Branitelj-osamosvojitelj Janša: Ko postane »frajersko«, da se maha s totalitarnimi simboli, simbolika slovenske osamosvojitve pa se zanemarja

V nadaljevanju objavljamo nekaj ključnih poudarkov iz pogovora z Janezom Janšo:

Temelji slovenske države so bili v veliki meri vzpostavljeni s strani slovenskih pisateljev. Društvo slovenskih pisateljev je eden od šestih podpisnikov Majniške deklaracije, v katero smo maja 1989 prvič jasno napisali slovenski nacionalni program osamosvojitve. Tam je tisti stavek »želimo živeti v suvereni državi slovenskega naroda«. Poleg štirih demokratičnih strank oziroma takrat še zvez, je tudi Društvo slovenskih pisateljev podpisalo to izjavo, ki jo je potem prebral Tone Pavček na Kongresnem trgu.

Tudi ko so nam sodili na vojaškem sodišču je bilo Društvo slovenskih pisateljev intelektualno jedro, ki je znotraj Odbora za varstvo človekovih pravic dalo boju za človekove pravice ne samo kulturno, ampak tudi intelektualno noto, zaradi katere je ta val pljusknil tudi čez meje takratnega režima. To je bil čas, ko se je svetovni, evropski PEN začel ukvarjati s človekovimi pravicami pri nas, ko je Amnesty International zaradi delovanja tega intelektualnega jedra poslal svoje opazovalce sem, kar je bistveno omililo aktivnosti in predvideno represijo takratnega režima.

Društvo slovenskih pisateljev in slovenska kultura, ne samo ta, ki je cvetela v domovini, ampak tudi ta preko meja in po svetu, je v teh prelomnih trenutkih odigrala zgodovinsko vlogo.

Danes pa v Društvu slovenskih pisateljev ni nikogar več, ki bi kakorkoli resno sodeloval pri demokratičnem preboju konec 1980ih let v Sloveniji ali pri nastajanju slovenske države.

V javnosti je pisalo, da so me iz PEN kluba izključili, vendar nikoli nisem dobil nobenega sklepa, na katerega bi se lahko eventualno pritožil. Očitno tisto, kar je ostalo od nekdaj slavnega slovenskega pisateljskega društva, deluje tako kot slovensko sodstvo.

Ob Društvu slovenskih pisateljev ne gre pozabiti intelektualnega gradiva, ki je bilo že prej zbrano na vsakoletnih srečanjih v Dragi, pri Trstu, na mnogih krožkih v zamejstvu, kjer je vsaj del slovenstva lahko dihal svobodno.

Vrednostno središče okoli katerega se je oblikovala slovenska osamosvojitev je dejansko nastalo znotraj slovenske kulture. Potem, ko je samostojna slovenska država shodila, smo bili mednarodno priznani in se je začel tudi prostor formalno odpirati – kasneje tudi z vstopom v EU – je bila kultura vse bolj potisnjena v ozadje.

V ospredje kulture so prišli tisti, ki niso imeli nobene zveze z demokratičnim prebojem. Zato smo brali leta 2012, ko je ta ostanek društva sodeloval na t.i. vseslovenskih vstajah, s katerimi so skušali vreči predvsem našo vlado, da se je namesto o domovini, o Sloveniji, o kulturni afirmaciji slovenstva, govorilo o novem NOB.

Tudi za spodbujanje slovenske kulture v zamejstvu in med rojaki po svetu gre vsako leto manj sredstev. Zdaj, ko imamo samostojno državo, ko smo dobili neko matico, ki bi dejansko morala skrbeti za slovenstvo povsod, kjer obstaja, je ponekod – kar se financiranja tiče – še slabše kot prej, ko nismo imeli lastne države. In žalostno je, da moramo ob obletnicah kot je dan državnosti, rojstni dan Slovenije, govoriti tudi o takšnih stvareh.

Če bi naredili neko resno javnomnenjsko raziskavo med prebivalci Slovenije in bi zastavili vprašanje, kateri je tisti čas v zgodovini, ki nas je kot narod najbolj združil, najbolj povezal, kateri je tisti čas, do katerega imamo ne glede na politične in ideološke razlike večinoma pozitiven odnos, potem bi zagotovo na vrhu tega naštevanja, z veliko prednostjo dobili odgovor, da je to čas slovenske osamosvojitve.

