Nemščina ali avstrijščina, to ni več vprašanje!

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Dan ali dva nazaj sem preko e-pošte prejel nekaj suhoparnih birokratskih dopisov, tipa: »Pozdravljeni, obveščamo vas o možnosti udeležbe na brezplačnih dogodkih v Središču PRIZMA 50+« ali pa »Spoznajmo splet in elektronsko pošto (Povezovanje na splet..pošiljanje in branje e-pošte)«, kakor tudi »Osebno dopolnilno delo& možnosti zaposlitve!« in podobno.

»Geniji« prijave na vse dogodke seveda zbirajo »po e-mailu«, čeravno te uporabe slednjega šele nameravajo naučiti in ker je število mest omejeno, je obvezna predhodna prijava, heh.

Ne vem sicer, kdo via javna dela na Zavodu za zaposlovanje spet za pol leta izigrava fikus, a pavšalne obravnave sem že vajen. Pa še nekaj mi je padlo v oči: lokacija »dogajanja« je bil Tkalski prehod 4, 2000 MB, s strani lokalnih medijskih pis(d)unov preimenovan v »Tkalko«.

Potem sem zvečer pri eni od številnih tv dnevnih informativnih oddaj, ki jih bo pri nas kmalu toliko kot radijskih postaj – se pravi: vsekakor ena preveč- zasledil še, da po deželici motovili Michael Moore. Za nagrado sem, ko je nad mesto že legla noč, prejel še poziv k spletni peticiji, spet via e- pošta. Potem sem obstal, docela šokiran. Malo zaradi vsebine sporočila, bolj pa zato, ker sem bil še najbolj podoben Melanie Griffith v »Working girl«!

Zdaj, »dekle« nisem, »deloven« trenutno žal tudi, zato sem se po demosocialistično vprašal:

»Kje je tuki point?!« Melanie Griffith je v filmu nabijalo »radio, Task, Task, radio«, meni pa »Tkalka, računalništvo, tuji jeziki, Tkalka«, s tem, da je srečna Melanie na koncu vsaj dojela.

Naj pojasnim: mariborska post- vstajniška oblast namenja v novem proračunu, pripravljenemu na drugo branje, za aktivnosti, ki jih izvaja »Tkalka« dodatnih 60 000 EUR, hkrati pa ukinja subvencioniranje zgodnjega učenja nemščine in računalništva v osnovnih šolah!

Huh, to pa je genijalno, se boste posmehnili, a pozor: morda je res! To je točka A.

B:  »Učenje nemščine in računalništva v današnjem svetu že dolgo NI VEČ NADSTANDARD, temveč nuja.« To preprosto dejstvo so v svojem pozivu k podpisu spletne peticije zoper ukinjanje omenjenega sofinanciranja, ki ga MOMb v okviru dodatnega programa osnovnih šol (še) zagotavlja tukajšnjim osnovnim šolam, zapisali avtorji peticije Rosanda Cuder, Danijel Šic in Stanka Emeršič. Ne vem sicer, kdo so omenjeni, a zagotovo si zaslužijo pozicije županovih svetovalcev bolj kot tisti, ki jih trenutno zasedajo.

Breme učenja dodatnega tujega jezika nemščine in računalništva bo tako preloženo na starše. Ostala bo morda peščica takšnih, ki si bo v prihodnje lahko privoščila plačljivo, tečajno obliko, ostali pa bodo bodisi morali počakati kakih 50 let, da jih povabijo v »Tkalko«, bodisi izkušnje nabrati v praksi, kar je najbrž tudi skriti, a končni cilj ekipe iz Miklavža.

Saj veste, kako pravijo: »Daleč od oči, daleč od srca!«

Z občani občine, ki ji diktirajo, si namreč trenutno delijo zgolj smer vožnje do delovnega mesta, česa drugega pa ravno ne. Obojni sicer potujejo na sever, a prvi le do Maribora, ostali pa naprej, dokler se ne raztepejo po avstrijskem obmejnem drnu in strnu, morda predmestju. Dokler si večina ob tlaki na hrbet natovori še utrujajočo in izčrpavajočo vožnjo v obe smeri, prve čaka nekaj minut lagodne vožnje po mestni vpadnici.

In tu je catch: ne potrebujejo je, ne potrebujejo te izkušnje, tega spoznanja.

Zadostovala jim je ena sama FB revolucija oz. pasivno opazovanje slednje. Od takrat šteje zgolj tisto, kar lahko pomaga nahraniti njihov ego in samozvano, domnevno katarzično poslanstvo, cena pa je pri vsem skupaj nepomembna; itak plačajo drugi.

