Janez Janša na FB v koncizni analizi o stanju v Sloveniji pred novimi volitvami

Predsednik največje slovenske opozicijske stranke SDS Janez Janša je včeraj pozno zvečer na svojem Facebook profilu predstavil svoje poglede na stanje v Slovenije pred novimi volitvami. Janša vleče vzporednice s strahom pred volitvami s polpreteklo slovensko zgodovino in zaključi z mislijo o tem, da je “misel hitrejša od puščice in resnica močnejša od laži”. Njegovo razmišljanje na tem mestu objavljamo v celoti.

“V torek, 20. septembra 2011 naj bi Državni zbor RS glasoval o zaupnici Pahorjevi manjšinski vladi. Številni poslanci strank nekdanje 3+1 vladne koalicije so v težki dilemi. Z veseljem bi rušili Pahorja, če bi imeli v rokavu rezervnega aduta za mandatarja. Pahorju podpore ne odrekajo zato, ker bi spoznali, da je vlada delala slabo ali ker jim danes ne bi zagotavljal vpliva in privilegijev. Podporo mu odrekajo zato, ker jim zaradi nizke javne podpore tega ne garantira za naslednji mandat. Ta pa se nezadržno bliža.

Rezervnega mandatarja ali po Pahorju »kljukca« vsaj javno še ni na vidiku, zato bo glasovanje svojevrstna loterija. Glavna motiva za podporo manjšinski vladi, ki je v zadnjih treh letih zavozila Slovenijo, sta dva, oba pa sta utemeljena na negativnem čustvu oz. na strahu. Tu je (1)osebni strah nekaterih, ki se jim ne obeta več ponovna izvolitev in tu je (2) strah pred slutnjo usodnosti naslednjih volitev, ki se nakazujejo kot svojevrsten referendum o slovenski prihodnosti.

I. Nekoč je že bilo tako

A strah pred volitvami ne hodi prvič po zemlji Slovenski. Obstaja nekaj bistvenih vzporednic med časom 1988-1990 in današnjimi razmerami.  Med demonstracijami pogumnih množic v času Slovenske pomladi leta 1988 je visok komunistični funkcionar, ki danes rad pridiga drugim o demokraciji, v svoji analizi razmer za takratni politični vrh zapisal, da je situacija kritična, a da je treba za vsako ceno vzdržati vsaj še kako leto na oblasti. Potrebno da je pridobiti čas. Popustiti povsod, če je trebe, le pri zahtevi za volitve ne. Kajti če bodo volitve, bo na njih s svojo listo nastopil Odbor za varstvo človekovih pravic in zlahka dobil ustavno večino. Zato da je treba vzdržati in pridobivati čas. Vmes pa uporabiti vsa »zakonita« sredstva (takrat je bilo v enopartijskem režimu brez odredbe sodišča zakonito prisluškovanje, tajne preiskave, zasledovanje, diskreditacija, ovajanje, infiltriranje agentov v Odbor in novo nastajajoče zveze) in moč komunistov v javnih občilih, da se situacija spremeni. Predvsem pa da je treba izvesti sodbo vojaškega sodišča proti četverici in tako pokazati, kdo je zahtevam civilne družbe po demokraciji navkljub na Slovenskem resnični gospodar.