To je bil čas, v katerem sicer slovenska politika ni bila tako enotna kot se danes govori, je bil pa enoten slovenski narod. Ta enotnost je prevevala narod doma, v zamejstvu in po svetu, strnili smo napore in vložili skrajne sile v uspeh tega projekta, to je čas, ko je nastal tudi Svetovni Slovenski kongres.

Rojeval se je istočasno kot samostojna slovenska država, ki je bila takoj napadena in se je morala braniti. To je bil nek čas, ki nobenega dobronamernega Slovenca ne more deliti. To je čas, ki je ustvaril vrednostno središče slovenskega naroda. Ampak ta čas, ki je nekaj dragocenega, svetega v naši zgodovini, je v glavnem zapostavljen.

Jaz sem bil na vseh celinah, kjer živijo naši rojaki, ob različnih priložnostih in lahko samo potrdim, da so v zamejstvu proslave dneva državnosti ali podobne proslave, vezane na domovino in slovenstvo, bolj pristne kot pa doma. Velikokrat sedimo na proslavah, poslušamo govornika, ki govori o vsem drugem kot o državnosti, slovenstvu, našteva statistiko, bere levite, vsaj včasih je bilo to pravilo pod prejšnjimi predsedniki.

Velikokrat so govorni programi kot bi imeli mašo zadušnico za Jugoslavijo, ne pa da bi praznovali rojstni dan, se veselili nečesa. Tega ni nikjer izven Slovenije, kjer so podobne proslave. Bil sem v Sidneyu, Torontu, Buenos Airesu, Vancouvru, Clevelandu – povsod je veselo, pristno razpoloženje, čuti se izvorna energija tega vrednostnega središča, tega svetega časa v slovenski zgodovini. Kaže, da je ta razklanost slovenske politike, ki je obstajala tudi v času osamosvojitve – ko so 4 demokratične zveze in društvo pisateljev, ko smo podpisovali Majniško deklaracijo, takrat so stranke, ki so nastajale iz bivših družbeno-političnih organizacij, podpisovale temeljno listino, kjer je pisalo, da je prihodnost Slovenije še vedno znotraj Jugoslavije, znotraj samoupravnega socializma.

In ta razlika je šla naprej, žal tudi po plebiscitu, čeprav je takrat slovenska politika dobila ukaz od slovenskega ljudstva. Nekdo, ki ni bil s srcem za osamosvojitev, se seveda tudi rojstnega dneva tega, kar je nastalo takrat, ne veseli iskreno. Ker pa je to zapovedan praznik, nekdo ki je na državni funkciji, pač nekaj „požebra” kot so včasih rekli, ni pa to to.

Ampak kljub temu je treba reči, da je pred 24 leti slovenski narod naredil zrelostni izpit, postali smo nacija z lastno državo. Ta zavest, kaj to pomeni, je verjetno bistveno bolj jasna in bolj trdna tukaj v zamejstvu – vedno bila in je še vedno, tudi med rojaki po svetu, kot pa doma, kjer se je to skušalo vseskozi relativizirati, zanikati in zatirati kakršnokoli veselje v zvezi s tem.

Iz tega je nastalo neko ozračje, kjer se jemlje kot nekaj normalnega, če je na raznih prireditvah več jugoslovanskih zastav s totalitarnimi simboli kot pa slovenskih ali evropskih zastav. Ko je »frajer« tisti, ki s tem provocira, simbolika slovenske osamosvojitve pa se zanemarja. Odgovor na vprašanje, zakaj je bilo treba ustanoviti združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je to, da v nasprotju s pričakovanji, v nasprotju s tem, kar je normalno, te vrednote niso nastopale v ospredju kot nekaj, kar je skupnega vsem, kar je samo po sebi umevno, kar je naše, kar je od vseh in je nedeljivo, ampak se je to skušalo prikazati kot nekaj marginalnega.

Imeli smo celo predsednika države, gospoda Türka, ki je nekoč javno dejal, da je treba opraviti s to osamosvojitvijo, zaslugarstvom in osamosvojitelji in končno končati to obdobje slovenske zgodovine. Temu se je bilo treba upreti in Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, ki ima danes že preko 4000 članov, združuje ljudi, ki se pač zavedajo tega problema.