Čefurji, superzvezde

Razmišljanje o ljudeh iz bližine

Piše: Ana Jud, publicistka

Pred nedavnim sem šla v Kolosej, premamila me je grozljivka Priklicano zlo; kaj pa drugega. Ko sem pogledala, katere sedeže bi vzela, pa mi je padlo v oči, da je dvorana še skoraj prazna. »Kako pa to, da je tako prazna dvorana, če je na sporedu tako dober film?« sem kar tako vprašala gospo na šalterju. Odgovorila je: »Zato, ker vsi hodijo gledat film Čefurji raus!« Ah, ta radovednost … »Zakaj pa?« sem še vprašala. »Tega pa ne vem,« je odvrnila gospa. Jaz tudi ne vem. Vidim pa, da so čefurji v tej državi postali že prav slavni, zvezdniški. Jaz pa nisem prebrala knjige, nisem si ogledala filma, okuse imamo različne, a pri tej zadevi, Čefurji raus!, me nekaj naravnost odvratno odbija.

Hočem reči, nimam ničesar proti ljudem, ki so druge narodnosti. Ne motijo me. Čeprav sem pred leti, ko se je sosed, Bosanec, ob večerih tako znašal nad svojo ženo, da se je tresla vsa Zupančičeva jama, tudi sama na ves glas zaklela – prekleti čefur! A ko je Hilda, Vegradovim delavcem v samskem domu arogantno kar pisno prepovedala poslušanje njihove domače glasbe, so se mi delavci zasmilili. Daleč od doma, v težkih delovnih pogojih, za tisto ponižujočo mezdico … daj no, vsaj muziko jim pusti. Čeprav tudi sama te glasbe ne prenašam najbolje. Mislim na tisto cigu-migu cviljenje in kruljenje s srbske TV Pink. Groza. Še večja groza pa je, ko ti zvezdniki pridejo v Slovenijo. Tukaj je ta, no, kako naj rečem, čefurska turbo glasba, izjemno popularna. Če bi gledali na svet skozi oči glasbe, bi mirno lahko rekli, da Jugoslavija pravzaprav nikoli ni razpadla. Samo malo so se vmes skregali.

Dandanes so čefurji opredeljeni kot subkultura, nekateri na njih gledajo že kot na manjšino, nekdo se je pošalil, da bodo iz Slovenije napravili enako, kar so Albanci napravili iz Kosova. Gorečim zagovornikom slovenstva kaj takega seveda ni po godu. Sama ne sodim med njih, zato mi je prav zares vseemo. Zlasti na internetnih forumih pa letijo težke besede. Tudi tista beseda – čefur.

Pomislite, kako je življenje z besedami včasih nenavadno: Ko Magnifico v skladbi Kdo je čefur, zapoje »jest sem čefur«, je vse lepo in prav, to je vendar uspešnica, če pa bi trije mladci iz desno usmerjenih političnih strank, županu Jankoviću ob novem letu voščili z »srečno Novo leto, čefur Janković«, pa bi nastal – no, povzročila bi ga Nataša Pirc Musar –, takšen halo, da joj. Žal je treba priznati, da Slovenci tukaj, na svoji zemlji, nikoli nismo tako zaščiteni kot so marsikdaj priseljenci z Balkana; govorim iz tistega, kar vidim v okolici. Tisti trije mladci iz desno usmerjenih političnih strank pa so županu Jankoviću ob koncu leta 2009 v obraz povedali le, da je šalabajzer; in kaj se je zgodilo? Prigoda je v javnosti obveljala kot primer strašne nestrpnosti. Od kdaj pa je beseda »šalabajzer« žaljivka za prišleke z juga? Če malo pomislimo, pa Janković res ni šalabajzer. On je marsikaj, a ne šalabajzer. Je več od šalabajzerja. Naravna katastrofa, finančni polom, ljubljanska groza iz kleti. Nessie, ki je zatavala v Ljubljanico. Za vsem zapisanim stojim s srcem in dušo. Saj tudi jaz, kot še marsikdo, sama pri sebi pogosto zamrmram »daj, spelji se že enkrat, čefur nemarni«. A sem zaradi tega nestrpna? Je »čefur« res žaljivka?

Enkrat sem za Ono, prilogo Dela in Slovenskih novic, pripravljala intervju z dr. Levom Kreftom in njegovo soprogo, ki je za naju s fotografom, spekla okusno jabolčno pecivo. Jedli smo in klepetali. Bilo je fajn. Seveda je med intervjujem beseda nanesla tudi na slovensko ksenofobijo, homofobijo in vsesplošno nestrpnost; in tedaj je Kreftova soproga povedala, da so jo ob prihodu v Slovenijo – gospa je iz Srbije – tukajšnji domačini večkrat zmerjali s čefurko, kar je v tem smislu res grdo … a nato je obrazložila: »Jaz nisem čefurka, jaz sem iz Beograda.« Debelo sem pogledala. Danes se vprašam, kaj moraš biti glih iz Saraorcev, da te lahko kličejo »čefur«? Vsekakor zdaj vsaj vemo, da imajo tudi čefurji svoje čefurje. Nižja kasta. Ne vem točno, na katere bi lahko letela fraza »Čefurji raus!«? Ampak, no, to je v praksi nekako tako, kot imajo geji svoje pedre. Zdaj pa razumite, če morete.