Zato se v popravljenemu, na drugo branje pripravljenemu proračunu, najde 50 000 za to ali 60 enakih za ono; denimo za CAAP in Festival Lent, saj sta gradnja labirinta in približek spektakelske kulture neločljivo povezana; v dezorientiranost, blodnjikavost te požene prav slednja. Seveda ne trdim, da bo za »Tkalko« namenjen denar porabljen prav za to, daje pa misliti. Da gre za utiranje poti, za navajanje, promocijo smiselnosti obstoja.

Pa nedoločljivih milijonov še omenil nisem: denimo zdaj že tradicionalnih občinskih potovanj na Kitajsko, od koder se vedno znova vračajo brez investitorjev. Tudi tradicionalno.

Ostal nam je Michael Moore. »C«. Se spomnite sekvence njegovega znamenitega filma o ameriški obsedenosti z orožjem in posledičnim pokolom, prvim med enakimi, na eni ameriških srednjih šol? Seveda se spomnite, kdo se pa ne spomni z oskarjem nagrajenega »Bowling for Columbine«, znamenitega tudi po tem, da je dejstvo, da sta strelca- pripadnika »Mafije dežnih plaščev«- na predvečer pokola kegljala, izvrstno ponazoril ravno z nemočjo postavljenih lesenih kegljev, tako zelo podobnim odrevenelosti žrtev, ko padajo pod kroglo.

No, sekvenca o kateri pišem, se imenuje »We need a bullet control!« in je del performansa tudi pri nas znanega in popularnega črnskega komika Chrisa Tuckerja.

Poanta je jasna in enostavna: nekoga razorožiš, če mu odvzameš dostop do tistega, kar je vredno! In če ni vredno, ga pač takega- tudi oz. predvsem z uredbo ali odlokom- narediš.

2.200 učencev za pouk nemščine ter 1.600 učencev za pouk računalništva bi torej med 3. in 6. razredom ostalo brez subvencioniranega znanja. Skupaj s starši več tisoč odrevenelih, ki jih ima za pokositi ena sama vstajniško- proračunska krogla.

In zakaj? Ker so nevarni. Ker bi imeli vrednost. Ker bi imeli znanje.

Tako pa jih v najslabšem primeru tukaj sploh ne bo, saj bodo znanje pridobivali z izkušnjami, tam, v tujini. In ko se bodo vračali domov, po istih prej omenjenih vpadnicah, bodo tako zdelani, da ne bodo zmožni reagirati; tudi, če bi hoteli. Dvojna zmaga!

Paradoksalno, a resnično: vstajniška oblast načrtno dela na tem, da človeka razvrednoti.

Kot nekoč, takoj po vojni, ko je partijski škorenj ob izdajalcih sproti pokončal še inteligenco. No, saj strukture so iste, a vendarle je od vseh zablod, ki smo jih že bili deležni, ta prav gotovo končni dokaz  kraljevanja logike kaste, vse ostalo pa gre v postavko »Ni denarja«!

»Mestni svet se naj ob tem, ko kroji usodo mariborskih šolarjev, zamisli nad besedami Alberta Einsteina«, so ob koncu zapisali iniciatorji. »’Ne pozabite, da so čudovite stvari, ki se jih učite v šolah, delo mnogih generacij. Vse to znanje, ki vam je položeno v roke, je dediščina, ki jo spoštujte, jo bogatite in nekega dne zvesto prenesite na svoje otroke.”

Poziv k zagotovitvi sredstev za nadaljnje izvajanje omenjenih programov je bil premišljen in lepo ubeseden, žal pa naslovljen v nepravi smeri. Od vseh mestnih političnih sil ima prav ta, ki vlada,  najnižjo izobrazbo, najbrž tudi intelektualni potencial. Zato je tudi tako natančna preslikava tistega, kar je oporekala prejšnji. Kar je Kanglerjeva avstrijščina, to je Fištravčeva nemščina, po njo pa bomo morali, heh, v Avstrijo!

In če ne bomo?!

Ni ‘blema; post vstajniški imajo tudi za to rešitev. Meščanstvo out, pozitiva in. Dobra volja.

In energija. Čista. Znova. In zadnji umotvor?! Zakvačkali bodo stari most.

Zatorej- bratje in sestre- pletilke v roke in gremo! Če boste pridni in vestni, boste do 50. leta, ko pridete na vrsto v Tkalki, prav gotovo kakšnega preobrazili.In nikar ne skrbite, če boste prehitri. Imamo jih še nekaj; tako, za rezervo. To bo podvig, o katerem bodo prav gotovo govorili zanamci. Če jih bomo med dvema vrsticama sploh sposobni zaploditi.