»Otroci totalitarizma!«

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

V Splitu- mestu, ki se kljub svojim častitljivim letom (skoraj 2000 jih bo kmalu) ne ponaša z zavidanja vrednimi nazivi, značilnimi za druge jadranske bisere ( Benetke- kraljica ali Dubrovnik- kralj),

pač pa je znan predvsem po svoji temperamentnosti in »norosti«- se je to poletje, tik po uvodni tekmi minulega SP v nogometu, pojavil pomenljiv grafit: »Bacio sam japanke!« (»Odvrgel sem japonke!«, obuvalo op.avt.), ki je izražal vso ogorčenje nad sojenjem japonskega sodnika, ki je reprezentanco Hrvaške stalo boljšega rezultata!

V Mariboru grafita, ki bi izrazil ogorčenje nad razpletom prvega kroga županskih volitev (še) ni

pa tudi težko je pričakovati, da se bo v doglednem času pojavil. Za razliko od Splita Maribor ni mesto, ki slovi po grafitarstvu; čeravno popisano, je bolj plitke sporočilnosti!

Ta je celo tako boleče prazna, da se je v času osamosvajanja nekdo spomnil, da bi na takrat še prestižnem Lentu izvedli »Organizirano pisanje/ risanje grafitov«, ki bi nas vsaj navzven bolj približalo sodobnim evropskim mestom! Kot vse mariborske zlaganosti, je bila tudi ta z navdušenjem sprejeta!

No, nekje v času, ko s(m)o v Mariboru organizirano grafitirali, so v nekdanji širši domovini sklenili razglasiti najboljši grafit vseh časov in obdobij teh prostorov in- uganili ste- zmagal je Split!

»Ne bi ja bio paranoik, kad me ne bi svi pratili!«(Ne bi bil paranoik, če me ne bi vsi zasledovali!«) je glasila zmagovalna kombinacija besed; misel, ki je vrgla na rit tako strokovno žirijo, kakor javnost!

Kake četrt stoletja je minilo, preden je splitski val pljusnil še v Maribor!

Pa ne zavoljo sporočilnosti (globlje od »GotoF je!« skorajda ni šlo, je bil pa zato obseg »oglaš(ev)anja« toliko večji), pač pa paranoje!

Ker sta preostala županska kandidata predstavnika struj, ki sta najbolj odgovorni za minuli turbulentni leti, snetje rokavic, ki je prešlo v domino efekt (ne)namernega komunikacijskega šumenja, ni nikakršno presenečenje ; da bomo priča taki »podn propagandi« pa si najbrž ni mislil nihče; še najmanj protestniki, ki so vsaj od vstajniške strani pričakovali uglajeno držo, zametek »meščanskosti« kot jo promovira nadomestni župan!

A ni šlo!

Tako kot je »Vrnimo mesto ljudem!« mutiralo v »Dajmo mesto določenim ljudem!«, tako je »Gremo naprej!« (slogan, tako kot marsikaj drugega v zvezi z vstajništvom, začinjen s ščepcem srbskosti in YUgonostalgičnosti, je zgolj odjuga filma »Idemo dalje!« (»Gremo naprej!«, torej),

v katerem junak (Dragan Nikolič) motivacijsko mantro ponovi tolikokrat, da samo čakate, kdaj se bo kje v partizanski uniformi pojavil še Saša Pelko, Fištravčev promo- prvoborec, altruist takih razsežnosti, da si je v hišo kar sam zmetal granitne kocke, da se pač drugi ne bi po nepotrebnem utrujali še s tem) mutiralo v dolgi korak nazaj! V »dolgega dne potovanje v noč«!

In ta noč je trda, ledeno hladna in brez milosti, dodatno pa jo je poglobilo ravno tisto, kar bi jo moralo razsvetliti: »večno sonce neomadeževanega uma«! Fištrekovega! V lastni brezidejnosti , obdobju brez vidnejših uspehov, soočeni z utemeljenim in strokovno bolj podkovanim protinapadom iz Dupleka, se v Miklavžu zatekajo k  tistemu, kar jih je navsezadnje pripeljalo na oblast: vrsti prijemov, za katere smo – zmotno (!)- mislili, da bodo pa zdaj večno ostali le še v leksikonih politike! Zares!

Pozornejši opazovalec zato – četudi »Za hec!«- mimogrede zazna dominirajoče sektaštvo, agitprop, indoktrinacijo in parolarstvo in jih zlahka poveže v TOTALITARIZEM,  ki se ne doživi vsak dan!

Tako v Mariborčane, že tako utrujene od vsega, kar jih je doletelo, ponovno z vseh strani spet kričijo radarji, ptičje hišice, »meljoni« pokurjenega denarja, prvoborski »Smo se zato borili?!« (podkrepljen z video posnetki nasilja z MB ulic) in še kaj se najde!

Da pa snovalci ne bi ostali brez »zasluženih« honorarjev, za katere se ne ve, kdo jih bo primaknil, so se domislili novega hita: PSIHIATRIJA!

Ne samo, da je psihiatra potreben odstopljeni župan; enako velja za najmanj petino prebivalstva štajerske »metropole«, nam sporočajo (r)evolucionarji, vse pa zato, ker volitve dojemajo kot izraz lastne in ne tuje volje in so se v skladu s tem tudi izrekli!

Ni kaj- lepa popotnica za spremembo in dodaten strah pred vsemi tistimi pozivi na sodelovanje, ki zlahka mutirajo v »dokončen obračun z oranžno zalego«! Pač po potrebi! Da to ni le delo tam nekih političnih avanturistov dokazuje tudi sam vstajniški župan, ki minoriziranje njegove zgodovinske vloge (»nadomestni župan«) skuša izničiti z javnim naslavljanjem nasprotnika (»bivši župan«), kar ne samo, da je tragikomično, pač pa očitno podcenjevanje (preostalega) mariborskega intelekta!

Kdo bi si mislil, da bo človek, proti kateremu s(m)o še slabi dve leti nazaj masovno demonstrirali in zavoljo njegove »leve in desne Drave« po svetu hodili sklonjenih glav, pretežno zaradi Fištravčeve zdaj že pregovorne arogance pobral simpatije tihe večine!

»Dupleški primitivo«, kot mu pravijo še spletni agitatorji, ki se ne ustavijo pred ničemer in nikomer, je lokalni javnosti zanimiv predvsem iz dveh razlogov: ker se njegova zgodba doslej skorajda še ni slišala in ker je- zelo namerno- postavljen v vlogo žrtve, za katero pa se zdi, da se je niti najmanj ne brani! Še več; ustreza mu, saj mu – vsaj kar se strokovnosti tiče- nadomestni župan, tudi zavoljo pomanjkanja izkušenj, ne seže niti do kolen, kar posledično pomeni, da lažje in bolj utemeljeno napada!

In če tega ne dojameš…pač širiš paranojo!