Koliko je vreden en c(m)erar?!

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Imeli smo dinar. Menda znanilo povojne, nove, napredne, brezrazredne družbe-  temeljila bo na solidarnosti, vzajemnosti, napredku in sodelovanju in ne bo poznala kaste privilegiranih.

Vse kar je ostalo, je bil grenak spomin na vse tiste nesrečne devalvacije, denominacije in inflacije na ravni banana države, ki so Slovenijo na(vse)zadnje pomagale odpeljati iz jugoslovanskega »raja«.

Na podobe nekdanjih bankovcev še najbolj spominja image medijske ikone ZL, tiste z brčicami, heh.

Imeli smo tolar. Menda znanilo nove, evropske Slovenije- odgovorne, demokratične, pravne države, kjer pravice in dolžnosti ne bodo zgolj zapis na papirju. Odnesla ga je plima sprejetja nesrečne evropske enotne valute, ki je odplaknila nove vrednote, na katere s(m)o prisegali.

Vse, kar je ostalo, je bil grenak spomin na dejstvo, da izpolnitev strateških državnih ciljev (članstvo v EU in NATO) še ne pomeni tudi želene družbene preobrazbe; posebej, če jo izvajajo stari, dinaroidni kadri.

Dobili smo klobuk. Priznajmo si- euro pri nas nikoli ni prav zaživel, čeravno se nam vlači po žepih.

Ne vemo prav, kaj bi z njim; ne paše nam ta etika. Iz zmešnjave je vzniknil vihar protestov, ki so ga interesne skupine družno poimenovale vstaje in usmerile v svoja jedra. Odpluli smo vstajništvu naproti, zgodovina pa nam je pritrdila- da bi pri nas postal gospod (in ostal tovariš), je potreben zgolj videz, image, obleka torej. In nakupovalna kartica, ki jo krije davkoplačevalski, skupn(ostn)i denar.

Obleka morda ne naredi človeka v polnem pomenu rekla, naredi pa pretvezo, utvaro, PR predstavo.

Zdaj nam kraljuje c(m)erar in Ljubljana je dobila zgodovinsko pravico, da si pravi prestolnica. A česa?!

Nova valuta izraža več vrednosti hkrati, vse po vrsti pa so slovenski politično- apokaliptični jezdeci, ki jezdijo iz leve proti desni (ergo: iz nominalne levice v teoriji proti orto desnici v praksi) in račun za svoje delovanje vedno, vselej in povsod izstavijo obubožanim.

Pravzaprav se počutijo tako močne, njihov meč je tako oster in kužnost tako velika, tako nalezljiva, da jim ni niti najmanj nerodno, da vemo, da zapovrstjo izražajo:

– stopnjo mrežne vrednosti;

– obseg poljubne lobistične ekspertize, s katerimi zainteresirani kasneje izsiljujejo sisteme, ki jim eksperti pripadajo, jih predstavljajo in katerih šibke točke so razkrili;

– nivo politične zaščitenosti, kot ga lahko v EU producira zgolj in edino slovensko pravosodje.

Vsi vemo, kaj in koga je skušal Cerar zaščititi s svojo tragikomično tiskovno konferenco ob razkritju astronomskih honorarjev, ki si jih vzajemno deli privilegirana kasta.

Vsi- le največji, nepopravljivi opitmisti ne ali pa(č) tisti, ki imajo od take drže neposredne koristi- smo tudi pričakovali znani besednjak, pravzaprav preverjeni recept: ob nujnih melodramatskih vložkih, žrtvovanju, trpljenju, pomanjkanju/ presežki časa, preusmerjanju pozornosti (a’la preiskovanje nesojene komisarskosti njegove predhodnice), medlih izgovorih in »bruto honorarjih«, tudi tokrat niso (z)manjkali vselej priročni in prisotni STRICI IZ OZADJA!

Pa pustimo ironijo usode; vse glasnejši šepet, da je ravno njegova vladavina produkt istih stricev.

Kar mi je padlo v oči in ostalo v ušesih, je dvoje: bojazljiv nastop in poudarjanje mednarodnih pohval.

Cerar, čeravno formalno na vrhu piramide požrešnih in nenasitnih, ne premore tistega nastopa, ki je lasten vodilnim predstavnikom take kaste. Nima Titove ležernosti, nikjer ni Kučanove preračunljivosti, ni Drnovškove hladnosti, celo sprenevedanja Bratuškove ne. Cerar je tresoči se, jecljajoči Pahor v najslabšem možnem trenutku; takrat, ko so se mu skoraj hkrati zgodili Golobič, Kresalova in Simona Dimic in je prebledel kot sveži sir pomurskih mlekarn v kombinaciji s tamkajšnjo jesensko meglo.

