Nauki ukrajinske krize za EU in Slovenijo

Piše: dr. Jože Rant

Glavni povod za krizo v Ukrajini je Putinova želja po obnovi veličine bivše Sovjetske zveze, torej širitev Ruske federacije na ozemlje bivše ZSSR. Zasedba Krima je očitno šele prva faza tega projekta. V svojem govoru pred rusko Dumo 18. marca je Putin govoril o ruskem narodu, kot narodu, ki je po razpadu Sovjetske zveze postal največji narod na svetu, ki je prisiljen živeti razdeljen v drugih državah in da je treba stremeti, da se ponovno vzpostavi enovitost ruskega naroda v zgodovinskih mejah Rusije. Govor vreden Miloševiča. Ko so med revolucijo boljševiki ustanovili sovjetsko republiko Ukrajino so zgodovinski jug Rusije takrat samo vrnili v rusko domovino. Brez Ukrajine ni močne nove Rusije. Cilj Putina je tudi Pridnestrje in Moldavija, kjer tudi živi ruska manjšina. Nekdanji svetovalec Putina Andrej Illarionov je mnenja, da je končni cilj Putina obnova ruske dominacije nad vsemi ozemlji, ki jih je nekoč obvladovala carska Rusija pred revolucijo leta 1917, torej še nad baltskimi državami, Finsko in deli Poljske. Priča smo ustvarjanju neke velike Nove Rusije. V preteklosti imamo v Evropi slabe, krvave izkušnje s projekti ustanavljanja »velikih« držav«, še posebej pod parolo »en narod, ena država«. Tudi način, kako se je Putin lotil tega veličastnega projekta je popolnoma nesprejemljiv s stališča spoštovanja mednarodnega prava, mednarodnio sprejetih pogodb in obveznosti, da ne govorimo o spoštovanju vrednot zahodne demokracije.

Z bliskovito in za številne popolnoma nepričakovano grobo vojaško priključitvijo polotoka Krima, izvedeno po pravilih prikrite specialne vojne, je Ruska federacija čez noč poteptala norme mednarodnega prava in spremenila geopolitično sliko ne samo Vzhodne Evrope ampak tudi globalno. Ta salto mortale ruske politike se je zgodil komaj slab mesec po koncu veličastnih zimskih olimpijskih iger v Sočiju, s katerimi je Rusija hotela demonstrirati svojo  moč kot moderna država s prijaznim obrazom, država  olimpijskega duha sožitja, saj med olimpijado naj bi orožje molčalo. Med tem pa so takrat že v polnem tekle priprave na oboroženo aneksijo Krima, v resnici pa so se pričele že najmanj deset let prej, najmanj od oranžne revolucije naprej, ko je padla vlada Julije Timošenko in ko je prišel na oblast skorumpirani Janukovič, zvest privrženec Putina in nasprotnik približevanja Ukrajine Evropski uniji in zvezi NATO. Prodiranje vrednot zahodne demokracije, to je vladavine prava, spoštovanje človekovih pravic, dostojanstva človeka, parlamentarne demokracije in svoboščin na Vzhod Evrope pomeni nevarnost za komunistične sisteme oblasti. Ti so v osnovi zasnovani na totalitarizmu, na preziranju vladavine prava, na omejevanju človekovih pravic in svoboščin in na čemer sloni Putinova vizija obnove nove močne Ruske federacije. Za Putina in njegove privržence je prodor vrednot zahodne demokracije v Rusijo in na njeno periferijo nočna mora. Odtod nasprotovanje širitvi EU in zveze NATO na vzhod, na meje bivše ZSSR. Končalo se je obdobje graditve zaupanja med Zahodom in Rusijo, obdobje ko je Zahod še upal, da bo Rusija nekoč postala resnični in zaupanja vreden partner EU in zveze NATO. Nova Rusija, ki je v procesu nastajanja, je antagonist Zahoda, zaenkrat miroljuben, vendar z upoštevanjem možnosti, da za Ukrajino pridejo na vrsto za  priključitev Novi Rusiji še druge države, ki spadajo v vplivno sfero nekdanje ZSSR.

