujše sem že pomislila. Tako težko je živeti z nečem, česar ne upaš povedati okolici, ker se bojiš, da te bo obsojala še huje kot te že.

Za kaj gre?

Dobri Bog, odpusti mi, ker bom povedala naglas, ampak saj ti veš, da jaz znam stvari povedati izključno tako, na glas: heteroseksualna sem!

Nekaj sekund tišine, samote … ki se vlečejo kot minute, ure, tedni …

Po toni antidepresivov in temeljiti psihiatrični obravnavi, ki me prepriča, da ni prav nič narobe, če je človek heteroseksualen, se opogumim in stopim iz teme. Coming out.

Hodim po cesti. Zdi se, da ljudje strmijo vame, ker sem, no ja, saj veste, heteroseksualna. Drugačna sem. Oblačim se povprečno. Nisem odeta v roza perje, ne barvam si las v zeleno, pirsingom sem se odrekla že davno, skratka – opazna sem, zaboga! Vidijo me! Vidite me!

Mislite, da se šalim? Ne! Kamor koli pogledam, vidim homoseksualne parčke kako se držijo za rokice, se lupčkajo, si na uho šepetajo ljubkovalne besede ali si kakor koli drugače izkazujejo nežnosti, jaz pa … sama tavam naokoli, vsa izgubljena, zmedena in užaloščena … do naslednjega mraka …

Želim se malo spočiti. Se vsesti. Popiti čaj. Pridem do lokala, polnega brhkih mladeničev. Noben me niti ne pogleda. Dobro, nisem več rosno mlada, a ravno za v koš za odpadke pa tudi spet nisem! Ali pač? Mladci se oklepajo drug drugega. Objemajo se čez ramena. Oko se mi zaustavi na postavnem črnolascu, hm, ja, morda bil bi primerno blago za kakšen živalski one night stand, brez predhodnega razpredanja o Lacanu, a kaj ko vidim, kako krepko kosmato roko gnete globoko v ritni žep prijatelja … na, zdaj se pa res počutim diskriminirano! Poglejte, homoseksualci imajo celo lastne lokale, kaj pa mi, heteroseksualci? Ste morda že kdaj slišali za kakšen izključno heteroseksualni lokal? Si predstavljate, kakšna medijska (in siceršnja) gonja bi – zaradi domnevne homofobije – doletela lastnika heteroseksualnega lokala!?

Potrebujem počitnice. Brskam po ponudbi in ravno pri tistih hotelih, ki so mi najbolj všeč, piše – gay friendly. Mati mila! Sem prijazno bitje. Ne hodim naokoli s sekiro v roki in ne sekam glav nedolžnim homoseksualcem, a prosim lepo, zakaj nikjer ne piše – hetero friendly!? Veste, napis »gay friendly« zveni enako butasto kot napis »novorojenčkom prijazna porodnišnica«, katerih koncept je, da terorizirajo novopečene mamice s svojimi pravili in ne dovoljujejo nobene izbire. Ko vidim, da nekje piše, da je nekdo do nekoga »friendly«, mi to pove zgolj to, da na račun tega do nekoga drugega ni tako zelo »friendly«. Razumete?

Najboljše, da se kar odselim. Slovenci radi rečejo – če ti kaj ni všeč, pa pojdi! Gledam oglase in naletim na prekrasno stanovanjce v jedru Pirana. Božansko! Prijatelju, ki je gej – se razume, kajti mi, heteroseksualci, izumiramo –, navdušeno rečem, ej, morda pa se preselim v Piran! On pravi, super, tam boš izjemno zaželena, kajti Piran je prepoln pedruljic in pravi moški pogrešajo dobre ženske. Off topic: normalni geji, ki jih ne ločite od drugih ljudi, ker so pač normalni, svoje mavrične »kolege« naslavljajo z besedo – pedruljice. Zamislite se!

No, pokličem številko v oglasu iz Pirana in javi se mi moški glas. Z momljanjem mi takoj da vedeti, da sem nezaželena. Pa res, kako sem lahko bila tako stupid, da sem v oglasu spregledala drobni tisk – gay friendly! Spet! Heteroseksualna ženska tam nima kaj iskati. Pardon, heteroseksualna single mamica nima tam kaj iskati. Kam se lahko pritožim zaradi diskriminacije? V urad župana Jankovića? Še dobro, da se ne kanim več nikoli poročiti, kajti župan se itak menda nadeja le še homoseksualnih porok.

Vdam se. Na tem planetu več ni prostora zame. Še zlasti, ker je moja heteroseksualnost le kot slastna krema, zamotana v okusno rolado sapioseksualnosti, tukaj pa je izbira tako ozka, da se le še tu in tam kam zagledam. Pa še potem izvisim kot peto kolo, zato več niti ne poskušam. Kljub temu vsem privoščim ljubezen in enake pravice. Na referendumu sem glasovala ZA družinski zakonik, ta tekst pa sem napisala, da vam pokažem, kako trapasta je identifikacija človeka zgolj na podlagi spola ali seksualne usmerjenosti. Kakršne koli že. Človeka v prvi vrsti definirajo njegova dejanja in sledi, ki jih pušča v življenju, ne pa to s kom poriva.