S 15-kilometrsko svetlobno verigo v Berlinu začetek slovesnosti ob padcu berlinskega zidu
V Nemčiji so se danes začeli trije dnevi osrednjih praznovanj ob 25. obletnici padca Berlinskega zidu, ki bodo vrhunec dosegli v nedeljo z velikim spektaklom pred Brandenburškimi vrati. V Berlinu takrat pričakujejo vsaj dva milijona ljudi. Že danes popoldne bo medtem tam, kjer je včasih stal zid, zažarela 15-kilometrska svetlobna veriga.
155 kilometrov dolg in več metrov visok zid, ki je v celoti zaprl tedanji Zahodni Berlin, je po 28 letih padel 9. novembra 1989. Danes je od njega ostalo le malo. Manj kot leto dni kasneje, 3. oktobra 1990, je bila Nemčija znova združena.
Praznovanja v spomin na mirno revolucijo leta 1989 – tako takratne dogodke imenujejo nekdanji Vzhodni Nemci, medtem ko jih nekdanji Zahodni Nemci označujejo kot preobrat (Wende) – potekajo pod sloganom Pogum za svobodo.
Danes bo osrednji dogodek popoldne, ko bo dolgoletni berlinski župan Klaus Wowereit prižgal 15 kilometrov dolgo verigo s kar 8000 svetlobnimi baloni, ki sledi poti, kjer je nekoč stal zid. Balone bodo nato v nedeljo zvečer ob zvokih evropske himne Oda radosti spustili v zrak.
Disidentski kantavtor Wolf Biermann, ki so ga leta 1976 zaradi njegovih kritičnih pesmi izgnali iz Vzhodne Nemčije, je medtem danes dopoldne že nastopil v nemškem bundestagu. Zvečer pa ob Berlinskem zidu – pri legendarnem nekdanjem mejnem prehodu Checkpoint Charlie – pričakujejo 83-letnega nekdanjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova.
Gorbačovov program gospodarskih in političnih reform, znan kot perestrojka in glasnost, je odprl pot za konec hladne vojne in padec Berlinskega zidu. Pripisujejo mu tudi glavne zasluge za to, da vzhodnonemški protesti leta 1989 niso bili krvavo zatrti.
Nemška kanclerka Angela Merkel, ki je odrasla na komunističnem vzhodu države in je bila jeseni 1989 stara 35 let, se bo med drugim v soboto zvečer udeležila spominskega koncerta v slovitem gledališču Berliner Ensemble, ki sta ga leta 1949 v Vzhodnem Berlinu ustanovila znani nemški dramatik Bertold Brecht in njegova soproga Helene Weigel.
V nedeljo Merklovo najprej čaka slovesno odprtje velike razstave na berlinski Bernauer Strasse – ulici, ki jo je leta 1961 preko noči na polovico presekal zid in kjer so ob enih redkih ostankov zidu po združitvi Nemčije postavili osrednje spominsko obeležje.
Vrhunec bo nedeljski spektakel na prostem pred Brandenburškimi vrati, ki so postala nekakšen simbol nemške enotnosti, pričakujejo vsaj dva milijona ljudi – če jih le ne bo odgnala večdnevna stavka nemških strojevodij. Množico bosta med drugim zabavala britanski pevec Peter Gabriel in 68-letni nemški rocker Udo Lindenberg.
Slednjemu so kot enemu redkih zahodnonemških glasbenikov leta 1983 dovolili nastopiti v tedanji Vzhodni Nemčiji. Njegova kultna pesem Sonderzug nach Pankow velja za enega najpogumnejših protestov proti vzhodnonemškemu režimu v peti besedi. 12. novembra 1989 je Lindenberg v Zahodnem Berlinu tudi nastopil na prvem vsenemškem pop-rock koncertu.