Dogajanja v letih 1988-1990 so več ali manj sledila tej analizi in navodilom, ki sta jih dala Milan Kučan in Tomaž Ertl na tajnem sestanku z vrhom slovenske represije (Udbe) v Tacnu pod Šmarno goro. Magnetogram teh navodil, objavljen v zborniku Osem let pozneje (Karantanija, 1996)  je izjemno zgovoren. Kučan, Ertl, Stanovnik, Potrč in ostali so pridobivali na času in dosegli, da so bile volitve šele aprila leta 1990. Vmes so enopartijski oblastniki z lažmi in podtikanji skušali zmanjšati ugled Odbora, njegovih vodilnih članov, obsojene četverice in voditeljev novoustanovljenih zvez in strank, še posebej dr. Jožeta Pučnika. Uporabljali so propagando (predvsem Nedeljski Dnevnik, ki ga že desetletja vodi kar sin nekdanjega sekretarja CK ZKS, pa TVS, nacionalni radio in vse tri dnevnike), represijo (udbo, tožilstvo in sodišča) in kapital (iz slovenskih bank in največjih podjetij so takrat v tujino prelili stotine milijonov mark). Polastninili so takrat najvplivnejše glasilo Slovenske pomladi Mladino. Danes med njenimi ustanovitelji tako najdete kar dolgoletnega stečajnika Elana in svetovalca predsednika republike. Na veliko so kurili državne arhive ali jih odnašali v zasebne zbirke ter nekaznovano uničevali nacionalno blago in hkrati zakrivali sledi za svojimi zločini. Svojim zvestim kadrom so razdelili dobro plačana mesta po podjetjih, sodstvu, tožilstvu, medijih, obeh univerzah. Nekateri so postali odvetniki in takoj podpisali pogodbe z državnimi institucijami za zastopanje. Izpostavljene kadre iz udbe so prezaposlili v uniformirano milico. Predsednik republiške vlade oz. Izvršnega sveta, ki je za seboj zapustil izropane državne banke,  je postal direktor Goriške banke. Minister oz. sekretar za gospodarstvo je bil poslan v Helios itd… Nekateri so več mesecev sedeli na dveh stolčkih in kanalizirali javni denar v blagajne pod svojo kontrolo. Kadrovska stanovanja in hiše, ki so jih visoki režimski funkcionarji zasedali z odločbami samo za čas svojih mandatov, so naenkrat spremenila svoj namen. Funkcionarji so na njih tik pred volitvami dobili trajno stanovanjsko pravico, ki je kasneje omogočila priviligiran odkup. Kadrovskih stanovanjskih enot namreč ni bilo mogoče olastniniti. Dva najvišja,  takratni predsednik predsedstva RS ter kandidat ZKS za predsednika in kasnejši predsednik  sta trajno stanovanjsko pravico na državnih hišah v Murglah dobila s pomočjo zlorabe položaja tik pred volitvami 1990. Zaradi koruptivno podeljene stanovanjske pravice sta lahko po Jazbinškovem zakonu dve leti kasneje hiši odkupila za ceno, nižjo od današnjih 10.000€.  Domnevno leva in socialno čuteča politika takrat najbrž nista pomislila na mlade družine brez stanovanj. Verjetno oba še danes zato tako rada govorita o potrebi po socialni državi. Če onadva in njuni podrejeni takrat ne bi ravnali tako, kot so, in si ne bi nagrabili toliko, kot so si, bi veliko več ostalo tudi za tiste z dejanskimi potrebami, predvsem za generacije mladih, ki so jim sočasno odtujili družbeni stanovanjski fond, ki je štel krepko preko 100.000 stanovanjskih enot. Zanimivo je, da ob tej daleč največji privatizaciji v času samostojne Slovenije tako imenovana levica ni niti pisnila. Celo več. Na predlog Jazbinškovega zakona je poslanec Ribičičevih prenoviteljev vložili dopolnila, s katerimi se je cena nakupa družbenega stanovanja drastično znižala, seveda samo za tiste, ki so imeli na njih t.i. stanovanjsko pravico.

Svojim potrebam so takrat, ko so »pridobivali čas«, prilagodili celo volilni sistem. Splošna volilna pravica je bila delno omejena. Tako se je aprila 1990 volilo v tretjino parlamenta oziroma v Zbor združenega dela samo v podjetjih, kjer so imeli lahko svoje organizacije do volitev samo komunisti, druge stranke pa ne. Na koncu, tik pred volitvami, so se zatekli še k veleizdaji. Omogočili so gladko razorožitev Slovenske teritorialne obrambe in s tem skušali preprečiti uresničitev temeljne volilne zaveze Demosa o slovenski suverenosti. Ni pa vse ostalo v sferi materialnega. Za potrebe opravičevanja svojih zločinov in neupravičenih privilegijev v preteklosti so poslali v slovenski javni prostor skovanko o »več resnicah«. Skovanka je sicer sama po sebi absurdna, saj zanika temeljno načelo »biti«, a so jo s pridom uporabljali v propagandne namene. Če je več resnic, potem seveda ni laži. Na podlagi trditve o več resnicah ni mogoče graditi pravične družbe, pravna država pa se lahko zlorablja po mili volji oziroma se vedno prilagodi tistemu, ki lahko »svojo resnico« razglaša preko močnejših zvočnikov oziroma trobil. Če danes prisluhneš tem zvočnikom, zveš, da je verbalni izpad v parlamentu hujši odraz nestrpnosti kot zločinski poboj tisočev moških in žensk v Hudi jami. Osrednji slovenski mediji, še posebej pa pisci iz kroga F571 so bistveno več zgražanja namenili neki sicer neprimerni izjavi enega od naših poslancev med parlamentarno razpravo kot pa obsodbi grozljivega zločina in zločincev ob odkritju Hude jame. Še več. Takrat smo lahko slišali tudi eno najbolj nestrpnih izjav v zadnjih letih. Da je Huda jama drugorazredna tema in da tisti dan ni vredna komentarja. Izrekla pa jo je oseba, ki naj bi imela največji ugled v družbi. To je bil dan, ko je slovenska kvazilevičarska scena dosegla dno. Nižje pravzaprav ni mogoče.

