Jorge Maria Bergoglio bo v četrtek obeležil prvo leto na Petrovem prestolu

Že ob odstopu Benedikta XVI. pred letom dni in ob začetku konklava za izvolitev novega papeža je bilo jasno, da je Cerkev v hudi notranji krizi. Pedofilski škandali in njihovo pometanje pod preprogo, okostenelost vatikanskih institucij in notranji boji za oblast v Vatikanu ter očitna nemoč papeža pri urejanju zadev so Benedikta XVI. 11. februarja lani pripravili do odstopa, prvega odstopa papeža v zadnjih 600 letih.

Na konklavu je bilo tako jasno, da bodo pred novim papežem pomembne naloge, predvsem kako reformirati Cerkev, jo oživiti in ustaviti trend padanja števila vernikov. Iz Sikstinske kapele se je beli dim pokadil po petih krogih in naloga je padla na argentinskega jezuita, ki je s toplim pozdravom “Bratje in sestre, dober večer!” na mah osvojil srca milijonov vernikov.

Nadel si je ime Frančišek, po Frančišku Asiškem, znanem po svoji preprostosti in ponižnosti. Z imenom je želel nakazati tudi vsebino svojega pontifikata – napovedal je, da bo vzpostavil “revno Cerkev za revne”.

Takoj je nakazal, da mu je blišč Vatikana tuj, da mu je ljubši pristen stik z ljudmi, da se raje vozi z avtobusom kot pa osebnim šoferjem. Tudi v stikih z javnostjo je zelo naraven, spontan in simpatičen, s svojimi sporočili, da bi Cerkev morala služiti tistim, ki jo resnično potrebujejo, torej revnim in prikrajšanim, in izjavami “kdo je on, da bi presojal in obsojal druge”, kar je dejal glede homoseksualcev, pa je vzbudil tudi veliko upanje, da bo Cerkev postala bolj “človeška”.

A s tovrstnimi izjavami si je po poročanju tujih tiskovnih agencij nakopal tudi številne nasprotnike, ker da bo s svojimi “marksističnimi” stališči spodkopal temelje Cerkve. Pa čeprav dejansko ni spremenil še nobene od uradnih doktrin Cerkve. Je pa spremenil način, kako je ta stališča povedal.

Sprožil je precejšnje nelagodje med kardinali in prelati, še posebej med tistimi, ki jih je označil za “salonske” in ki so imeli veliko moč in so jo radi tudi razkazovali. Duhovnike je opomnil, da bi morali biti kot duševni pastirji sredi črede, “tako blizu, da bi se navzeli vonja svojih ovac”, spominja francoska tiskovna agencija AFP.

S tovrstnim pristopom je sprožil pravcato revolucijo med vatikanskimi zidovi in tudi v Cerkvi nasploh. Religiolog Marjan Smrke z ljubljanske Fakultete za družbene vede nastop Frančiškovega pontifikata primerja z nastopom “glasnosti” – odprtostjo, s kakršno se je razrahljal togi sovjetski partijski režim.

“Na mestu je vprašanje, koliko so reforme za zdaj stvar sloga, vtisa in koliko so dejansko posegle v vsebinska vprašanja. Menim, da ni mogoče zanikati, da so nekatere spremembe predvsem površinske in da so tu tudi nekatere spremembe, ki so vsebinske, dejanske,” je za STA pojasnil profesor in izpostavil, da je “med slednjimi tudi učinkovit higienski poseg v slovenski prostor”, ko je konec lanskega julija zaradi finančnega zloma mariborske nadškofije dosegel odstop ljubljanskega in mariborskega nadškofa Antona Stresa in Marjana Turnška.

Podobna kazen je doletela še zapravljivega nemškega škofa Franz-Petra Tebartz-van Elsta, ki ga je papež Frančišek zaradi gradnje izjemno drage rezidence oktobra lani suspendiral.

Da bo poslej drugače, predvsem pri transparentnosti vatikanskega finančnega sistema, je nakazal tudi z ustanovitvijo novega “gospodarskega ministrstva”, ki bo pristojno za načrtovanje in nadzor nad gospodarskimi zadevami Vatikana. Zavzema pa se tudi za povečanje transparentnosti delovanja vatikanske banke IOR, ki so jo pogosto pretresali škandali zaradi vpletenosti v sumljive posle.