Nemškemu predsedniku Joachimu Gaucku, nekdanjemu pastorju in borcu za človekove pravice v Vzhodni Nemčiji, se bodo medtem v nedeljo v Berlinu med drugim pridružili Gorbačov, nekdanji predsednik Poljske in ikona boja proti komunizmu Lech Walesa ter zadnji komunistični premier Madžarske Miklos Nemeth, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
Nemci so zid zrušili sami ob vzklikih “mi smo en narod”
Padec oziroma zrušenje Berlinskega zidu je bil v prvi vrsti delo ljudi samih, Nemcev, ki so revolucionarnega leta 1989 na ulicah in trgih vzhodnonemških mest najprej vzklikali “mi smo narod”, kmalu zatem pa “mi smo en narod”, meni dolgoletni nemški novinar in publicist, ki je bil tudi sam žrtev vzhodnonemškega režima, Karl Wilhelm Fricke.
Danes 85-letni Fricke je bil dolga leta zaposlen kot novinar na nemškem radiu Deutschlandfunk, kjer se je ukvarjal predvsem s temami, povezanimi z nekdanjo delitvijo Nemčije na zahodno Zvezno republiko Nemčijo (ZRN) in vzhodno Nemško demokratično republiko (NDR). Rojen je bil leta 1929 na vzhodni strani kasnejše železne zavese, a mu je leta 1949 uspel beg na zahod.
Zaradi njegovega do režima NDR kritičnega dela ga je vzhodnonemška tajna policija Stasi leta 1955 ugrabila in odpeljala v Vzhodni Berlin, kjer je bil nato štiri leta v zaporu. Kasneje se je vrnil v Zahodno Nemčijo in nadaljeval z novinarskim delom. Izdal je tudi več del in sodeloval v več vladnih in parlamentarnih komisijah, ki so se ukvarjala z zgodovino NDR.
Sami ste skorajda v živo doživeli padec Berlinskega zidu pred 25 leti in ste o tem ves čas tudi aktivno poročali. Kako se danes spominjate takratnih zgodovinskih dogodkov? Kakšna čustva vas ob tem prevzemajo?
9. novembra 1989 sem bil v službi kot novinar na radiu Deutschlandfunk v Kölnu. Na programu smo imeli za 19.15 predvideno redno oddajo Ost-West-Magazin, ki sem jo vodil jaz. Malo po 19. uri mi je kolega prihitel povedati, da je bila v v Vzhodnem Berlinu zgodovinska novinarska konferenca, na kateri so napovedali, da je NDR dovolila potovanja in da nemudoma, brez odloka odpira svoje meje. Ravno mi je še uspelo na hitro posodobiti oddajo, ki sem jo pripravil, in vanjo vključiti novico.
Ko so začeli o tem poročati radii in televizije, se je na mejni prehod Bornholmer Strasse v Vzhodnem Berlinu zgrnila večtisočglava množica. Izsilili so odprtje zidu in preplavili Zahodni Berlin, kjer so si ljudje od veselja en prek drugega padali v objeme in vso noč glasno proslavljali.
Jaz sam sem to doživljal v Kölnu preko radia in televizije. Komajda sem dojemal, kaj se dogaja. A politični pomen teh dramatičnih dogodkov mi je bil jasen že takrat: pomemben korak k preseganju nemške delitve.
Kako bi danes na kratko opisali tedanje razpoloženje med Nemci? So se ljudje zavedali, kako zgodovinsko pomembna je ta noč?
Mislim, da so se zavedali, vsaj slutili so in občutili. Tako na vzhodu kot zahodu Nemčije, najbolj pa seveda v Berlinu, je vladalo neznansko evforično, upanja polno razpoloženje.
Kateri dogodki in osebe so bili po vašem ključni faktorji, ki so pripeljali do zrušenja Berlinskega zidu? Če bi bile razmere takrat drugačne, bi se lahko obrnilo tudi drugače in bi zid obstal?
Za kasnejši padec zidu je bilo odločilno predvsem dvoje: razpadanje oblastnih struktur v NDR po padcu dolgoletnega voditelja Ericha Honeckerja in pa množične demonstracije, ki so se oktobra vrstile v Plaunu, Leipzigu, Vzhodnem Berlinu in drugih vzhodnonemških mestih.
Ker so sovjetske čete – v NDR je bilo takrat nameščenih vsaj pol milijona sovjetskih vojakov – ostale v vojašnicah in se ni ponovilo prelivanje krvi, kakršno je spremljalo vzhodnonemške nemire junija 1953, si tudi oblasti NDR niso upale nad ljudi poslati vojske. Prevrat v NDR se je tako lahko začel mirno, brez nasilja.
