Letošnji laureat zlatnika poezije je Tone Kuntner
Letošnji prejemnik zlatnika poezije je pesnik Tone Kuntner. Nagrado za obsežen pesniški opus ter za žlahtni prispevek slovenski literati in kulturi mu bodo izročili na prireditvi ob podelitvi Veronikine nagrade, ki bo 26. avgusta na Starem gradu v Celju.
Letošnji, deseti zlatnik poezije gre v roke Kuntnerju, ki je večino svojih pesmi posvetil zemlji ter ob njej domačiji, ljubezni, domovini, in ki ga je, kot piše današnji Večer, Tone Partljič označil za enega najpopularnejših sodobnih slovenskih pesnikov.
Kuntner, ki je lani praznoval 70. rojstni dan, je bil sicer po poklicu igralec. Od diplome leta 1968 na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani pa vse do upokojitve je bil član Mestnega gledališča ljubljanskega. Igral je tudi v filmih.
Pesmi je začel objavljati leta 1966 (Vsakdanji kruh), sam pa je med pesniškimi zbirkami ob lanskem jubileju izpostavil delo O domovina iz leta 1994, za katero si je naslov sposodil pri Cankarju. Ob 10. obletnici osamosvojene Slovenije je izdal zbirko Mati Slovenija, lani pa je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla še tretja zbirka z domovinsko tematiko Podorane sanje. Kot je na takratni predstavitvi zbirke dejal avtor spremne besede Aleksander Zorn, so pesnikovi toni v njej nekoliko temnejši.
Kuntner se kot pesnik vedno znova vrača k vprašanjem zemlje in vraščenosti z njo, zanj pa je značilna tudi subtilna ljubezenska lirika. Objavil je več kot 20 pesniških zbirk. Njegove pesmi so izšle tudi v več tujih jezikih.
Za svojo poezijo je prejel več nagrad, med njimi leta 1970 nagrado Prešernovega sklada.
Zlatnik poezije podeljuje Fit media – tudi pobudnik in organizator Veronikine nagrade – od leta 2005. Lani ga je prejel Niko Grafenauer, pred njim pa še Ciril Zlobec, Tone Pavček, Kajetan Kovič, Ivan Minatti, Miroslav Košuta, Neža Maurer, Veno Taufer in Svetlana Makarovič. (sta)
Tone Kuntner
Kako se počutite komentatorji
na tem demokratičnem
progresivnem
politično – informativnem spletnem portalu
Celo za desnega se smatra. Ah, saj normalen človek ne more verjeti, da je to sploh mogoče v današnjem času, leta 2014, v evropski državi. Državi, že desetletje članici EU!! Poseg po cenzuri je najlažji način, odreči se odgovornosti. Sploh pa se postavlja vprašanje, zakaj? Administrator v demokratičnih medijih je vešč, ločiti zrnje od plev. Pozornost mu pritegne vsak komentar, ki po civilizacijskih normah ne sodi v javnost. Sovražni govor, hujskanje, pretirano žaljenje, pretirano zmerjanje in množica opolzkih izrazov, nasilje in nestrpnost…
Da se, če se hoče.
Kaj pa doživljamo tukaj? Cenzuro, ki ji je malokdo kos.
Kar poprek ni mogoče prilepiti na svetlo nič.
Kar poprek ni mogoče prilepiti na svetlo nič. Paziti je vredno neprenehoma celo na posamezne črke, ki jih filter ne mara.
Ja, nekdo se grenko smeji v svoji nemoči. Ampak, pravijo starejši…kdor se zadnji smeji, se smeji sladko…Nisem kriv za neresnost in diletantizem Dejana Kaloha in njegovih “sotrpinov”…jake, škode, marka, lidije in kar je še modelov pod izmišljenimi nicki vrlega Urednistva. Nadvse otožno in žalostno.
v evropski državi. Državi, že desetletje članici EU!! Poseg po cenzuri je najlažji način, odreči se odgovornosti. Sploh pa se postavlja vprašanje, zakaj? Administrator v demokratičnih medijih je vešč,