20 let haaškega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije

Varnostni svet ZN je sodišče s sedežem v Haagu ustanovil 25. maja 1993 s soglasno sprejeto resolucijo 827 kot odgovor na množične zločine v BiH in na Hrvaškem, ki sta bili še v vojni. To je bilo prvo mednarodno sodišče za vojne zločine od nürnberških in tokijskih procesov po 2. svetovni vojni. Prvo obtožnico je izdalo novembra 1994, prvo sojenje pa se je začelo maja 1996.

Že od ustanovitve so sodišču očitali političnost. Čeprav ima v statutu zapisano neodvisnost, se politiki ni moglo izogniti, saj je bilo odvisno tudi od razmerja sil v mednarodnih odnosih, kot tudi od pripravljenosti držav z območja na sodelovanje, čeprav jih statut sodišča k temu zavezuje.

To se je odražalo tudi pri prijetju obtožencev, saj so več najpomembnejših – od hrvaškega generala Anteja Gotovine do bivšega političnega in vojaškega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića in Ratka Mladića – države izročile šele zaradi pritiskov v okviru napredovanja na poti v EU. Tako so zadnjega, 161. obtoženca, prijeli šele julija 2011, le malo prej pa kot predzadnjega po 16 letih skrivanja Ratka Mladića, krivca za genocid v Srebrenici.

Kljub temu je sodišče v 20 letih izpolnilo kar nekaj ciljev. Na zatožno klop je pripeljalo nekatere najodgovornejše za vojne zločine, ki so jih med letoma 1991 in 2001 zagrešili nad pripadniki različnih narodov na Hrvaškem, v BiH, Srbiji, Kosovu in Makedoniji.

S tem je končalo politiko nekaznovanosti najvišjih predstavnikov držav in vojsk ter v mednarodnem pravu postavilo temelje za zdaj uveljavljeno normo reševanja konfliktov o tem, da se voditeljem sodi za množične zločine.

Ugotovilo je tudi številna dejstva o poteku vojne. Med drugim je nedvoumno dokazalo, da se je v Srebrenici pri pokolu 8000 Bošnjakov leta 1995 zgodil genocid. Razsodilo je tudi, da je vojska bosanskih Srbov posilstvo uporabljala kot instrument nasilja.

Sodišče je vplivalo tudi na reformo pravosodja v državah na območju nekdanje Jugoslavije in jim pomaga pri sojenjih za vojne zločine. Vplivalo je tudi na oblikovanje drugih mednarodnih sodišč, kot sta sodišči za Ruando in Sierro Leone, pa tudi Mednarodno kazensko sodišče (ICC).

Da ima sodišče velike zasluge, meni tudi mednarodni svetovalec za Zahodni Balkan Borut Šuklje. Kot je dejal za STA, pomeni 20 let delovanja sodišča “pričanje o grozi in storjenih grozodejstvih na območju držav bivše Jugoslavije”, pa “tudi dokaz, da so storjeni zločini kaznovani”. “To je največ, kar je lahko sodišče storilo. Kaznovalo zločince,” meni Šuklje.

Kot eno glavnih prelomnic je pri tem označil leto 2000, ko je z imenovanjem Carle Del Ponte za glavno haaško tožilko “spoštovanje in uresničevanje zahtev haaškega tožilstva postala ena od ključnih točk merljivosti demokratičnosti oblasti v posameznih državah, nastalih na ozemlju bivše Jugoslavije. Spoštovanje zahtev haaškega tožilstva je postal pogoj za vstop v proces članstva v EU,” je dejala.

Tudi bivša tiskovna predstavnica Del Pontejeve in nekdanja dopisnica francoskega časnika Le Monde z območja nekdanje Jugoslavije Florence Hartmann izpostavlja, da je sodišče prispevalo k temu, da so vojne na območju nekdanje Jugoslavije najbolje dokumentirane v zgodovini vojskovanj. O tem priča 1,6 milijona strani zapiskov.

Po njeni oceni brez haaškega sodišča načela nekaznovanosti za vojne zločine na območju ne bi uresničevali. S tem je sodišče prispevalo tudi k dosegi pravice za žrtve, čeprav je “sodno preganjalo le peščico izbranih”, je za STA ob obletnici dejala Hartmannova.

Kot je dodala, je sodišče tudi “vzpostavilo načelo odgovornosti, ki je bilo do takrat tuje balkanskim gospodarjem vojn in bojevnikom”. S tem je prispevalo tudi k oblikovanju naprednih mednarodnih kazenskopravnih standardov, ki so pomembni za končanje nekaznovanosti kjerkoli na svetu, je poudarila.

Hartmannova sicer meni, da sodišče sprave oziroma obnove zaupanja med ljudmi ni uspelo doseči, a ne po lastni krivdi, ampak zato, ker ta proces zahteva veliko več kot samo ugotavljanje dejstev o zločinih in kaznovanje zločincev. “Zahteva politično voljo v državah v regiji, da priznajo lastne zločine in da se iskreno soočijo s preteklostjo, a te volje še vedno ni,” je dejala.

Ob tem je Hartmannova opozorila, da je sodišče v zadnji fazi delovanja opustilo svojo nalogo in je “ponovno pod ostrim nadzorom politike”. Kot opozarja na primerih oprostilnih sodb za Gotovino in nekdanjega načelnika generalštaba jugoslovanske vojske Momčila Perišića, se sodišče “ukvarja predvsem z ustvarjanjem pravnega nasledstva, ki ustreza velikim silam, ki imajo podobne situacije v operacijah posredovanja po vsem svetu”.

Po njeni oceni je z omenjenima sodbama “oblikovalo pravni presedan, ki v prihodnosti pomembno otežuje ali celo onemogoča sodni pregon poveljnikov”, in je dal alibi domačim sodiščem, da se še naprej vzdržijo pregona načrtovalcev in/ali naročnikov zločinov ter se tako kot doslej zadovoljijo z “malimi ribami”. Posledice te pravne regresije se kažejo tudi pri interpretaciji dogodkov med vojno, pravi Hartmannova.

Ali bo po tej poti tudi nadaljevalo, bo lahko sodišče pokazalo do konca mandata, saj žrtve, potem ko je leta 2006 pred izrekom sodbe umrl nekdanji srbski predsednik Slobodan Milošević, še čakajo na pravico in kaznovanje najodgovornejših za genocid v Srebrenici – Mladića in Karadžića -, kot tudi za padec Vukovarja. Čaka ga tudi nekaj pomembnih pritožb.

Sodišče bo obletnico obeležilo v ponedeljek s slovesnostjo, ki se je bosta udeležila tudi predsednik sodišča Theodor Meron in glavni tožilec Serge Brammertz. Odprli bodo tudi razstavo. (sta)

Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu