DR. IVAN BELE: Višje sodišče bi v primeru Janeza Janše moralo izreči oprostilno sodbo!

Na Politikis.si poobjavljamo dele intervjuja, ki ga je priznani kazenski pravnik dr. Ivan Bele imel v zadnji številki tednika Demokracija.

A še prej bodite pozorni na te sestavke:

NAJBOLJ VROČA SODNA POŠTA ŽE NA POTI. Janez Janša in demokratična Slovenija pričakujeta oprostilno sodbo!

ZADEVA PATRIA IN PRAVO. Čas je, da se pravne maksime na sodisce.si umaknejo, ker se jih pri nas ne upošteva!

DR. IVAN BELE: Sodnica Klajnškova je slabo podkovana, saj je sprejela “invalidni” obtožni akt!

DR. IVAN BELE: Pri zadevi Patria gre za konstrukt brez dejstev in dokazov; očitno gre za težnjo po kaznovanju nedolžnih!

Pred časom je tudi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic opozoril, da je treba v primeru pomanjkanja dokazov, kot je očitno v primeru Janše, slediti znani kazenskopravni maksimi, da je treba v dvomu odločiti v prid obdolžencu. Se strinjate s tem?

Naše pravo ne potrebuje takih navodil. Mi pristajamo na domnevo nedolžnosti. Domneva nedolžnosti v slovenski ustavi lepo pravi, da je vsak nedolžen do tedaj, dokler ni s pravnomočno sodbo ugotovljena njegova krivda. To pomeni, da moraš nujno dokazati, da je kriv. In če dokazi ne prepričajo o dejanju, moraš obdolženca oprostiti. Sodišče more šteti dejanje za dokazano, ko odpravi vse dvome. Če dvomov ne more odpraviti, mora obdolženca oprostiti.

Ljubo Bavcon je nedavno v članku v Sobotni prilogi Dela, kjer je medijsko branil vršilca dolžnosti generalnega direktorja UKC Ljubljana Simona Vrhunca, zapisal, da ima vsak poklic tudi neprijetno plat; »za sodnike nasploh velja in v demokratični državi  mora veljati pravilo, da je manj škode, če roki pravice pobegne deset krivih, kot da obsodijo enega samega nedolžnega človeka«.

To je navadna kriminalitetno-politična floskula. Sodniki, ki so strokovni in izkušeni, dobro vedo, da lahko obsodijo samo krivega človeka, ne morejo pa nedolžnega. Se mi pa zdi problematično to govorjenje, da je bolje, da izpustiš krivega, kot obtožiš nedolžnega. Škodljivo je, da obtožiš nedolžnega, prav tako pa je škodljivo, da spustiš krivega. Če storilec hudega kaznivega dejanja ni primerno kaznovan, se žrtev počuti ponižano in nezavarovano, prizadeta pa je tudi veljava prava in z njim obsežene morale.

Devetnajstega marca je potekala javna seja višjega sodišča v zadevi Patria. Sodišče naj bi imelo nato 30-dnevni instrukcijski rok za izrek sodbe in ta je sedaj že potekel. Kakšno odločitev pričakujete glede na vaše poznavanje zadeve?

Nisem vedeževalec, tako da težko karkoli rečem. Glede na to, da stvar nima opisanega kaznivega dejanja, da tožilec očitno ni ravnal v skladu s svojimi dolžnostmi, da je tožilec sestavil tako čudno obtožbo, čeprav je vrhovno sodišče reklo, da mora biti kaznivo dejanje natančno opisano ter biti časovno in krajevno opredeljeno, bi moralo višje sodišče v primeru Janeza Janše izreči oprostilno sodbo. Lahko pa višje sodišče sodbo prve stopne razveljavi, kar pa glede na to, da sedanja obtožba pri vnovičnem sojenju ne bi mogla pripeljati do obsodilne sodbe, lahko povzroči le oprostilno sodbo ali zastaranje zadeve.

Kako pa je s tem, da je sodnica v zvezi z zadevo Patria zelo angažirano vodila tudi določena preiskovalna dejanja? Se vam zdi to kakorkoli sporno? Očitno je bilo, da želi obdolžence obsoditi. Ali ne bi bilo bolje, da bi bila vloga sodnice oziroma sodnika povsem nevtralna, kot je to večinoma na Zahodu?

Ne želim se spuščati v teoretično razpravljanje o potrebni drugačni ureditvi kazenskega postopka. Vsekakor je sedanja ureditev dovolj dobra, da ne dovoljuje pravnih nepravilnosti, ki sem jih doslej omenjal. Odklanjam, da bi opravičila zanje iskali v slabi zakonodaji.