Z vrednotami zahodne demokracije pa se niso sprijaznili pristaši komunizma in preživelega totalitarizma drugje po Evropi, recimo tudi pri nas v Sloveniji. V bistvu gre tu za nadaljevanje centralnega trka dveh nasprotujočih se in inkompatibilnih družbenih sistemov, gre za kontinentalno razvodnico ali prelomnico (s posledičnimi geopolitičnimi potresi) med Evropo zahodnih demokratičnih vrednot in Evropo preživelega boljševizma, kot se je pred kratkim izrazil Ian Bond, vodja direktorata za zunanjo politiko Centra za reformiranje Europe (CER). Podobno je povedal  Thomas Friedman, kolumnist New York Timesa, da tu ne gre za strah Rusije pred invazijo Zahoda, gre za strah pred exodusom prebivalcev Rusije iz vzhoda na zahod, prebivalcev okuženih z zahodnimi vrednotami, ki si žele živeti tako, kot živijo prebivalci Europske unije, v svobodi, v demokraciji, v vladavini prava in v blagostanju, ki se ozirajo na Zahod, kjer se bolje živi. Gre za strah pred okužbo lastnih ljudi, ki bi povzročila izgubo totalne oblasti vladajoče klike nad lastnimi državljani. Podobnost nekaterih predhodnih simptomov ukrajinske krize z družbeno, politično in gospodarsko krizo v Sloveniji in nekaterih drugih bivših komunističnih državah z nedokončano tranzicijo, pa je presenetljiva in ravno zato tudi zaskrbljujoča.

Ukrajinska kriza se je pravzaprav  začela  že s prihodom na oblast predsednika Kučme l. 1996 in ko je z njegovo pomočjo javna lastnina pričela prehajati v roke maloštevilnih oligarhov. Propad ukrajinskega gospodarstva in družbe pa je se močno povečal po l. 2010, ko je prišel na oblast skorumpirani in avtokratski predsednik Viktor Janukovič, ki se je odkrito odrekel proevropski usmeritvi Ukrajine in se postavil na stran Ruske federacije, torej v nasprotju z željo večine Ukrajincev. Ukrajinsko prebivalstvo, sito razmaha korupcije, neslutenega bogatenja redkih priviligirancev elite na oblasti in v obupni revščini, naveličano zatiranja svoboščin, umanjkanja pravne države in slabega upravljanja države, se je uprlo in s protesti na trgu Evromajdan v Kijevu vrglo z oblasti Janukoviča.  Notranji povod za ukrajinsko krizo je bilo množično nezadovoljsto državljanov Ukrajine z stalnim nazadovanjem države na vseh ključnih področjih, predvsem z revščino, kar ni prišlo kar samo od sebe zaradi nesposobnosti vodstvene politike, ampak je bilo umetno ustvarjeno, skorajda načrtovano in všečno proruskim silam in ugodno za različne provokacije, na primer pojav ultradesničarskih »fašističnih« sil, ki naj bi ogrožale rusko manjšino. Ekonomske, politične in družbene okoliščine v Ukrajini so nudile ugodne prilike in izgovor za poseg Rusije na Krimu.

Dodatni motiv za poseg Rusije na Krimu in za grožnje z zasedbo vzhodnih in južnih predelov Ukrajine pa je bila zahteva ljudstva in nove vlade, da Ukrajina nadaljuje s potjo v Evropsko unijo in zvezo NATO, tako kot sta to načrtovala Juščenko in Timošenkova. NATO kot zakleti »sovražnik« Rusije na mejah Rusije, to je nekaj, na kar Putin ni mogel pristati.

Nauk za EU in tudi Slovenijo je, da je nevarno podcenjevati dolgotrajne (skorajda trajnostno naravnane)  krize s katastrofalnimi ekonomskimi, političnimi in družbenimi posledicami, ne samo v Ukrajini, ampak morda tudi drugod v Vzhodni Evopi in na Balkanu. Simptomi krize, kot so razmah sistemske državne korupcije, razmah nepravne države, ekonomska stagnacija z brezposelnostjo in posledično veliko revščino, omejevanje svobode govora, pokvarjeni in pristranski mediji, šikaniranje ali celo sodni obračuni z voditelji in protagonisti opozicije, vse to so lahko predhodni znaki za družbene pretrese in celo morda  tudi za nastanek geopolitičnih prelomnic s spremljajočimi  potresi v regiji, lahko pa tudi širše. Načrtne slabitve delovanja države in njenih demokratičnih institucij so prvi pogoj za ustvarjanje nezadovoljstva med ljudmi, za ustvarjanje nezaupanja v demokracijo in služijo kot povod za zamenjavo družbenega sistema s totalitarnim, enopartijskim modelom vladanja.