Se strinjate z Lotharjem de Maizierom, zadnjim in obenem prvim svobodno izvoljenim ministrskim predsednikom NDR, da sta bila padec Berlinskega zidu in konec NDR dejanje “samoosvoboditve” in “samodemokratizacije” Vzhodnih Nemcev? So bili ljudje sami tisti, ki so zrušili zid in sistem?
Ja, brez dvoma. Tudi sam sem točno takega mnenja. Samoosvoboditev in samodemokratizacija sta zgodovinsko gledano prava izraza. “Mi smo narod!” so takrat na ulicah in trgih skandirale množice. In kmalu so to zamenjali z “mi smo en narod”.
V manj kot letu dni je padcu zidu sledila ponovna združitev Nemčije. Kaj je bilo v tej znova skupni državi v minulih letih narejenega za to, da se po padcu meje izbrišejo tudi druge ločnice med Nemci? Ali Nemčijo in tudi Evropo tudi danes delijo zidovi, med vzhodom in zahodom, jugom in severom?
Seveda med vzhodom in zahodom današnje združene Nemčije še vedno obstajajo velike razlike, tega ni mogoče zanikati. Še posebej očitne so na gospodarskem in socialnem področju. A vendarle je očiten in nesporen tudi velik napredek, ki je bil dosežen.
In kar se naše celine tiče, evropska zgodovina je bila od nekdaj in vedno polna političnih razlik in nasprotij. Nemčija in Evropa sta tako, sedaj in v prihodnje, pred permanentno nalogo, da preprečita, da latentni konflikti prerasejo v oborožene spopade. Nenazadnje v državah Balkana.
Kako bi vi, ki ste bili sami žrtev vzhodnonemškega režima, opisali in ocenili način, na katerega se je združena Nemčija soočila s preteklostjo NDR? Je bilo odprtje arhivov vzhodnonemške tajne policije Stasi zgodba o uspehu?
Tako obe preiskovalni komisiji, ki ju je nemški bundestag v 90. letih prejšnjega stoletja oblikoval z namenom, da obdelata zgodovino NDR, kot tudi urad, ki je zadolžen za Stasijeve arhive, skupaj s svojim raziskovalnim oddelkom, sta naredila veliko delo. Danes pa smo po mojem mnenju predvsem na točki, ko moramo vsem legendam, pravljicam in izkrivljanjem nasproti postaviti realistično podobo nepravne države NDR.
Kako vi v kontekstu nekdanje delitve države doživljate porast ekstremizma v zadnjih letih, še posebej neonacizma v Nemčiji, zlasti na njenem vzhodu?
To je zadeva, ki me zelo razburja. Demokratične stranke in mediji v Nemčiji, šole in politika, vsi se morajo bolj kot doslej posvetiti osveščanju o tem problemu. Včasih smo v Nemčiji rekli, da je budnost cena svobode. In to velja tudi danes. Demokracija mora biti politično budna in se mora znati braniti.
In kaj menite o tako imenovani Ostalgiji, nostalgiji po življenju v nekdanji Vzhodni Nemčiji? Je to le še en modni trend, ali pa je del Nemcev res nostalgičen in si želi vrnitve starih časov?
Res je, te Ostalgije v Nemčiji ni moč spregledati, čeprav je obenem v naši državi le komaj kdo, ki si dejansko želi vrnitve NDR. Najboljše zdravilo proti Ostalgiji je spominjanje na diktaturo in žrtve, ki jih je terjala. To sicer velja za obe diktaturi, ki sta v 20. stoletju doleteli Nemčijo.
Po vsem, kar se je zgodilo, ste danes zadovoljni? Kako boste v nedeljo praznovali obletnico?
Vsekakor sem zadovoljen, celo srečen in poln zadoščenja ob razvoju dogodkov v zadnjih 25 letih. Pri tej starosti ne morem več potovati. Če bi lahko, pa bi 9. november zagotovo preživel s političnimi prijatelji v Berlinu.
