Z macolo do davčne bede

Piše: Ana Jud, publicistka

Uvedba novih davkov ne more rešiti Slovenije

Vlada bo povišala DDV (davek na dodano vrednost) in nas kmalu razveselila še z davki na nepremičnine, na sladke pijače in na igre na srečo, posebno naklonjenost pa nam bo izkazala s specialnim, kriznim davkom, ki so ga v obliki glavarine pobirali že v osmanskem cesarstvu; tam so davek imenovali – harač.

O višjem DDV-ju sem na tem mestu pisala že pred tedni in ne bi se ponavljala. Na kratko: ker ta davek ni dober za porabo in bo neugodno vplival na potrošnjo, ni dober za podjetja, ki kaj proizvajajo, niti za trgovine, ki kaj prodajajo in tudi za vaš žep ne, kajti vse kar boste kupili, boste dražje plačali. DDV je nekakšen davek na potrošnjo in je že v osnovi nerazumljiv (kaj sploh obstajajo razumljivi davki?), ker priča, da mora vsakdo – če govorimo o posameznem kupcu –, plačati še davek, da sploh sme trošiti lastni denar; kako se lahko takšen davek zdi komu pameten in kako se lahko zdi komu pametno celo povišanje nespametnega davka?

Akademik Adam Smith je že davno utemeljil naloge, ki bi se jih morala držati vsaka država: prva dolžnost države je varovanje družbe pred nasiljem in vdori drugih neodvisnih družb, druga je varovanje vsakega člana družbe pred zatiranjem in krivico pred ostalimi člani družbe ter vzpostavitev administracije, tretja pa je vzpostavitev in vzdrževanje določenih javnih del ter institucij, ki jih sicer ne bi bilo zaradi tega, ker posameznikom ne bi povrnile izdatkov za njihovo vzpostavitev. Če poenostavimo: država je tu zato, da nas ščiti pred zunanjim in domačim teroristom. A kaj narediti, če je terorist država? Mar slovenska država dosega kriterije pionirja nastanka sodobne ekonomije? Ne. Je pa uspešno dosegla status terorista. Terorizira nas z davki. Ti, v kakršni koli obliki, pa so še zlasti nespametni v državah, ki niso sposobne omejiti apetitov lastne administracije ter stopiti na prste korupciji. Saj človek še nekako plača davek, če ve da gre za naše skupno dobro, a čemu bi plačevali davke, če jih država potem pretaplja v nekaj s čimer se itak nihče od nas ne strinja?

Mednarodna revizorska hiša Ernst&Young je ravno te dni objavila raziskavo, da je Slovenija najbolj skorumpirana država (kar jih je bilo zajetih v raziskavo). Vodimo v vseh kategorijah. Tega bi se morali sramovati. Temu bi se morali upreti, kajti sicer se bomo zadušili v davčni bedi. Revija Forbes že leta objavlja index davčne bede s katerim meri najvišje davčne stopnje, ki jih srečujemo vsi, ki v življenju sploh še kaj delamo. Slovenija je ena tistih evropskih držav, v katerih je delo že ves čas najhuje obdavčeno. Višji davki, manj denarja … ugodnejše razmere za korupcijo? Ne bi posploševala, a najti se da marsikakšno vzporednico. Če se gibljete v poslovnih krogih, ste off the record že zagotovo slišali jadikovanje, da se drugače kot z utajo davkov, podkupovanji in računovodskimi čarovnijami, skorajda ne da delati.

Tudi davek na nepremičnine je težko razumeti. Bom povedala po domače: če imam hišo, je ta hiša moja. Jaz sem jo zgradila, ni mi je zgradila država. Ta me je ob težaški gradnji kvečjemu zafrkavala z zapleteno in drago birokracijo. Da ne omenjam tega, kakšen je bil DDV na vsak cegel in ploščico … in sedaj naj državi plačam še poseben davek, da sploh smem imeti v lasti hišo, ki je itak moja? Če to ni nagravžno lopovsko, kaj potem je? V takšni državi sploh nočem imeti hiše, raje jo prodam in se izselim v najem. Poznam cel kup kultiviranih socialistov – nekateri so sicer prepričani, da so liberalci –, ki pravijo, da davek na nepremičnine ni narobe, saj ga vendar poznajo tudi številne druge države. Pa kaj potem? Če bodo druge države skočile v vojno, bomo hkrati z njimi skočili v vojno tudi mi? No, saj tako nekako smo skočili v iraško godljo … a zakaj moramo za drugimi vedno ponavljati zlasti neumnosti?

