DR. IVAN BELE: Pri zadevi Patria gre za konstrukt brez dejstev in dokazov; očitno gre za težnjo po kaznovanju nedolžnih!

Na Politikis.si poobjavljamo dele intervjuja, ki ga je priznani kazenski pravnik dr. Ivan Bele imel v zadnji številki tednika Demokracija.

A še prej bodite pozorni na te sestavke:

NAJBOLJ VROČA SODNA POŠTA ŽE NA POTI. Janez Janša in demokratična Slovenija pričakujeta oprostilno sodbo!

ZADEVA PATRIA IN PRAVO. Čas je, da se pravne maksime na sodisce.si umaknejo, ker se jih pri nas ne upošteva!

DR. IVAN BELE: Sodnica Klajnškova je slabo podkovana, saj je sprejela “invalidni” obtožni akt!

Se pravi, kot ste že opozorili na simpoziju o sodnem procesu Patria pred meseci, »ni dovolj, da nekdo prejme obljubo nagrade, ampak se mora natančno vedeti, da jo je sprejel s pogojem, da bo opravil natančno določeno uradno dejanje«.

V tem primeru je treba gledati na jemanje in dajanje obljube kot na nekakšen ilegalni kontrakt, ki med dvema stranema velja za sklenjenega, ko se sporazumeta o medsebojnih obveznostih. Za sklenjenost ilegalnega posla zadošča že konsenz, ne pa izpolnjevanje sprejetih obveznosti. Tudi s tega vidika je državni tožilec ravnal pristransko, ko je obtožil samo enega od storilcev kaznivih dejanj, drugega, tujca, pa je izpustil in ga celo predlagal za pričo, s čimer je nedvomno pokazal, da zakona ne uporablja enako za vse.

Koga konkretno mislite?

Te Fince, ki naj bi obljubo dajali. Naš zakon pa pravi, da je treba preganjati vse, ki so storili kaznivo dejanje na ozemlju naše države. Zakaj je tujca spustil, ga ne preganja in ga je naredil za pričo? Finska svojega državljana morda res ne bi izročila, ni pa izključeno, da bi bil tudi kot obdolženec sam pripravljen priti na naše sodišče. Če ne drugače, bi naše pravosodje lahko zahtevalo, da mu sodijo na Finskem po njihovem kazenskem zakonu. V medijih so nekateri skušali braniti državnega tožilca s sklicevanjem, da ga na Finskem ne bi obsodili, ker njihov kazenski zakon ne pozna aktivnega podkupovanja z dajanjem obljube. To po določbi 13. paragrafa 16. kapitlja finskega Rikoslaki ne drži, saj se aktivno podkupovanje uradnika − tudi tujega − izrecno lahko stori z obljubljanjem, ponujanjem ali zagotavljanjem darila ali kakšne druge koristi za izrabljanje svojega vpliva.

Druga velika napaka, na katero ste v primeru Patria opozorili pred časom, pa je po vaše ta, da sta obtožni predlog in sodba sama s seboj v nasprotju, saj denimo v primeru Janeza Janše in Jožeta Zagožna pišeta o skupnem sprejetju obljube, vendar pa je hkrati sostorilstvo pri tem dejanju izključeno.

No, to so dodatne napake. Eno je to, da se Janši očita, kako naj bi sprejel obljubo darila za to, da bi izrabil svoj položaj in posredoval, drugo pa je, da se nič podrobnega ne ve, pri kom in za katero uradno dejanje naj bi posredoval. Če to določno ni navedeno, samo sprejemanje obljube darila ne more biti opredeljeno kot kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost.

Janši očitajo, da je ob neugotovljenem času na neugotovljenem kraju na neugotovljen komunikacijski način sprejel obljubo darila za stranko. Kako je s to nedoločenostjo?