25 let po evforični jeseni 1989 razlike v Nemčiji še ostajajo
V evforiji po padcu Berlinskega zidu leta 1989 so po več kot štirih desetletjih znova združeni Nemci hiteli brisati meje, ki so jih med njimi zarisale delitve hladne vojne. Mnoge rane so se zacelile, po mnenju mnogih tudi po zaslugi odprtja Stasijevih arhivov, a del vzhodnonemške komunistične zapuščine še ostaja, kar kažejo tudi statistike.
9. novembra 1989 je Berlin doživel najsrečnejšo vseh noči, ko so bile vanj usmerjene oči vsega sveta. Skoraj 160-kilometrski simbol delitve Evrope je padel. Ta noč, ki ji je v manj kot letu dni sledila ponovna združitev Nemčije, je pokazala, da se lahko desetletja stara in vsaj na videz stabilna diktatura v le nekaj mesecih zamaje, zruši in izgine z zemljevida.
To je bil eden tistih večerov, ki se jih bodo Nemci spominjali vse življenje, ne glede na to, kje točno so ga preživeli. “Mislim, da nikoli ne pozabiš, kako si se počutil ta dan, vsaj jaz ne bom nikoli pozabila. 35 let sem morala čakati na občutek svobode,” je zgodovinskost tedanjih dogodkov v video nagovoru ob obletnici pred dnevi opisala nemška kanclerka Angela Merkel.
Merklova, ki je odrasla v Vzhodni Nemčiji, je bila sicer 9. novembra kot vsak četrtek zvečer v savni, a se je kasneje pridružila množicam in še isto noč prečkala Berlinski zid. Tedanji zahodnonemški kancler Helmut Kohl je bil medtem v povsem “napačnem mestu”, na svojem prvem uradnem obisku v Varšavi, daleč stran od Berlina, piše nemška tiskovna agencija dpa.
Čeprav se je padec zidu napovedoval več mesecev, je bilo dogajanje na večer 9. novembra kaotično. Plaz se je sprožil, ko je eden od članov politbiroja vzhodnonemške partije malce prehitro javnosti sporočil, da država odpira meje. Na mejo so se zgrnile večtisočglave množice, medtem ko obmejne varnostne sile niso dobile še nobenih uradnih ukazov o odprtju prehodov.
V Berlinu je prvi prehod, na Bornholmer Strasse, na lastno pest odprl danes 71-letni obmejni policist Harald Jäger. Kot se je pred dnevi spominjal v pogovoru za francosko tiskovno agencijo AFP, se je najprej ob napovedi člana politbiroja, ki jo je videl po televiziji, od presenečenja skorajda zadušil s štručko, ki jo je ravnokar jedel.
Tako on kot njegovi sodelavci so bili najprej skeptični, nato jih je, ko so se začele zbirati množice, oni pa niso imeli nobenih navodil, zajela panika. Na koncu se je malo pred polnočjo odločil sam in odprl prehod. In kot pravi, “takšne evforije ni videl nikoli prej in nikoli kasneje”.
A kmalu so prišli novi izzivi in dileme. Med njimi je bila že zelo hitro ta, kaj storiti z nepreglednimi arhivi vzhodnonemškega ministrstva za državno varnost Stasi – ene najučinkovitejših in represivnih tajnih policij na svetu, ki je s pomočjo na stotisoče neuradnih ovaduhov desetletja nadzorovala bolj ali manj vse vidike življenja Vzhodnih Nemcev.
Nemci so bili tako leta 1990 pred odločitvijo, ali potegniti črto čez kruto preteklost ali se z njo odkrito soočiti. Odločili so se za slednje. Argumenti, da je razkritje arhivov v interesu javnosti in bo omogočilo nov začetek in spravo, so prevladali nad svarili pred zlorabami, kršitvami pravice do zasebnosti in celo nasiljem.
Vsi so dobili pravico do vpogleda v svoje osebne Stasijeve kartoteke in med letoma 1991 in 2011 naj bi jih to pravico izkoristilo več kot dva milijona. Obenem je bil cilj obdelave teh arhivov razkriti tajne sodelavce Stasija in poskrbeti, da med javnimi uslužbenci in politiki ni oseb z obremenilno preteklostjo, tiste najbolj krive pa tudi pripeljati pred sodišče.
