Piše: Lejla Kenda, svetovalka na področju osebnostne rasti
To, da je Slovenija dežela pijancev in tudi pijank, nikogar ne zanima prav dosti. Še manj vse pristojne službe zanima, kaj doživljajo otroci alkoholikov, in treba je zavpiti, zakričati in ne le povedati, da ti otroci hudičevo trpijo. In veste kaj? Ni jih malo.
”Vsak dan je bil poseben boj za preživetje. Nikoli nisem vedela, kaj me čaka, ko bom prišla domov. Bila sem napeta, živčna, saj nisem vedela, ali me bo mati danes samo zmerjala s kurbo in prasico, ali pa me bo zraven še nabutala po glavi, kot me je znala. Ali mi izpulila šop las. Nonstop sem bila slabe volje, nisem se znala igrati ne zabavati z vrstniki. Bila sem tiha deklica, sramovala sem se sebe. Bila sem si neumna in grda, saj mi je tako govorila mati. To, kar so od staršev imeli drugi otroci, je bilo zame nepojmljivo. Kaj je to ljubezen, nisem vedela, in mislim, da ne vem niti danes.”
To so doživljanja 11- letne deklice, ki je danes odrasla ženska. To je njen svet. Svet, kjer ni bilo varnega pristana, ni bilo varnega zavetja doma, ni bilo topline ne ljubezni. Si predstavljate? Si predstavljate, da imate dom, kjer je doma sovraštvo, izdajstvo, bolečina? Dom? Ki bi moral biti varno okolje pred vsem, kar je v zunanjem svetu. In v tem živijo otroci alkoholikov. Patološki vzorci so v družinah zasidrani tam, kjer so alkoholiki. In mi si zatiskamo oči. Alkoholizma v Sloveniji sploh ne jemljemo resno. Ne bom se ukvarjala s statistiko, ki ne pove ničesar. Bom pa zakričala, da je treba otrokom alkoholikov pomagati. Najprej tako, da se alkoholike prisili na zdravljenje; saj ga ni alkoholika, ki bi se sam odpravil tja. In to morajo narediti pristojne službe. Povem vam, da te pristojne službe, ki se danes tako opevajo, 20 let nazaj niso delovale. Evidentno je bilo, da je bilo s to deklico nekaj hudo narobe, denimo v šoli je poslabšala uspeh za tri stopnje, s prav dobrega je padla na zadostno, pa se nihče ni z njo niti pogovoril. Še huje! Ko se je v osmem razredu odločala, kam bi šla naprej v šolo, ji je šolska psihologinja (!) dejala, da ni sposobna za 4-letno srednjo šolo, temveč naj gre na neko poklicno triletno. Si predstavljate, kakšno škodo je naredila ta psihologinja? Jaz vem, ker to deklico, danes žensko, poznam. To je ena bolj sposobnih ljudi, ki sem jih srečala kadar koli v življenju. Končala je fakulteto in se dokazala na profesionalnem področju. Vendar jo je nonstop oviralo to, da ni imela varnega doma ne ljubezni od staršev. In takih otrok je ogromno. To so otroci, ki se sramujejo sebe, svojega doma, staršev, ki so alkoholiki. Skrivajo, zakrivajo. Ti jih zaničujejo, otroci pa verjamejo svojim staršem in njihovim besedam, češ, kako ničvredni, neumni, butasti, grdi da so in da iz njih nič ne bo. In to ostane. To ostane za vse življenje. Zato, naj vam ne bo nerodno, stopiti do alkoholika, če je vaš sosed, in mu predlagati, da naj gre zavoljo otrok na zdravljenje. Mi smo dolžni kot predstavniki odraslih in predstavniki družbe poskrbeti za tiste, ki ne znajo, za otroke. Ti otroci so čustveno in psihično zlorabljeni! Mi pa se obregamo ob nekoga, ki otroku na vsakih 6 mesecev prisoli zaušnico, ker je presegel vse meje. Pa ne rečem, da je to prav. Vendar so psihične zlorabe hujše, mentalne bolezni so problem, mi pa se z njimi kot družba ne ukvarjamo, ampak jih potiskamo na rob. Ne dovolite, da trpijo otroci. En alkoholik, verjemite, uniči psiho vseh članov družine. Uniči čisto vse. In to je nepopravljiva škoda. Odrasli otroci alkoholikov imajo velikokrat naslednje lastnosti:
- Ne ve, kaj je ”normalno”
- Sebe neprenehoma obsoja
- Težko se sprosti in se ne zna zabavati
- Vse jemlje preveč resno, tudi sebe
- Ima težave z intimnimi razmerji, v partnerstvu
- Se nekontrolirano odziva na stvari, na katere nima vpliva
- Neprestano išče potrditve in odobravanja
- Se počuti popolnoma drugačnega od drugih (tudi je)
- Je zelo neodgovoren ali odgovoren
- Je zelo lojalen človek
- Na svet gleda skozi črno bela očala; zanj barve ne obtajajo
- Večinoma odrasli otroci alkoholikov, če jim nekako uspe, potem v odrasli dobi zapadejo v depresije, psihoze, anksiozne motnje, izgorelost…

Te različne “pihologe in podobne strokovnjake” bi kdaj bilo potrebno poslat na kakšen pregled in zdravljenje njihovih stereotipov… in vedno so nezmotljivi in z malo volje do poslušanja.
Odličen članek! Naj se takšni starši malo zamislijo!