Kritični ste bili tudi do izjav tožilca Andreja Ferlinca, ki je v svoji sklepni besedi na prvi stopnji govoril o tem, da je korupcija zlo in da je vsak, ki se ne bori proti temu, tudi del zla in podobno.

Državnega tožilca ustava ne pooblašča za kakšen drugačen boj zunaj vlaganja in zastopanja obtožb za kaznivo dejanje, torej za nobeno preganjanje drugega zla kot tistega, za katerega je v zakonu določeno, da pomeni kaznivo dejanje. Se pravi, da izjava − če je res bila tako izrečena − pomeni samo politično propagiranje v slogu militantnega pozivanja in rožljanja z orožjem, namenjenega zoper drugače misleče. Najhujše pri tem pa je, da se z nekakšnim pozivanjem k splošnemu linču označuje kot del korupcijskega zla vsakogar, ki se proti temu zlu ne bori, kar pomeni, naj bi bil korumpiran in potreben kaznovanja vsak, ki ne vidi življenjskega poslanstva v ovajanju ali prijavljanju drugih. Glede na to, da je državni tožilec izkoristil funkcijo za agitiranje zoper drugače misleče zaradi nekih zlih dejanj ne glede na njihovo določenost v kazenskem zakonu, je njegova izjava pravzaprav sama po sebi usmerjena proti ustavi.

Naj se na kratko dotakneva še nekaterih drugih stvari. Nedvomno s svojim predavateljskim in publicističnim delom pomembno prispevate k razvoju kazenskega prava v Sloveniji. Med drugim ste avtor knjige Kazenski zakonik s komentarjem (splošni del). Pred časom ste pomenljivo dejali, da Pravna fakulteta v Ljubljani in njena kazenska katedra nimata dovolj znanja in da se v slovenskem pravosodju tako »čuti deficit znanja«. S čim to utemeljujete?

No, pa ste me našli. Poudarjate, da sem napisal komentar splošnega dela Kazenskega zakonika, hkrati pa me opozarjate na moje očitke Pravni fakulteti v Ljubljani, da povzroča deficit v znanju sodnikov glede posebnega dela Kazenskega zakonika. Da ne bo nesporazuma, Pravne fakultete v Ljubljani ne grajam iz konkurenčnih razlogov, saj sem na njej diplomiral, bil kot docent član njene kazenske katedre, na njej doktoriral in še vedno z njo sodelujem. Menim, da ima ta pravna fakulteta, ki je bila še nekaj časa po osamosvojitvi Slovenije edina, še vedno najugodnejše možnosti za delovanje, s tem v zvezi pa tudi največjo odgovornost za uspešen študij. Po tej plati zamerim predvsem njeni kazenski katedri, da ni poskrbela niti za poučevanje niti za preučevanje posebnega dela kazenskega zakona, ni izdala od druge svetovne vojne dalje nobenih učbenikov ali poglobljenih širših komentarjev. Do osamosvojitve Slovenije se je vse kazensko pravo predavalo brez primerjav s tujim pravom in brez povezav z drugimi področji lastnega prava, celo z ustavnim pravom. Dominanten je bil vpliv kriminologije, ki pa je kazensko pravo odmikala od načela zakonitosti. Skratka, poučevanje je bilo v nasprotju s študijem kazenskega prava v ZDA, kjer se študentje seznanjajo s pravom preko njegove uporabe v posamičnih primerih. Ni čudno, če pri nas generacije sodnikov še vedno ne znajo dobro razlagati posebnega dela kazenskega prava.

Kako na kratko ocenjujete zdajšnje stanje slovenskega pravosodja, slovenskega sodstva? Nekako se zdi, da če se prej sodniki, sodnice niso odločali tako pogosto za obsodilne sodbe, se sedaj pod pritiskom javnosti, medijev za to odločajo hitreje …

Zdajšnje stanje ocenjujem kot normalizacijo po prejšnjem slabem stanju, ko niti organi odkrivanja in pregona niti sodišča niso delovali v potrebnem obsegu in v razumnih rokih. Pri ugotovljenem boljšem, a zapoznelem ukrepanju bi morali biti predvsem pozorni na zakonitost obsodb in pravično kaznovanje.

Kdaj bodo ljudje spet dobili popolno zaupanje v pravno državo?

Zaupanje se bo povečalo, ko se bodo začeli dvigovati standardi demokratičnosti, in to v vseh treh vejah oblasti. Ti standardi so zelo znižani tako pri vzajemnih delovanjih vej oblasti kakor tudi v odnosih države do ljudi. Pri udejanjanju prava bi ob interesno in ideološko nabiti politiki morali priznavati večjo veljavo nevtralni in v splošno dobro usmerjeni pravni znanosti.

Foto: arhiv Demokracije