To je popolnoma nesprejemljiva formulacija. Ni opisan sprejem obljube. Te stvari je treba natančno opisati, da se ve, kdaj, kje, kako in kaj si domnevno nezakonito storil. Naloga tožilca je, da pove, na kakšen način je nekdo nekaj storil. In še ta neugotovljeni komunikacijski način. Ali je to storil ustno ali pisno? To moramo vedeti zato, da to lahko preverimo. V tem primeru, ki se očita Janši, ne moremo čisto nič preverjati. Ali je obljubo sprejel ali je ni. To je popolnoma nepreverljiva trditev. In v primeru nepreverljive trditve se ni mogoče braniti. Vrhovno sodišče je že najmanj v treh primerih razsodilo, da se ne more sklicevati na neugotovljen kraj, neugotovljen čas, neugotovljen način, ker se ob takih očitkih obtoženi ne more braniti, nima pravnega varstva, zato je vrhovno sodišče take razsodbe razveljavilo. Na to je treba gledati enako kot na nevzdržnost obtožbe, s katero bi vam očitali prehitro vožnjo, ne da bi povedali, kdaj, kje in koliko prehitro ter kakšno vozilo ste takrat vozili. Ali po takih splošnih očitkih v obtožbi lahko koga sodijo?

Ta primerjava se mi zdi zelo dobra! Verjetno jo vsakdo razume! Se pravi, da gre za nesmiselni konstrukt!

Drži. Gre za konstrukt brez dejstev in dokazov, kar očitno izraža samo težnjo po kaznovanju nedolžnih.

Kakšno težo pa imajo elektronska sporočila, na katera se je ves čas sklicevalo tožilstvo, v katerih se lobisti pogovarjajo med seboj in pri tem omenjajo tretje osebe? Pri tem so očitno skušali povečati svojo pomembnost pri Patrii, s tem da so se sklicevali na nekoga, ki naj bi bil blizu predsedniku vlade, ali celo na predsednika vlade …  Tožilstvo in nato sodnica sta govorila o nekih indicih, na podlagi katerih naj bi se to dalo sklepati …

Tožilka Branka Zobec Hrastar je v medijih izjavila, da imajo dokaze, a ti dokazi bi morali biti takšni, da nas prepričajo.

Se pravi, da sklicevanje na to, naj bi bil z nekom govoril, ni dovolj?

Ne, treba je dokazati, da je bila obljuba nagrade res sprejeta. Ne zadoščajo torej razlage, da se je obdolženec pogovarjal ali srečeval z drugim in tako imel možnost prejeti nagrado. Dokazati bi bilo treba, kdaj, kje in kako je to možnost izkoristil.

Sodnica Klajnškova je v svoji razsodbi trdila, da je obstajala »kontinuirana komunikacija« med Zagožnom in Janšo, pa čeprav se je izkazalo, da kot dokaz navaja samo štiri sporočila SMS, ki sta si jih menda Zagožen in Janša izmenjala za rojstni dan in božič v času 38 mesecev, in tri sestanke, ki naj bi jih imel napisane v beležki Zagožen, a se niso zgodili, kot opozarja Janša. Pa še številka mobitela ni bila prava … Za sodnico je to »kontinuirana komunikacija«. Hkrati pa je finsko sodišče izrecno poudarilo, da komuniciranje med ljudmi znotraj političnih strank samo po sebi ne pomeni ničesar … Kako je s tem?

Drži. To ni nič posebnega, saj se ve, da znanci ali sodelavci med seboj komunicirajo. Če to uporabimo kot dokaz, obtožence sodimo samo zato, ker so bili znanci.

Kaj pa sostorilstvo?

To je pojmovno nemogoče. Kako lahko sprejmete obljubo hkrati z obvezo izrabljanja svojega položaja ali vpliva še za nekoga drugega? Vi obljubo lahko sprejmete samo zase. Ne morete na poroki kot ženin reči »da« še za svojo nevesto. To je individualno. Vsak je sicer lahko sprejel enako obljubo, pa vendar zato še ne gre za sostorilstvo. To je paralelna storitev kaznivega dejanja. Nista bila sostorilca v tem pomenu, da eden naredi del dejanja, drug pa drugi del. Pri obljubi nagrade pa ne more eden narediti en del, drugi pa drugi del. Ali si sprejel obljubo nagrade ali pa je nisi. Sostorilstvo je pojmovno izključeno. Tudi verbalne razžalitve ali krivo pričanje so delikti, ki jih ne morete narediti v sostorilstvu, lahko jih naredite samo individualno.