Na prvih delno svobodnih in neposrednih volitvah je kljub temu, da so enopartijski samodržci »čas dobro izkoristili«,  s pičlo večino zmagal Demos. Z veliko težavo je nato Demosu uspelo toliko poenotiti slovenski politični prostor, da smo se uspešno osamosvojili. A za izpeljavo demokratizacije in vseh potrebnih reform je bilo demokratične  politične moči premalo. Neupravičeni privilegiji iz enopartijskega režima so kljub resolucijam Sveta Evrope v Sloveniji ostali nedotaknjeni, prav tako iz njih izvirajoča podlaga politične moči strank in posameznikov. Na ta »manjko« so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in tudi kasneje opozarjali intelektualci iz kroga Nove revije. Publikaciji oz. poziva  »Ura evropske resnice« in »Nekaj je treba storiti« pa sta žal še danes zelo aktualno branje.

II. Dediščina nedokončane tranzicije

Dobri dve desetletji kasneje se Slovenija še vedno otepa dediščine časa, ki so ga »pridobivali« med1988 in1990.  Nekatere pridobitve so vmes tako »utrdili«, da se danes bojijo samo še volitev, referenduma in ljudske jeze. Danes spet kot takrat vlada strah pred predčasnimi volitvami, na katerih bi obstoječa ideološka koalicija, oblikovana po umazani volilni kampanji in splošnih volitvah jeseni 2008 po vseh znakih sodeč gladko pogorela. Javna podpora Pahorjevi vladi leta 2011 je prav tolikšna ali celo še nižja kot je bila podpora režimu leta 1988. Tudi danes, ko celo največji propagandisti iz F571 ne morejo več zanikati dejstva, da so njihovi protežiranci zavozili slovensko sedanjost in velik del bližnje prihodnosti, se uporabljajo podobna sredstva za diskreditacijo nasprotnikov režima kot leta 1988. Propaganda, represija in kapital. Tega si aktualna vlada izposoja oz. ga z brezglavim zadolževanjem krade tudi od prihodnjih generacij. Vsak dan okrog 10 mio €. Nekaj za slepo kupovanje socialnega miru, nekaj v žepe Pogačarjev&comp. ter za vzdrževanje omrežij Foruma 21 (F21) in Foruma 571 (F571). Namesto nekdanjega marksističnega centra so ustanovili Liberalno akademijo in razne inštitute, ki jih financirajo z davkoplačevalskim denarjem.

Zadnji del tekočega mandata je na oblastni strani prevladalo prepričanje, da je zaradi katastrofalnih rezultatov vladanja povsem mogoč politični kolaps še pred koncem mandata. Iz tega spoznanja so prihajali predlogi kadrovskega »cementiranja« tistih državnih institucij, ki bi jim tudi v primeru volilnega poraza zagotavljali pretežni del oblasti. Na čelu Vrhovnega sodišča je bila tako imenovana oseba, ki je obsodila neprištevnega človeka na smrtno kazen in po pričanju njegovih kolegov globoko simpatizirala z agresijo JLA na Slovenijo. Na čelo državnega tožilstva so ustoličili človeka, ki je v prejšnjem režimu vsaj v enem primeru dokazano kršil človekove pravice. Za sekretarja državne volilne komisije, ki bi morala biti popolnoma verodostojen organ brez kančka dvoma, so imenovali nekdanjega poslanca in aparatčika LDS. Ker se mandat guvernerju Banke Slovenije Marku Kranjecu izteče po roku državnozborskih volitev, se očitno vrstijo prizadevanja, da se ga umakne prej in tako na čelo te ustanove še za naslednji mandat s sedanjo vladno večino imenuje Mitjo Gasparija ali koga s podobnim profilom. Kako si sicer drugače razlagati dejstvo, da najvplivnejša komercialna TV vztrajno poroča o nekakšni »privatni« kazenski ovadbi zoper guvernerja? Ko je Banka Slovenije pod vodstvom takratnega guvernerja Mitje Gasparija kupila in nato izgubila desetine milijonov davkoplačevalskega denarja v propadli banki Lehmman Brothers, je bila za POP TV to manj pomembna novica od anonimnega suma.