V minulega četrt stoletja je bilo v Nemčiji ogromno storjenega za to, da bi bile stare delitve premagane in bi za vedno izginile. In v mnogih pogledih nekdanje meje med zahodom in vzhodom danes res ni več. Nemška združitev v svetu velja za veliko zgodbo o uspehu, spomini na življenje pred letom 1989 počasi bledijo, odrasla je že generacija, rojena po padcu zidu.
Med sprehodi po živahnem, hitro razvijajočem se odprtem Berlinu obiskovalec dandanes potrebuje turistični vodnik, da najde vse bolj redke sledove delitve.
O vrtoglavih stroških ponovne združitve – o tem, koliko milijard nekdanjih mark oziroma današnjih evrov se je steklo z zahoda na vzhod države, ki je bil po 40 letih socializma močno v zaostanku – v Nemčiji sicer raje ne govorijo preveč. Politično je to občutljiva tema, so se pa teh zahtevnih izračunov lotili že številni strokovnjaki.
Nedavno je za novo razburjenje poskrbel sociolog Klaus Schröder s Freie Universität Berlin, ki je seštel vse mogoče transferje v nekdanjo NDR do letošnjega leta – od gospodarskih subvencij, socialnih transferjev in evropskih kohezijskih sredstev do t.i. solidarnostnega pakta in delitve davčnih dohodkov med zveznimi deželami – ter se dokopal do številke dveh bilijonov evrov.
A nekatere ločnice še vedno ostajajo in o njih med drugim jasno pričajo statistike. Dohodek na prebivalca je v deželah, ki so bile del Zahodne Nemčije, še vedno občutno višji kot v tistih z vzhodne strani nekdanje železne zavese. Brezposelnost ostaja višja, plače in pokojnine pa nižje. Je pa res, da je bila povprečna bruto plača na vzhodu leta 1989 trikrat nižja kot na zahodu, medtem ko je danes nižja le še za približno četrtino.
Nekdanji Vzhodni Nemci so v povprečju starejši od 45 let, saj so številni mladi odšli na zahod, in najraje počitnikujejo doma ob Baltiku. Nekdanji Zahodni Nemci so v povprečju precej mlajši in se na dopust raje odpravijo v toplejši Španijo ali Italijo. Na vzhodu države otroke poleg tega pogosteje volijo Levico.
To so le nekatere v vrsti razlik, ki jih v seriji člankov ob 25. obletnici padca Berlinskega zidu izpostavlja ugleden nemški tednik Zeit.
Obenem še posebej v Berlinu, pa tudi v drugih nemških mestih, bode v oči t. i. ostalgija – nostalgija po nekdanji Vzhodni Nemčiji oziroma po nekaterih vidikih tedanjega življenja, ki jih npr. simbolizirajo slovite spreewaldske kumarice, legendarni trabanti ter semaforji z malo posebnim Ampelmännchenom. Na ta račun med drugim mastno služijo trgovci in turistični delavci.
A čeprav si vrnitve nekdanjega komunističnega režima po anketah sodeč želi le od deset do 15 odstotkov vzhodnih Nemcev, se za ostalgijo vendarle skriva še nekaj več. Kot sta tudi nedavno opozorila tako kanclerka Merklova kot nemški predsednik Joachim Gauck, so bili številni državljani nekdanje Vzhodne Nemčije po združitvi razočarani.
Njihove kariere so bile pretrgane, življenja obrnjena na glavo, mnogi se v demokraciji in kapitalizmu niso znašli, pogrešajo občutek varnosti in povezanosti, mnogi tudi čutijo zamero do bogatejšega zahoda in imajo občutek nepravičnosti.
Nedavna javnomnenjska raziskava je medtem pokazala, da več kot polovica Nemcev meni, da o nekdanji komunistični polovici države dovolj vedo in dodatnih informacij ne potrebujejo. Vsak šesti pravi, da je bolje gledati naprej kot nazaj.
Glede faktorjev, ki so privedli do padca zidu in Vzhodne Nemčije, se Nemci na zahodu in vzhodu strinjajo, da so za to najbolj zaslužne reforme nekdanjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova. Sledi jim zelo slabo stanje vzhodnonemškega gospodarstva, šele nato, s precejšnjim zaostankom, pridejo na vrsto prizadevanja opozicije v Vzhodni in politikov v Zahodni Nemčiji.