Kaj šele, da bi imel Cerar tisto dozo drznosti, kot jo je imel nekdanji premier sosednje države, jugovzhodne, ki tudi prihaja iz sorodnega partijskega inkubatorja in je tiste dni najprej sklical tiskovno konferenco, nato pa uprizoril skorajda filmski beg preko treh držav. V avtomobilu, da ne bo pomote!

Hja, Cerar je na vrhu piramide, a se mu niti najmanj ne sanja ne koliko stranic ima, ne koliko stopnic je do vrha, ne malikovanju koga ali česa je namenjena! Kolikor mi je znano, je Cerarjev s svojim nastopom uspel dvigniti celo ratinge na levici tako osovraženega Janše! »Ta vsaj vztraja pri svojem kristusovskem trpljenju«, mi je zaupal eden teh »in izkazuje karakter. Ne pa ta, ki je pač javni odraz bitke starega in novega, preimenovanega LDSa!«

Še kako prav je imel! Ne verjamete?! Pridite v Maribor, pogledat, kako to deluje v praksi!

Nedavni ne-podpis koalicijske pogodbe med »fišDREKovimi« in »cmerarjevimi« je razkril vso razsežnost strujaškega kolinjenja za pozicije in zaposlovanje (ne)primernih, zaslužnih, naših.

Z omenjanjem makroekonomskih dosežkov (PR blef, pravzaprav) in zapovrstnim poudarjanjem mednarodnih pohval pa je Cerar pokazal, kako pravzaprav figurira(mo) na mednarodni sceni.

Kot na pol kolonija, ne pa suverena država. S tem se potrjujejo (tudi v teh kolumnah zapisani) namigi, da je tudi blitzkrieg sprememba družinskega zakonika služila zadovoljevanju nekih drugih interesov, ne pa podelitvi (domnevnih) pravic.

Pozorno: večkrat zapored je poudaril »s(m)o bili pohvaljeni«, kot bi šlo za četico pionirčkov, ozaljšano s čepicami in ruticami in povabljeno na sprejem k lokalnemu politkomisarju, ker so prejeli največ čebelic in zvezdic za svoje albume ljubljenega velikega vodje, ne pa vlado suverene evropske države.

Zato bodo Cerarjevi, vsaj kar se velike večine tiče, v zgodovini slovenske politike ostali zapisani le v razdelku slovenske politične misli via Zdenka Cerar. Spomnimo- ta je pred leti pravilno opredelila naravo tukajšnjega človeka, ki da »se vse spomni v gostilni, pol na policiji in nič na sodišču«.

Blago Cerarjevi, ker ni dočakala eskapade svojega sina; ne, da bi ji polagal besede v usta, a morda bi dodala, da »se ¾ spomni na (partijskem) sestanku in ¼ na tiskovni konferenci«, huh. Da ne omenjamo tega, da so vsi cerarji te Slovenije- nastanjeni pretežno v Murglah te in take prestolnice- družno pisali ali pomagali spisati tako zakonodajo, ki je omogočila to, kar nas je privedlo do tega, česar smo deležni vsak dan sproti. Ampak za to bi človek potreboval prostor knjižnice, ne samo knjige, kaj šele kolumne.

Da bi bila mera slovenske politične norije polna, je direktor Republiškega izpitnega centra (RIC) izjavil, da je Upravno sodišče (UpS) ustavilo vpogled v avtorske honorarje. Tako RIC kot UpS menita, da »konkretnih imen prejemnikov avtorskih honorarjev PO VSEM, KAR SO VIDELI NA TELEVIZIJI ne bodo objavljali«, huh. Si lahko predstavljate trpljenje privilegirane kaste in temu podobnih direktorjev,

ko je treba tistim, ki to plačujejo, pojasniti, da 4,5 mio EUR/ letno in deljeno z 2539 prejemnikov,

ŠE NE POMENI slabih 600 EUR/ osebo, pač pa, da gre za razpon med skoraj 26 000 do najbrž večkrat  po nekaj (deset) EUR?!

Tako bodo raje objavljali, da je »fizična oseba 1« prejela toliko in toliko in čisto možno je, da jih bo porabila za poroko z »osebo št.2«, heh. Najslabše, kar se vam lahko zgodi je, da bosta po morebitni smrti vas in vaše žene posvojila vajine otroke, ker jih vaši starši pač ne smejo.

Dobrodošli v »krasni novi Sloveniji« in svetu mednarodnih pohval!

In če se vam je zavrtelo in vas je obšla slabost, se spomnite name, vašega kolumnista, ki od dela uničenemu premierju in njegovim še bolj zaposlenim ministrom tako brezposelno/ brezperspektivno sporoča: »Saj bi bruhal, pa nimam kaj!«