Nova biografija o Edit Piaf demitizira njeno življenje

Belleretova biografija temelji na doslej neobjavljenih pismih, ki jih je Piafova poslala svojemu prijatelju in zaupniku, pesniku Jacquesu Bourgeatu, ter na drugih korespondencah in zasebnih dokumentih. Avtor, nekdanji novinar časnika Le Monde, je po skrbni raziskavi pevkinega življenja dejal, da o Piafovi krožijo številne neresnice, ki so jih širili tudi sama pevka ter njeni sodelavci. Namen tega naj bi bil “hraniti mit” o Piafovi.

V svoji biografiji je Belleret med drugim razkril, da se Piafova ni rodila na ulici, kot je bilo znano doslej, temveč v bolnišnici, ki se nahaja v 20. pariškem okrožju 15. decembra 1915. Pevka naj bi prav tako kot otrok imela resne težave z vidom, ki so po romanju čudežno izginile. Belleret pa pravi, da Piafova med tretjim in sedmim letom ni trpela za keratitisom, vnetjem roženice, ki lahko poslabša vid.

Biograf trdi tudi, da pevka ni imela nobene posebne politične drže. Zavrnil je trditve, da naj bi pomagala zapornikom v nacističnih taboriščih med drugo svetovno vojno. Izsledil je, da se je pevka leta 1942 med nemško okupacijo Pariza celo preselila v sosesko v bližini gestapovskega generalštaba.

Pevka slovi tudi kot priznana tekstopiska, ki podpisuje svetovno znane pesmi, kot sta “La Vie En Rose” in “Je Ne Regrette Rien”. A Belleret navaja, da je bil jezik v njenih pismih siromašen, poln pravopisnih in slovničnih napak.

O Piafovi sicer obstaja več biografij, posneli pa so tudi kar nekaj filmov o njenem življenju. Avstralka Carolyn Burke je na primer v svoji knjigi “No Regrets – The Life of Edith Piaf” (Brez obžalovanja – Življenje Edith Piaf) iz leta 2011 osvetlila predvsem pevkino težavno otroštvo ter njen boj, da bi se izobrazila ter nekaj naredila iz sebe.

Leta 2007 je nastal tudi biografski film o pevki “La Vie En Rose” (Življenje v rožnatem) v režiji Olivierja Dahana. V vlogi Piafove je nastopila Marion Cotillard in si zanjo prislužila oskarja. (sta)