Kot je nedavno v pogovoru za radio Deutschlandfunk poudaril prvi demokratično izvoljeni in hkrati zadnji ministrski predsednik NDR Lothar de Maiziere, je bila jesen 1989 v prvi vrsti “dejanje samoosvoboditve” in nato še “dejanje samodemokratizacije”. Po njegovem so to v prvi vrsti dosegli ljudje sami. “Zid ni padel, ampak je bil zrušen,” je dejal.
Tudi prvi in dolgoletni zunanji minister samostojne Slovenije Dimitrij Rupel je pred dnevi izpostavil, da Berlinski zid ni padel sam od sebe, ampak zaradi prebujanja t. i. evropske pomladi in končevanja hladne vojne. Ta se je sicer zares končala z razpadom Jugoslavije in Sovjetske zveze leta 1990, je spomnil Rupel.
Glavni mejniki v desetletjih razdeljene Nemčije in Berlinskega zidu
Berlinski zid je 28 let veljal za najmogočnejši simbol delitve med Vzhodom in Zahodom. Njegov padec pred četrt stoletja je predstavljal vrhunec v nizu dogodkov leta 1989, ki so razkrili razpoke v železni zavesi in napovedali padec komunizma. V manj kot letu dni je padcu zidu sledila ponovna združitev Nemčije.
8. maj 1945 – Po kapitulaciji Nemčije se konča druga svetovna vojna v Evropi. Ozemlje Nemčije si glavni zavezniki razdelijo na ameriško, sovjetsko, britansko in francosko okupacijsko cono. Na enak način razdelijo tudi mesto Berlin.
23. maj 1949 – Na območju, ki so ga po drugi svetovni vojni zasedle britanske, ameriške in francoske sile je proglašena Zvezna republika Nemčija (ZRN). Njeno glavno mesto je Bonn, prvi kancler pa Konrad Adenauer.
7. oktober 1949 – Na sovjetskem okupacijskem območju na vzhodnem ozemlju današnje Nemčije je ustanovljena socialistična Nemška demokratična republika (NDR) s prestolnico Vzhodni Berlin. Njen prvi in tudi edini predsednik postane Wilhelm Pieck.
8. februar 1950 – Ljudska skupščina NDR sprejme zakon, s katerim je oblikovano ministrstvo za državno varnost, bolj znano po kratici Stasi. Gre za eno najučinkovitejših in represivnih tajnih policij na svetu, ki se je infiltrirala v skoraj vsak vidik življenja NDR. Najbolj znan prvi mož Stasija je bil Erich Mielke, ki je bil na tem položaju več kot 30 let (1957-1989).
15. oktober 1950 – Prve volitve članov ljudske skupščine NDR, na katerih smejo kandidirati le člani Enotne socialistične stranke Nemčije (SED).
26. maj 1952 – NDR na meji z ZRN vzpostavi zaprto območje.
17. junij 1953 – Po stavki v Vzhodnem Berlinu izbruhnejo nemiri, ki jih sovjetske čete nasilno zadušijo.
14. maj 1955 – NDR skupaj s Sovjetsko zvezo in še šestimi vzhodnoevropskimi državami ustanovi Varšavski pakt, ki je uperjen proti zavezništvu zahodnih držav, Natu, v katerega se je leta 1955 vključila tudi ZRN.
18. januar 1956 – V NDR je ustanovljena ljudska armada; deset dni kasneje NDR pristopi tudi k vojaškemu delu Varšavskega pakta.
12. avgust 1961 – Več kot 3000 ljudi prestopi mejo iz Vzhodnega v Zahodni Berlin, kar je za oblasti NDR še zadnji alarm, da morajo ustaviti odliv prebivalstva na zahod.
13. avgust 1961 – Ob enih ponoči se na meji med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom začne gradnja približno 155 kilometrov dolgega Berlinskega zidu, ki dokončno zapečati delitev Berlina in Nemčije. Zid ne le razdeli mesto, ampak obkroža in zapira celoten Zahodni Berlin. Podzemna železniška povezava med vzhodom in zahodom Berlina je ustavljena.