Tožilec Andrej Ferlinc je v odgovoru na Janševo pritožbo na višje sodišče zapisal, da je Janša kaznivo dejanje storil tako, da se je poistovetil z ravnanji Zagožna. Kako naj bi se poistovetil? Kaj sploh to pomeni? Ali gre tu za namišljen miselni delikt?

Tako v sodbi ni napisano. To je nesmisel. Napisano je, da je Zagožen terjal darilo zase, Janša pa naj bi bil sprejel obljubo darila za SDS. Janša se ni nič poistovetil. To je zanikal. Ena oblika dejanja se stori z zahtevanjem obljube, druga s sprejetjem obljube, tretja pa s sprejetjem kar same nagrade. Ta oblika dejanja, da obljubo zahtevaš, je vedno prej. Tukaj pobuda prihaja od tebe. Druga oblika pa je, da pobuda ne prihaja od tebe, ampak da jo samo prejmeš od drugega. To sta dve različni ravnanji. Nasploh pa je dejavnost pokojnega Zagožna premalo dejansko in pravno razčiščena, da bi ga lahko označevali za sostorilca z Janšo. Iz navedb v sodbi, da je Zagožen najprej terjal obljubo, nato pa tudi s Finci dal obljubo vplivnejšemu Janši, bi lahko sklepali, da je prvenstveno sodeloval pri aktivnem podkupovanju, vendar tega državni tožilec ni hotel obtožiti in je najbrž prav zato skonstruiral Zagožnovo sostorilstvo z Janšo. Ob upoštevanju vsega tega pridemo do nesmisla, da se s poistovetenjem z Zagožnovim ravnanjem Janši pripisuje, da je najprej terjal obljubo nagrade za Zagožna, nato pa s Finci še sebe aktivno podkupoval in nazadnje tudi sprejel to podkupnino. Če so navedbe v odgovoru na pritožbo − sam je nisem bral − točne, potem take izjave državnega tožilca lahko razmemo kot nagovarjanje sodišča k prekoračevanju obtožbe, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki poleg škode obtožencu tudi vzbuja dvome o nepristranosti sodišča.

V obtožnem aktu in sodbi je naveden tudi očitek, da se Janša kljub večkratnim predlogom ni hotel srečati z nikomer iz Patrie. Češ, poglejte ga, kako pokvarjen je, saj je namenoma želel prikriti svojo vpletenost v zadevo … Podobno so to delali v politično montiranih procesih po drugi svetovni vojni.

To je sofizem. Po eni strani mu očitaš vpletenost s kontakti, po drugi pa to, da ni imel kontaktov. Da se je izrecno izogibal stikov s predstavniki Patrie. Karkoli je torej naredil, je naredil narobe. To je način sojenja, ki velja za nedemokratične družbe, kjer se zanikanje krivde razlaga kot dokaz obdolženčeve nepoštenosti.

Veliko se je govorilo tudi o sporno pridobljenih »dokazih« na Finskem. O tem ste govorili tudi vi. Kako gledate na to? Kot je nedavno za Demokracijo dejal dr. Lovro Šturm, v tem finskem gradivu ne gre za dokaze, ampak za domneve in namigovanja, na katerih potem tožilstvo gradi svoj konstrukt kaznivega dejanja …

V te finske dokaze se niti nisem podrobno spuščal. Že pri samem obtožnem predlogu in nato sodbi sem ugotovil, da Janševo kaznivo dejanje sploh ni jasno prikazano, zato je odveč razpravljati o dokazih. Ne morete kar reči, ta me je poskusil ubiti. Treba je dokazati, kaj vam je naredil. Ni dvoma, da za poskus uboja lahko nekoga ovadiš s tem, da navedeš, kdo, kdaj, kje, na kakšen način in s kakšnim sredstvom ter zakaj ti je začel jemati življenje. Šele potem se lahko presodi, ali res gre za sum poskusa uboja. Seveda, pri obtožbi pa je potem treba še predložiti dokaze za tisto ravnanje drugega, ki naj bi bilo poskus uboja.

Foto: arhiv Demokracije