A Smrke opozarja, da je treba biti do dometa Frančiškovih reform vendarle previden. “Zgodovina Cerkve v moderni dobi je izmenjava kratkotrajnih korakov naprej in dolgotrajnejših protimodernističnih zastojev. Posameznik, tudi če je papež, je soočen z veliko institucijo, ki na različnih ravneh uveljavlja inercijo in svoje posebne interese,” opozarja.

“Ker si je papež izbral ime Frančišek, je mogoče opozoriti na izkušnjo svetega Frančiška: velikodušni Frančišek je bil uporabljen za to, da je za kratek čas pred svetom popravil moralno podobo povsem skorumpirane institucije, nato pa se je ta z še večjo močjo vrnila k starim vzorcem delovanja,” pojasnjuje profesor Smrke.

Dodaja, da bosta pomembna dejavnika, ki bosta vplivala na uspešnost papeža Frančiška, predvsem “čas in podpora množic”. Sicer pa bo pomembne odgovore na odprte dileme Frančiškovega pontifikata dala že oktobrska sinoda o družini, napoveduje.

Smrke dodaja, da je novi papež “v letu dni je nasul toliko (zame) nepričakovanih potez, da lahko izbiramo med najljubšimi”. “Sam bi se odločil za eno zadnjih: za zavrnitev manipuliranja (…), kako ponoči skrivaj zapušča svoje prostore, da bi pomagal rimskim revežem. Rekoč, da je menda že Freud vsako idealiziranje štel za obliko nasilja.”

“S takimi nastopi papež zavrača tradicionalni model papeštva; kaj bi bilo, če bi se lotil še drugih nasilnih idealizacij, iz katerih se sestoji katolicizem,” je še predlagal znani slovenski religiolog. (Mihael Šuštaršič)

Biografija papeža Frančiška:

Bergoglio rodil 17. decembra 1936 v Buenos Airesu kot eden od petih otrok železniškega delavca in njegove žene. Italijanska tiskovna agencija Ansa poroča, da ima italijanske korenine, saj se je njegov praded rodil v Italiji.

Bergoglio je študiral kemijo na univerzi v Buenos Airesu in pridobil magisterij, nato pa je študiral na semenišču v Villi Devoto.

Je jezuit, leta 1958 je postal član Družbe Jezusove. Nekaj časa je v Buenos Airesu in Santa Feju poučeval literaturo in psihologijo. V duhovnika ga je decembra 1969 posvetil nadškof Ramon Jose Castellano.

Študiral je tudi na filozofski in teološki fakulteti v San Miguelu in postal profesor teologije. Ker se je izkazal z voditeljskimi sposobnostmi, je hitro napredoval in leta 1980 je postal rektor semenišča v San Miguelu, kjer je študiral. Na položaju je ostal do leta 1986.

Doktorski študij je zaključil v Nemčiji, od tam pa se je vrnil v domovino, kjer je v Cordobi služil kot spovednik in duhovni direktor. Leta 1998 je bil imenovan za nadškofa Buenos Airesa. Postal je tudi ordinarij za vzhodne katoličane v Argentini, ki niso imeli svojega prelata.

Papež Janez Pavel II. ga je leta 2001 povabil na konzistorij in ga povzdignil v kardinala in kasneje je bil imenovan na več položajev v kuriji.

Po navedbah Wikipedie je bil kot kardinal znan po osebni skromnosti in ponižnosti, konservativni drži in predanosti družbeni pravičnosti. K podobi skromnosti je prispeval njegov življenjski slog, saj je živel v majhnem stanovanju in se je odpovedal limuzini s šoferjem. Uporablja javni prevoz, celo kuhal naj bi si sam.

Po smrti papeža Janeza Pavla II. je Bergoglio veljal za enega od resnejših kandidatov za njegovega naslednika, tokrat pa ga niso omenjali med favoriti za novega papeža.

Tako velja njegova izvolitev za presenečenje, manj presenetljivo pa je dejstvo, da so se kardinali odločili da prvič v zgodovini izberejo neevropskega papeža. (sta)

Papež Frančišek