17. avgust 1962 – V 28 letih obstoja zidu je pri poskusih pobega umrlo najmanj 138 ljudi, več kot 5000 je beg uspel. Najbolj odmeven je bil poskus pobega 18-letnega Petra Fechterja, ki je na očeh javnosti izkrvavel do smrti pod streli vzhodnonemških mejnih policistov.
23. do 26. junij 1963 – Ameriški predsednik John F. Kennedy obišče Zahodni Berlin in v nagovoru množici, zbrani ob Berlinskem zidu izreče slovite besede “Ich bin ein Berliner”.
17. december 1963 – ZRN in NDR po dolgih pogajanjih skleneta dogovor o prepustnicah, ki Zahodnim Berlinčanom dovoljujejo občasne obiske sorodnikov na vzhodu. Odprejo se prvi sektorski prehodi na meji med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom.
19. marec 1970 – V vzhodnonemškem Erfurtu se sestaneta novi kancler ZRN Willy Brandt in predsedujoči ministrskemu svetu NDR Willi Stoph. Gre za prvi večji koraki v mednemškem približevanju in konkretizaciji Brandtove “ostpolitik”.
3. maj 1971 – Erich Honecker na čelu partije nasledi Walterja Ulbrichta. Leta 1976 Honecker postane še predsednik državnega sveta in s tem novi voditelj NDR. Na čelu države ostane vse do leta 1989.
21. december 1972 – NDR in ZRN podpišeta pogodbo o normalizaciji odnosov. Marca 1974 sledi odprtje stalnih diplomatskih predstavništev v Bonnu in Vzhodnem Berlinu.
18. september 1973 – Tako NDR kot ZRN postaneta članici Organizacije Združenih narodov.
29. junij 1983 – Vlada ZRN prevzame poroštvo za milijardo tedanjih nemških mark vredno bančno posojilo obubožani NDR.
12. junij 1987 – Zahodni Berlin obišče ameriški predsednik Ronald Reagan in v govoru ob Brandenburških vratih predsednika Sovjetske zveze Mihaila Gorbačova pozove, naj “zruši ta zid”.
7. do 11. september 1987 – Honecker kot prvi vzhodnonemški voditelj obišče ZRN. V Bonnu ga sprejme kancler Helmut Kohl.
5. februar 1989 – Ubit je 20-letni Chris Gueffroy, zadnja smrtna žrtev poskusa pobega čez Berlinski zid.
3. april 1989 – Oblasti v NDR odpravijo ukaz, po katerem se strelja na vse, ki skušajo nedovoljeno prečkati Berlinski zid.
7. maj 1989 – V NDR potekajo zadnje lokalne volitve, ki jih zaznamuje javna kritika opozicije zaradi obsežnih volilnih prevar in predstavljajo nekakšen začetek konca NDR.
Poletje 1989 – Številni Vzhodni Nemci se zatečejo na stalno predstavništvo ZRN v Vzhodnem Berlinu ter na njena veleposlaništva v Budimpešti, Varšavi in Pragi.
4. september 1989 – Na shodu v Leipzigu se zbere več sto ljudi, ki terjajo pravico potovanja na zahod, ukinitev Stasija in demokracijo. Gre za prvo neodobreno zborovanje v NDR in začetek množičnih t.i. ponedeljkovih protestov v Leipzigu, Berlinu in drugih vzhodnonemških mestih v prihodnjih mesecih.
11. september 1989 – Madžarska odpre mejo z Avstrijo in začne se množičen beg Vzhodnih Nemcev na zahod.
30. september 1989 – Zunanji minister ZRN Hans-Dietrich Genscher sporoči, da je NDR dovolila izstop iz države 6000 beguncem, ki so se zatekli na veleposlaništvo ZRN v Pragi. V posebnih vlakih z zapečatenimi vagoni jih prepeljejo prek NDR v ZRN.
7. oktober 1989 – NDR praznuje 40-letnico obstoja. Slovesnosti v Vzhodnem Berlinu se udeleži tudi Gorbačov, ki voditelje NDR pozove k temeljitim reformam. Več deset tisoč ljudi se zbere na protestih proti partijskemu režimu v NDR.
