Oslepljena Pravica

Draga moja Slovenija, kdo skruni tvoje lepote, kdo tvojih komaj 20 pomladi? Vsi mediji povzemajo vesti o tem, kar se je včeraj dogajalo za vrati poslopja našega pravosodja. »Pravosodja?« Nekam tuje zveni ta beseda, ko mislimo na slovensko pravosodje; tega namreč na žalost ni. Ostajajo le še tisti, ki pozabljajo soditi ali pa oni, ki so skregani s poštenim sojenjem na podlagi dokazov, ki so resnični. Pravica ima zares zavezane oči, lahko bi dejali, da je od ostudnih laži povsem oslepela. Zdaj tiste, ki so omogočili rojstvo naše države, skušajo znova spraviti za zapahe, zunaj njih pa ostajajo tisti, ki so državo oropali njenega bogastva in vrednot. Ni jim do poštenja ne ugleda, s svojim sovraštvom do posameznikov se kot jastrebi spravljajo nad žrtve, ki so jih ne le pred slovensko, temveč tudi pred svetovno javnostjo osramotili do te mere, da ljudje zbegano ugibajo, kaj je resnica in kaj laž. Prav to so hoteli in to tudi dosegli s svojim nepoštenim ravnanjem, namesto da bi branili to, kar smo ustvarili. Kdor ne ljubi svoje domovine, je ni vreden, in sodstvo, kakršnega imamo zdaj, je zagotovo ni vredno. Le še sramujemo se lahko ljudi, ki naj bi branili pravico in resnico, pa nam namesto tega prirejajo afero za afero, ki so druga za drugo dokazano izmišljene in njihovi povzročitelji znani, vendarle pa ne premorejo toliko poguma, da bi krivdo priznali in odstopili s svojih položajev, ki jim ne pripadajo. Ne, tisti, ki jih brez dokazov skušajo spraviti v temne celice, tisti so krivi, mar ne? In nekajmesečni zapor je za njih mala malica, kar tako na pamet, na neznanem kraju itd. itd. Za našega predsednika gre, za Janeza Janšo. Pa ne le zanj – za Slovenijo gre, dragi volivci in volivke. Gre za proces zastraševanja in opomin v nekdanjem slogu »kdor ni z nami, je proti nam!« Janez Janša je v svojem življenju že marsikaj dokazal, predvsem to, da mu gre za domovino in da mu ni vseeno, kaj se z njo dogaja. Še vedno je isti človek kot tedaj, ko se je zaprt med zaporniškimi stenami, ne da bi on to slutil, zunaj rojevala slovenska pomlad. Tam na Roški se je dogajalo in tega ni moč pozabiti in, dragi moji, ali je res težko razumeti, zakaj je danes gospod Janša tolikanj osovražena oseba v delu javnosti? Zlivali so gnojnico nanj, z vse mogočimi lažmi so, s svetlimi izjemami, polnili strani medijev in spletali spletke toliko časa, da so z vso svojo mašinerijo, z vsemi strici in tetami, botri in botri vrgli vlado, ki ji je vsakokrat uspešno predsedoval. Še več. Nekdanjemu predsedniku države je šlo na živce celo to, da znova kandidira za predsednika stranke, ki je po dr. Pučniku dosegla vidne uspehe. Kaj pa on, ki še vedno »brca« v temi, kar mu najbolj ustreza, ker je iz ozadja varneje delovati, ne tako kot Janša, ki se ne boji stopiti pred javnost in ji spregovoriti. Ljudje božji, nikar ne nasedajte tej »temni strani meseca«, ne obupujte nad ljudmi, ki se borijo za demokracijo in na tej poti še nikoli niso pokleknili pred nikomer.

To, kar se je včeraj zgodilo na sodišču, nas naj strezni do te mere, da bomo na prihodnjih volitvah z zavestjo obkrožili imena tistih, ki so nam priborili našo samostojno državo. Za pravico gre, za resnico, ki je sveta – »za Slovenijo gre!« , je vzkliknil dr. Jože Pučnik ob njenem rojstvu. In še nekaj je dejal: »Morala je celoten odnos do sveta, v katerem živiš.« Kaj šele do lastnih državljanov, mar ne? In kje se kaže v takih sodnih procesih, pa tudi sicer v družbi, ta morala danes?