Značilno za ukrajinsko krizo je bilo hkrati počasno odmiranje obrambnih sposobnosti Ukrajine, predvsem ukrajinske vojske, obveščevalnih služb.  Hkrati s propadom ekonomskega sistema so se izdatki za obrambo drastično zmanjševali. V 20 letih ni prišlo do modernizacije vojaške tehnike, za usposabljanje kadrov ni bilo denarja, še manj pa za modernizacijo opreme in oborožitve. Ko so proruski uporniki in ruska vojska pričeli z  akcijo prevzemanja oporišč ukrajinske vojske na Krimu, ukrajinska vojska ni imela sredstev za gorivo oklepnih enot in letalstva. Ukrajinski poslovnež Igor Kolomoyski, guverner Dnjepropetrovske regije, je dal ukrajinski vojski iz lastnega žepa 5 miljonov $ za gorivo, da se je vojska lahko odpeljala iz kasarn. Ni presenetljivo torej, da ukrajinska vojska ni bila pripravljena na skoraj nenadno hitro odcepitev Krima, da je nekako mirno gledala, kako so njihova vojaška oporišča eno za drugim prehajala v ruske roke, kako je ruska mornarica blokirala ukrajinsko floto in zaplenila vojne ladje. Kako je mogoče, da ukrajinski obveščevalni sistem ni zaznal priprav na ocdepitev Krima, tistih znotraj lastne države in tistih, ki jih je izvajala Ruska federacija. Celoten državni aparat Ukrajine, vključno z obrambnim sistemom je prepreden z  ruskimi »informatorji«. Ko je pred trednom na tajni misiji obiskal Kijev John Brennan, direktor CIA, je bila novica o obisku že naslednji dan objavljena v ruskih medijih.

Zanemarjanje, oslabitve ali celo zanikanje nujnosti obstoja obrambnih sil neke države pomeni resno grožnjo neodvisnosti in ozemeljski celovitosti neke države. V Sloveniji se lahko zamislimo nad tem, da je lahko nek obrambni minister tudi podpisnik peticije »Ukinimo slovensko vojsko«. Varčevanje na področju  slovenske obrambe je doseglo kritično mejo, ko je osnovno delovanje tega sistema ogroženo, kar je lani odkrito povedal načelnik generalštaba SV brigadir Božič. Od vseh resorjev javne uprave se je pri nas najbolj varčevalo ravno na področju obrambe. Za nas značilno je tudi to, da je pri slovenski policiji problem nabava novih službenih čevljev, ker je stara obutev dotrajana? Zelo »državotvorne« so tudi razne problematične nabave vojaške opreme (plinske maske, havbice), običajno predrage, tudi preplačane, pri čemer obrambni sistem ni edini problematični segment, saj v tem prednjači zdravstvo.

Podobno kot v Ukrajini tudi v Sloveniji curljajo zaupne informacije iz državnih institucij, ki imajo na skrbi varnost in obrambo države, iz SV, iz obveščevalnih služb, policije in sodstva. Spomnimo se samo primera zaplembe obveščevalnega kombija, prisluhov v Piranskem zalivu, razkritja obveščevalnega centra SOVE v središču Ljubljane, primeri obtožnic, za katere izvedo mediji še preden so te vročene obtoženim. Pri nas gre za ustvarjanje nezaupanja v delovanje institucij države, za načrtno ustvarjanje nezaupanja v demokratične temelje države. Vse od osamosvojitve naprej si prizadevamo za pravno državo, pa se po 24 letih še vedno pritožujemo, da pri nas nimamo prave vladavine prava. Je to slučaj, smo res tako nesposobni ali pa nekdo iz ozadja ali bolje podzemlja želi in deluje tako, da vladavina prava ne zaživi kot je treba? Kdo si želi tega, da se država izčrpava, da odteka denar bog ve kam, da podjetja propadajo na račun tajkunizacije in pajdaškega rdečega kapitalizma, da se ustvarja množica brezposelnih, da izobražujemo mladino, ki zaradi napaćnega  izobraževalnega sistema in programov ni zaposljiva, da se v ljudeh ustvarja občutek nemoči, obup nad demokracijo, nad EU?