9. oktober 1989 – V Leipzigu se zbere kakih 70.000 ljudi, ki na ulicah terjajo reforme. Oblasti proti protestnikom ne posredujejo in prelivanja krvi, ki se ga mnogi bojijo, ni.
18. oktober 1989 – Honeckerja na položaju generalnega sekretarja vzhodnonemške partije nasledi Egon Krenz, ki ljudem obljubi “preobrat”. Kljub temu se demonstracije nadaljujejo.
7. november 1989 – Vlada NDR presenetljivo odstopi, nekaj dni kasneje ji sledi še partijski politbiro. V vrhu države in partije zavlada popoln kaos.
9. november 1989 – Član politbiroja Günter Schabowski na novinarski konferenci ob 19. uri, ki jo prenaša televizija, precej mimogrede in tudi nekoliko prekmalu sporoči, da bo NDR svojim državljanom odslej dovolila potovanja na zahod in da s takojšnjo veljavnostjo odpira svoje meje.
V naslednjih urah se na mejo zgrne na tisoče Vzhodnih Nemcev, medtem ko obmejne varnostne sile še niso uradno obveščene o odprtju mej. Berlinski zid po 28 letih pade; pod pritiskom množice okoli 23. ure brez posebnega ukaza najprej odprejo prehod Bornholmer Strasse, kasneje pa še druge prehode. Zahodni Berlinčani prišleke navdušeno sprejmejo.
18. marec 1990 – V NDR izpeljejo prve svobodne volitve ljudske skupščine po letu 1933. Na njih slavi konservativno zavezništvo s Krščansko demokratsko unijo (CDU) na čelu. Lothar de Maiziere postane ministrski predsednik.
18. maj 1990 – ZRN in NDR v Bonnu podpišeta državno pogodbo o gospodarski, denarni in socialni uniji, ki po besedah kanclerja ZRN Helmuta Kohla predstavlja “rojstvo svobodne in enotne Nemčije”. 1. julija stopi gospodarska in denarna unija v veljavo, manjka pa še politična enotnost.
23. avgust 1990 – Ljudska skupščina NDR z veliko večino potrdi pristop NDR k ZRN s 3. oktobrom. 31. avgusta je v Vzhodnem Berlinu podpisana pogodba o združitvi obeh Nemčij, 20. septembra jo potrdita še parlamenta obeh držav.
3. oktober 1990 – Dežele, ki so sestavljale NDR, se pridružijo ZRN in NDR dokončno preneha obstajati. V ponovno združeni Nemčiji ta dan postane nacionalni praznik, dan nemške enotnosti.
30. november 1990 – Po padcu Berlinskega zidu je javno mnenje enotno, da mora zid čim prej izginiti. Rušenje steče nemudoma pod okriljem zahodnonemške vojske in po dobrem letu dni je naloga uradno zaključena. Material so v veliki meri uporabili za gradnjo novih cest med vzhodom in zahodom Berlina.
Potem ko zidu praktično ni bilo več, so se začeli krepiti pozivi zgodovinarjev in aktivistov, da je treba dele, ki so še ostali, zaščititi. A do takrat so večji deli zidu ostali le še na treh mestih, med drugim na Bernauer Strasse, kjer je kasneje nastal glavni spomenik žrtvam nemške delitve. (sta/ured)
Nemci so postali ena sama država kar je zelo dobro za Nemčijo. Toda Slovenijo je Kučanova tolpa povsem razdelila in razpolovila. Za kaj? Zato, ker naj bi Janša prejel obljubo, da bo dobil denar. To je torej tako, da bi mojega bivšega zaprli, ker mi je obljubili, da me bo ubil za deset let. A jaz sem ostala cela in se mi ni nič zgodilo.
NDR pravzapra nikoli ni bila demokratična,ker je bila v varšavskem paktu pod velikim vplivom ZSSR,katera je narekovala tudi vojaško prisotnost!Po padcu berlinskeha zidu,se je ruski oficirski kader še 2leti selil v Rusijo.Tako so velika blokovska naselja ostala prazna,narod pa še danes nosi določene travme,ki jih je pustil komunizem!?