Milan Kučan: “V letih, ko se je to dogajalo, sem bil v Socialistični zvezi…” (86)

»V letih, ko se je to dogajalo, sem bil v Socialistični zvezi in tako neposredno operativno nisem sodeloval pri stvareh, ki jih je takrat počela uradna partija, pa čeprav sem bil ves tisti čas član njenega predsedstva. Sedaj se mi ne zdi koristno in posebej moralno opredeljevati svojega odnosa do tega konkretnega dejanja in za nazaj govoriti o svoji vlogi, o tem, da so bila moja mnenja v marsičem drugačna in glede česa.« 

Knjiga Milan Kučan, februar 1990, str. 32

Dogajanje sredi sedemdestih let, ko se je v socialistični republiki Sloveniji še vedno dogajal pogrom nad tistimi, ki niso pokazali dovolj rdeče pravovernosti in so poskušali misliti s svojo glavo. Milan Kučan spet ni nič vedel – tokrat o čistki na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN), ko so v začetku leta 1975 štiri znane »disidentske« profesorje odstranili iz pedagoškega procesa in iz same fakultete. To so bili dr. Veljko Rus, dr. Tine Hribar, dr. Vladimir Arzenšek in dr. Janez Jerovšek.

Obstajajo priče, ki želijo ostati neimenovane, ki so izpovedale, da je Kučan to fakulteto osebno obiskal nekaj dni pred dokončnim obračunom z omenjenimi profesorji. Takrat je partijskemu aktivu fakultete direktno dejal, »da je bolje, da sami poskrbijo za red, kot pa da to naredi politika, kajti politika zna narediti take stvari precej primitivno«. O tem ni bilo nobenega dvoma, partija s svojimi nasprotniki ni nikoli delala v rokavicah in galantno, ampak dejansko na primitivno-nizkotni bazi.

Ker partijski aktiv fakultete ni razčistil z odkloni in uredil razmer znotraj fakulteta, je pri CK ZKS bila ustanovljena posebna komisija, ki je jeseni 1974 začela intenzivno preiskovati razmere na FSPN. Komisija je seveda nato presodila, da omenjeni predavatelji ne morejo opravljati svojega pedagoškega dela na fakulteti, kar je bilo tudi potrjeno na 15. seji predsedstva CK ZKS. Razlogi?

Dr. Vladimir Arzenšek je »nedialektično pojmoval razmerje med znanostjo in ideologijo«. Dr. Janez Jerovškek »namesto marksistično-dialektičnega in razrednega pristopa k socialni strukturi delovne organizacije uvaja pozitivistično-statistični (statusni) pristop«. Dr. Veljko Rus »samoupravljanja ne pojmuje in ne razlaga v smislu temeljnih odnosov v celotni družbenoekonomski reprodukciji«. Dr. Tine Hribar pa je dejal, »da mora človek v praksi dokazati resnico, to je dejanskost in moč, tostranost svojega mišljenja in da je spor o resničnosti ali neresničnosti kakega mišljenja, ki se izolira od prakse, čisto sholastično vprašanje«.

Kučanovo stališče glede univerzitetno-akademskega okolja je bilo jasno: šlo je za vzgojno-izobraževalne subjekte, ki naj bi se preveč odtujili družbi, Kučan pa je potem med drugimi poskrbel, da se je avtonomija univerzi in njenim fakuletam zmanjšala in da so bili spet bolj prilepljeni na partijsko ideologijo. Hkrati je skupščina SR Slovenije kmalu sprejela nov zakon o visokošolstvu, »v katerem bo kadrovsko politiko na fakultetah in visokih šolah izvajala po novih samoupravnih načelih«.