Spopad na levici
Piše: Ive A. Stanič, publicist
Kritika Milana Kučana na račun Boruta Pahorja se mi zdi v komunizmu in našem postkomunizmu pričakovana. Komunizem je že po naravi trd, neusmiljen (večkrat tudi krvav!), zato mu je težko stopiti na prste, ga umiriti, utišati in še manj odstraniti. Notranja nesoglasja in konflikte ureja kar sam, ne da bi zunanji svet o tem kaj vedel. To kaže Kučanova kritična izjava, ki hkrati razkriva njegovo še kako živahno politično aktivnost.
Če pobrskamo po spominu, kaj hitro ugotovimo, da so se vodilni partijci (današnji socialdemokrati) pri doseženem cilju oziroma pri razdeljevanju plena redno in resno sprli. Danes je mogoče reči, da je prepiru botroval neuspeh in nepriljubljenost Pahorjeve stranke. Za uspeh na skorajšnjih predčasnih volitvah pa je, po oceni tranzicijske levice, potrebno storiti vse – tudi zapustiti stranko, pozabiti na obljubo volivcem in oditi v drugo stranko. Sodeč po nič kaj obetavnih rezultatih raziskav javnega mnenja, je SD že doslej zapustila kar številna četica borcev za oblast. Se bodo prebežniki svojim volivcem opravičili? Ko bodo prepričevali volivce, da so zaupanja vredni kandidati, s pravo držo, pozitivno energijo in neomajnim karakterjem, bodo zmogli volivcem gledati v oči?
Kučanov klan in z njim celotna levica je Pahorju pokazala hrbet v trenutku, ko pomoč najbolj potrebuje. Zato Pahorjev obup razumem. Vidim njegovo potapljajočo ladjo in bežeče podgane. Čutim njegov obup in poraz. Prav tu je potrebno reči, da je Pahor spregledal pomembno določilo komunizma: »Ko te partija ne potrebuje več, te zavrže in pozabi.« To bi Pahor moral vedeti – pa ni. Vedeti bi moral, da se bodo, po katastrofalnem padcu vlade, na krovu pojavile podgane in divjale v druge podganje luknje in iskale nova korita.
No, bodimo dosledni in natančni: Tudi Kučan je na začetku mandata javno podprl »znameniti trojček«, danes pa je švignil v drugo luknjo in se na drugi strani znašel v Jankovičevem naročju.
Na koncu še to: Kar nekaj ljudi-volivcev sem pobaral, če bi na volitvah ponovno zaupali svoj glas osebi, ki je v času mandata zapustila svojo bazno stranko in prestopila v drugo. Odgovor je bil enoten: Nikoli več!
Resnica je, da meni Pahor ves čas njegove vladavine ni bil simpatičen. Ko pa danes doživljam, da ga kritizira največji slovenski tepček Kučan, se mi kar malo smili.
Kučan, ki bi brez slovenske pomladi in Janeza Janše svojemu prijatelju Slobodanu Miloševiču kasneje moral čistiti čevlje je čistokrven komunist in nima danes v politiki kaj iskati. On in Stanovnik, ki vlečeta od države največje denarce naj končno za vedno utihneta.
Smrt komunizmu – svobodo narodu!
Revolucija žre svoje otroke.
LUSTRACIJA
-Podpisani nisem pripadnik UDBE.
-Nikoli nisem sodeloval z UDBO.
-Nikoli nisem UDBI ovajal.
-Nisem hodil na “pogovore”, ko sem se vracal iz tujine.
-Od UDBE nisem prejel nobenih sredstev v UPRAVLJANJE ali, kot podkupnino.
-Premozenje, ki ga posedujem sem pridobil na posten nacin.
–
–
–
Kdo bo prvi, ki bo tole podpisal?
Vsi clani vseslovenskega odbora UPANJE smo to ponosono podpisali.
Pahor je po svoje res tragična figura. Ampak kriv si je sam. Lahko bi pred 4 leti Kučanu pokazal sredinec in kandidiral za predsednika. Pa se je vsral. Ni si upal tvegati, ker je vedel, da je ves njegov plus in fama med folkom posledica non-stop novinarske propagande. Če se ne bi uklonil, bi se nanj zlilo morje gnojnice in povsem verjetno bi iz predsedniške igre izpadel. A ohranil bi vsaj dostojanstvo. Danes pa je iz vseh strani popljuvan in opsovan kot največji nesposobnež in bedak. Po 3 letih so zadeve končno na pravem mestu.
Tudi Kučan & Co. jih bodo dobili po “pički”.
VSE SE VRAČA VSE SE PLAČA!
MI PA VOLIMO SDS IN JANEZA JANŠO, PA SE REŠIMO TEH PODGAN!
MI ZA SDS IN JANŠO,
SDS IN JANŠA ZA NAS!