Davka na sladke pijače in igre na srečo pa sta v resnici samo dva hinavska davka, s katerima država še huje posega v osebno izbiro slehernega posameznika. Kaj ni vaša osebna stvar, če si hočete s sladkimi pijačami uničiti želodec ali pa v igralnici zavoziti celo življenje? Kruto se sliši, ja, a to je vaša osebna stvar. Čemu torej davek, ki na koncu v vsakem primeru zadene konzumenta? Ker je dušebrižniški državi mar za vaše fizično/psihično zdravje? V smislu: če bodo sladke pijače, ki so itak nezdrave, obdavčene, jih bodo ljudje popili manj, ker ne bodo hoteli plačati davka, torej bodo bolj zdravi, tisti, ki bodo pili, bodo pa pač plačali in bo država še malo zaslužila? S kakšno pravico si država drzne služiti na slabostih ljudi? Sprevrženo. Poleg tega ste itak primorani plačati zdravstveno zavarovanje, osebno in dodatno, kajti drugače vam nihče ne bo zdravil uničenega želodca in tudi psihičnih težav ne. V marsikakšni ambulanti niti plačano zavarovanje ne bo pomagalo. Bo pa pomagala gotovina.

In še veličastni krizni davek. Nekakšen davek na davek. Koalicijske stranke so uskladile, da bo krizni davek na vse prihodke veljal od julija dalje. Čeprav vemo, da je delo v Sloveniji že tako nenormalno visoko obdavčeno, ga je sedaj treba še huje obdavčiti s prav posebnim davkom. S tem davkom bo država poskušala vsaj malo ublažiti posledice neumnih ukrepov predhodnic, ki so Slovenijo pomagale pahniti v še večjo krizo kot bi je bila deležna po inerciji globalnega sveta. Krizni davek, ki se ga je spomnila vlada Alenke Bratušek, je začasni davek, a kdo nam lahko garantira, da čez nekaj časa ne bomo dobili še kakšnega novega kriznega davka ali pa bomo v nedogled podaljšali obstoj prihajajočega? V Sloveniji je možno vse.

Višji davki niso nikakršna stimulacija za gospodarstvo. Ekonomija bi potrebovala oživitev, ne pa udarce z macolo. Višji davki pa so točno to: udarci z macolo, s katero poskuša Bratuškova na hitro zakrpati finančno luknjo. Po liniji najmanjšega odpora. Hitro vzemimo tam, kjer se še kaj da vzeti. To, sorry, ni solidarnost. To je ropanje. Z macolo bi morali udariti po davčni bedi, ne pa da si z macolo utiramo pot v še hujšo davčno bedo.

V demokraciji nobena vlada ni večna, na srečo, številne pa imajo zelo omejeni rok trajanja. In čez kakšna tri leta nam bo naslednja vlada spet vljudno dopovedovala, kako potrebujemo še en specialni davek, ker pač moramo nekako popraviti vse, kar je vlada Pozitivne Slovenije zavozila. S tako norimi politiki je tudi prihodnost predvidljiva. Če k vsemu prištejemo še bizarne ideje Bratuškove kot je bila tista o ustanoviti državnega gradbenega podjetja, lahko rečemo da smo takšno prihodnost nekje v preteklosti celo že videli. Nekdo je rekel, da so dandanes jugonostalgiki lahko samo tisti, ki jim spomin seže do leta 1970. Res je. No, pa še ta je precej luknjast, ko gre za ekonomska vprašanja. V nasprotnem primeru se zgodovina ne bi ponavljala.