Opisane simptome ekonomske in družbeno/politične krize najdemo v večji ali manjši meri pri vseh postkomunističnih državah, ki so postale članice EU, posebno pri tistih, kjer tranzicija ni bila v polnosti izvedena. Simptomi ukrajinske krize so močni predvsem v tistih vzhodnoevropskih državah, kjer je lustracija nosilcev komunističnih režimov bila površna, navidezna ali pa je celo ni bilo, tako kot na primer v Sloveniji in Bolgariji. Po padcu Berlinskega zidu, po propadu komunistične ideologije in enopartijskih sistemov in po naši osamosvojitvi smo sicer res dosegli demokratično državno ureditev, imamo večstrankarski politični sistem, tržno gospodarstvo in precej višje standarde na področju človekovih pravic kot prej, nismo pa.izkoreninili virov vsega zla totalitarnega režima. Nismo izkoreninili tehnologije vladanja ali bolje  tehnologije prikritega obvladovanje vseh sistemov države, predvsem sodne veje oblasti, obrambenga sistema in tudi večjih sistemov gospodarstva s pomočjo pripadnikov tajnega aparata totalitarnege režima, nosilcev varnostnih in obveščevalnih služb in tajnih članov partije (govori se, da je bilo vsaj 20% članov partije tajnih). To je bila nekoč družba totalnega nadzora, nadzora vseh delov družbe, nadzora vsakega posameznika in nadzorovali so drug drugega. Po prelomu iz totalitarno urejene družbe  v demokratično državo je ta prikriti del bivših režimov v večini postkomunističnih držav ostal praktično nedotaknjen, preživel je in našel novo uporabno vrednost tudi v postkomunizmu. S pomočjo tajnih arhivov in kartotek in s poznavanjem tehnik obveščevalnega dela so nosilci tajnih političnih policij ostali močan igralec pri oblikovanju družbeno/političnih procesov, obvladovanja gospodarstva, znanosti, kulture in še posebej kadrovanja. To so tako imenovani »strici iz ozadja«, sicer znani, približno vemo kdo naj bi to bili, a nikoli imenovani z imenom in priimkom. Za eliminacijo tega podtalnega, lahko rečemo parapolitičnega ali paradržavnega upravljanja države, je torej lustracija teh kadrov nujna, življenjskega pomena za razvoj in napredek države, družbe, naroda. Ne gre za fizično eliminacijo kadrov parapolitičnega  podzemlja, gre le za njihovo razkritje v javnosti, za njihovo družbeno neutralizacijo, za okrepitev imunskega sistema družbe. Za nevtralizacijo »stricov iz ozuadja« je javno razkritje vseh, doslej nedostopnih  arhivov totalitarnih režimov, kot je bil jugoslovanski, nujno. Arhivi namreč niso bili v polnosti uničeni. V prejšnji državi so se hranile kopije vseh republiških tajnih arhivov najmanj v treh izvodih na tajnih lokacijah. Ti se sedaj nahajajo v državah naslednicah bivše Jugoslavije, en izvod je v Beogradu. Obstoji tudi upravičen sum, da so bili deli teh arhivov poslani tudi  izven države, saj so tajne policije držav Vzhodnega bloka medseboj sodelovale. Tajni arhivi v državah bivše Jugoslavije so lahko močno orodje za izsiljevanje posameznikov in s tem za manipulacije notranje in zunanje politike, gospodarstva  držav naslednic Jugoslavije. Naši »strici iz ozadja« imajo tako lahko svoje »strice iz ozadja« izven Slovenije, ki od zunaj vlečejo niti marionetnega lutkovnega gledališča. S stališča, da se vzpostavi resnična neodvisnost države, je odkritje tajnih arhivov nuja, nujna je tudi lustracija »stricev iz ozadja«. Le tako se bomo otresli pijavk, ki nas izsesavajo več kot 20 let. Preprečiti moramo «ukrajinizacijo« Slovenije. Pomena razkritja tajnih arhivov totalitarnih režimov bivših komunističnih držav Vzhodne Evrope in Balkana  pa se mora zavedati tudi EU, če noče, da se »ukrajinski« virus ne razširi hkrati s širitvijo EU. Razkritje tajnih arhivov političnih represivnih organov in lustracija njihovih članov mora biti v pristopnih pogajanjih držav naslednic bivše Jugoslavije pogoj  za njihov vstop v EU. Na nas v Sloveniji, ki smo brez tega pogoja vstopili v EU pa je, da sami popravimo to zgodovinsko napako, kajti v nasprotnem primeru nas čaka najmanj gnitje in odmiranje po vzorcu Ukrajine, če ne celo propad države. To pa bi moralo skrbeti tudi EU.