Milan Kučan: “Po mnenju ljudi smo ravnali kar prav.” (84)

»Po mnenju ljudi smo ravnali kar prav. Na volitvah spomladi 1990 je največ glasov dobila stranka prenoviteljev, naslednica nekdanje ZK.«

Mladina, 30. junij 2009

Dogajanje 10. aprila 1990, prve demokratične in večstrankarske volitve po 2. svetovni vojni. Zakaj že so največ glasov dobili ravno komunisti-prenovitelji? Iz podobnih razlogov kot je bil na vzporednih predsedniških volitvah izvoljen tudi Milan Kučan. Partija je bila skoraj pol stoletja edina dovoljena stranka v državi, ki je ljudem nezavedno zlezla pod kožo, v negativnem smislu seveda. Bali so se je in so jo nekako vdano imeli za samoumevno, za tisto nujno zlo, s katerim so hočeš nočeš morali živeti vrsto let. Slovenska družba v komunizmu je bila impregnirana s socialistično idejo, ki je napolnila prav vse njene pore. Kot vidimo je očiščenje tega rdečega trdovratnega fluida iz današanje sodobne slovenske družbe še vedno izjemno težko in zahtevno delo.

Prenovljeno partijo so v precejšnji volili tudi tisti, ki so bili zaradi svojih služb neposredno odvisni od države, od delavstva, uradništva, do nosilcev pomembnejših položajev, ki so do njih prišli s pomočjo partije.

Poleg tega so za »prenovljeno partijo« stali prorežimski mediji, ki so prepričevali javnost o nujnosti kontinuitete »izkušenih in dobronamernih«. Deloma jim je celo uspelo. A relativna zmaga ZKS – SDP na volitvah na srečo ni ogrozila koalicije Demos, ki ji z večino glasov nato uspela sestaviti pomladno vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta.

Prenovitelji so seveda zmagali iz zgoraj naštetih predlogov, ne pa morda zaradi programa, v katerem bi se večinsko videli Slovenci. Na to je v svoji knjigi Čas velikih sprememb opozoril tudi France Bučar: »Ni nastopila s programom, kakšno družbo naj bi ustvarili, kakšni naj bi bili novi odnosi v družbi, kako naj bi delovalo novo tržno gospodarstvo, kako si predstavlja socialno pravičnost, na kakšnem sklopu vrednot naj bi bila družba povezana; v tem pogledu je bila revnejša od svoje partijske predhodnice. /…/ Ker ni imela predstav o prihodnosti družbe, v kateri pa je hotela imeti svoj prostor, je vso pozornost usmerila v prizadevanje za svoj lastni obstoj.«

Iz knjige Dejana Kaloha, “Milan Kučan: Ko boter spregovori o sebi”