V začetku 21. stoletja vsi iščejo srečo, a jo je očitno vedno težje najti
V dneh pred začetkom novega leta v voščilih najbolj pogosto želimo srečo. A čeprav imamo občutek, da je sreča z nami že od nekdaj, je ideja sreče v bistvu moderna iznajdba, ki se pojavi šele v 17. in 18. stoletju v zahodnem svetu, ugotavlja Luka Zevnik s fakultete za družbene vede v Ljubljani.
Konec 20. in začetek 21. stoletja lahko opazimo povečanje zanimanja za temo sreče na različnih področjih življenja. Vse bolj se zdi, da ne kupujemo več zgolj izdelkov, ampak čisto srečo, je Zevnik navedel za STA.
Ideja sreče vedno bolj navzoča tudi v znanosti in politiki
“Sreča je vedno bolj prisotna tudi v znanosti. S preučevanjem in merjenjem sreče se ukvarjajo različne znanstvene discipline od sociologije in antropologije do psihologije in nevroznanosti,” opozarja Zevnik.
Nenazadnje je srečo po njegovih besedah mogoče najti tudi na področju politike, saj so vedno glasnejše ideje, da bi sreča morala postati novo merilo za razvoj sodobnih družb, ki bi nadomestilo problematičen pojem bruto domačega proizvoda.
“Ker je sreča tako razširjena in vseprisotna, se večinoma sprašujemo, kako jo doseči, kako biti srečen. Ne zastavljamo pa si bolj temeljnih vprašanj, povezanih s srečo, namreč kako in kdaj ideja sreče sploh nastane,” je opozoril.
To je tudi namen njegove knjige Kritične perspektive v proučevanju sreče: rojstvo moderne sreče, objavljene pri mednarodni založbi Springer, ki je bila eno od desetih najodmevnejših raziskovalnih dosežkov Univerze v Ljubljani v letu 2014.
Ideja sreče se pojavi šele v 17. in 18. stoletju v zahodni kulturi
Temeljna ugotovitev knjige je, da je kljub občutku, da je ideja sreče z nami že od nekdaj, sreča v bistvu moderna iznajdba, ki se pojavi šele v 17. in 18. stoletju v zahodni kulturi in je v svoji osnovni obliki značilna izključno za zahodni svet.
Ob analizi obdobja prevlade krščanstva od 4. stoletja naprej je ugotovil, da ideja sreče v obdobju srednjeveškega krščanstva dejansko sploh ni obstajala. Zaradi ideje izvirnega greha ideal človekove eksistence ni bil dosegljiv na zemlji. “Glavni ideal človekove eksistence v tem času je bilo odrešenje v onostranstvu, v nebesih,” pravi.
Ključno obdobje za rojstvo sreče sta po njegovih navedbah šele 17. in 18. stoletje, ko se ideal človekove eksistence iz onostranstva postopno prestavi v tostranstvo. Pojav ideje sreče je povezan z okrepitvijo pomena svobodne volje, opustitvijo izvirnega greha, poudarjanjem racionalnosti, pomena zemeljskih užitkov in vse večje pomembnosti vsakdanjega življenja, je opozoril. “Tu je sreča najprej razumljena v smislu materialne in druge blaginje,” pravi.
Sodobno razumevanje sreče od 2. polovice 20. stoletja naprej
“Sodobno razumevanje sreče kot pozitivnega občutja oziroma psihološkega stanja se pojavi precej kasneje – konec 19. stoletja v romantiki, predvsem pa od 2. polovice 20. stoletja naprej s porastom potrošniške družbe,” je povzel Zevnik.
Po njegovih besedah je moderna ideja kolektivne oz. skupne sreče tesno povezana z razsvetljensko idejo razvoja, napredka in modernizacije. Razvoj, napredek in modernizacijo so si tedaj predstavljali kot pot do skupne sreče. V tem smislu ideja sreče temeljno zaznamuje razvoj zahodne kulture in določa to, kako živimo danes od potrošništva in industrije zabave do znanosti, izobraževanja in razumevanja vloge države, še poudarja raziskovalec. (sta)