Kultura in “kultura”

Piše: Kristijan Ploj, profesor

Ob ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo in nastanku skupnega ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport se je dvignil val protestov in kritik s strani delavcev v kulturi, samostojnih kulturnikov in ostalih, ki se čutijo poklicane braniti samostojnost resorja za kulturo – ponavadi zaradi lastnih, predvsem političnih in ideoloških pa tudi materialnih interesov (nasprotovanja vladi, antijanšizma, ustavljanja desnice, nekulture, ohranjanja delovnih mest …). Vsaj novi resorni minister se še gotovo dobro spomni vreščeče in nič kaj kulturne množice pred Cankarjevim domom (kako ironično – Cankar bi gotovo lahko povlekel vzporednice med »kulturno« množico pred po njem imenovano institucijo in nekaterimi značilnostmi likov iz svoje satirične drame, predvsem dvoličnostjo), ki je zahtevala samostojnost resorja za kulturo in verjetno številnih, predvsem materialnih privilegijev, ki jih je zaradi tega uživala.

Dejstvo namreč je, da se je ministrstvo za kulturo v dobrem desetletju in pol kadrovsko precej povečalo, dejstvo je, da veliko t.i. kulturnikov v Sloveniji živi od izključno državno sponzoriranih kulturnih prireditev in institucij, dejstvo je, da si je v preteklosti že zaslužilo negativno mnenje Računskega sodišča in dejstvo je, da žal slovenska kultura (z redkimi izjemami, ki pa ponavadi tako delujejo v tujini in niso delovali izključno ali pa zaradi državne podpore) ne prinaša tiste dodatne vrednosti, ki bi upravičevala razbohoten birokratski aparat, še manj pa razdeljevanje in trošenje sredstev. To zadnje sicer velja tudi za marsikatero drugo državno institucijo.

Čeprav je bila kultura nedvoumno eden najpomembnejših simbolov slovenstva in je v obdobju, ko Slovenci še nismo imeli svoje države, bila eden nosilcev nacionalne ideje, tega dandanes več ne moremo trditi. V postemodernistične stvaritve pač več ne spadajo neki, za kozmopolitske kulturnike anahroistični ideali politične svobode, nacionalne ideje in domovinska čustva.

Velikokrat se zdi, da je kulturno ministrstvo zgolj delovalo zaradi samega sebe in da je v maniri tovašijskega vodenja države (in podjetij) davkoplačevalski denar preusmerjala zgolj k izbranim ustvarjalcem, ki so ponavadi zasebno bili v zelo dobrih stikih s t.i. politično levico – čeprav ponavadi nismo mogli govoriti o nekih umetniških presežkih s strani teh ustvarjalcev. Zdi se, da je bilo ministrstvo kot podpornik številnih projektov in status kulturnika očitno varno materialno zavetje za številne kulturnike, ki svojega statusa že dolgo več ne upravičujejo s svojim delom. Besede Mitje Okorna, ki ga je ena od institucij sedaj že ukinjenega ministrstva za kulturo na kratko odpravila, so dovolj jasne – kultur ain status kulturnika ne more in ne sme biti povezan z obstojem ali ukinitvijo nekega resorja, kulturno ustvarjanje pa ne more biti odvisno od ugodne politične klime in naklonjenosti ljudi, ki vodijo tak resor.

Primer Gazvoda in njegova stvaritev govorita prav to – koncept in ideja ter zagnanost sta prav tako sproducirala odlično stvaritev, vsaj za slovenske razmere – kljub tekmecem, ki so imeli na voljo podporo institucij, ki so skrbele prav za to sfero kulturnega ustvarjanja.