Danes, kadar se s strani prizadetih pojavi kaka kritika institucij, ki jih te sporno imenovane osebe vodijo, se takoj oglasi celotna propagandna mašinerija F571 in zavpije v en glas: »Državnim institucijam je treba brezpogojno zaupati. Kdor jih kritizira, ne priznava institucij demokratične države!« Pravzaprav jezik, ki zveni zelo podobno režimskim komentarjem v času slovenske pomladi. Tudi takrat je večinski medijski prostor nekritično zagovarjal delovanje Službe državne varnosti, sodstva in tožilstva. Tajne preiskave, prisluškovanja brez sodne odločbe, nočne aretacije… Češ da jim je treba zaupati, da delujejo po veljavnem pravnem redu, po  ustavi in zakonih in da je njihovo ravnanje legalno. Civilna družba, ki je tudi takrat imela zgolj nekaj obrobnih glasil v pomoč pri razširjanju svojih stališč, je dogovarjala: »Ni vse, kar je legalno, tudi legitimno.«  Tudi danes tako ni mogoče kar brezrezervno zaupati institucijam, ki jih vodijo politično nastavljene osebe. Še posebej, če se je zanje še pred imenovanjem izkazalo, da so v svoji karieri drastično kršili človekove pravice. Poraja se namreč utemeljen sum, da so bili imenovani ravno zaradi tega in ne zaradi svojih strokovnih kvalitet. Avtoriteto teh državnih institucij so načeli in močno poškodovali tisti, ki so s preglasovanji te ljudi imenovali na njihov vrh in ne mi, ki na to opozarjamo.

III. Propaganda in represija namesto programskega spopada

SDS je pred parlamentarnimi počitnicami poslala v javno razpravo predlog razvojnega programa za naslednji mandat ter predloge kratkoročnih protikriznih ukrepov. Odziv nanje je bil izjemno pozitiven v gospodarstvu in v splošni javnosti, medtem ko so se oblastniki in F 571 odzvali s še večjo popadljivostjo. Namesto programov ali pripomb z njihove strani se je še okrepila diskreditacijska gonja proti SDS z izmišljanjem vedno novih in vedno bolj absurdnih obtožb. Vrstijo se celo pozivi iz vrst najbolj ekstremnih pripadnikov F571,  v katerih se izvaja javen pritisk na sodstvo, češ »samo obsodba v primeru Patria lahko prepreči zmago Janše«. Besnilo F571 se bo glede na podobne primere v preteklosti po morebitnem izglasovanju nezaupnice Pahorjevi manjšinski vladi samo še povečalo. Že volilna kampanja leta 2008 je bila skrajno umazana in vsaj v enem primeru je šla tudi preko roba dopustnega, pa nervoza v zaledju tranzicijske levice ni bila niti približno tako velika kot je danes. Zato od torka naprej lahko pričakujemo vse, celo »kakšnega lovca, ki bo streljal tako kot v primeru Krambergerja« ni več možno izključiti. To grožnjo je s svojega službenega računalnika pred leti poslal v javnost namestnik komandirja policijske postaje Zlatko Gomilšek, ki je danes ponovno zaposlen v policiji in spet oborožen. Sodnik oz. celo predsednik sodišča Janko Keček, ki je njegov primer namerno zastaral, je bil kandidat Pahorjeve SD v okrajno volilno komisijo. Kljub velikim besedam pravosodnega ministra in predsednika vrhovnega sodišča se mu vsaj zaenkrat zaradi zastaranja ni zgodilo nič. Vse je očitno poniknilo v kak globok predal z napisom: »Primeri nedotakljive kredibilnosti slovenskega sodstva«. Novinar Ali Žerdin bi seveda rekel, da je treba sodišču, ki ga vodi Janko Keček, brezrezervno zaupati. Temu seveda ni tako. Nobena veja oblasti si ne more lastiti vnaprejšnjega brezrezervnega zaupanja. Državljani imajo pravico do dvoma, saj nobena oblast, niti sodna, ni nepokvarljiva roba.  Teza o brezrezervnemu zaupanju v sodno oblast je prav tako ekstremno stališče, kot če bi trdili, da so sedaj vsi sodniki takšni kot predsednik vrhovnega sodišča ali prej omenjeni sodnik Keček. Kot povsod so tudi v sodstvu dobri, povprečni in slabi. Naloga odgovornih upravljalcev države pa je, da na vrh sodnih institucij imenuje tiste, ki so najboljši in brez sence dvoma glede svoje kredibilnosti. Ne pa tiste, ki so politično najbližje vladajoči opciji ali take, ki imajo iz prejšnjega režima toliko masla na glavi, da bodo zaradi tega poslušni tistim, ki so jih povzdignili na pomembne položaje.

IV. Med kolonijo in jugoslovansko socialistično provinco

Aprila sem vodil ameriško delegacijo opazovalcev na predsedniških volitvah v Nigeriji. Nigerija je največja afriška demokracija, ima 150 milijonov prebivalcev, 250 različnih jezikov, približno polovica je kristjanov in polovica muslimanov. Do letos jim kljub večkratnim poskusom še ni uspelo izpeljati poštenih volitev.  Tiste pred leti so bile doma in po svetu prepoznane za farso. Tokrat so Nigerijci vzeli volitve za stvar nacionalnega ponosa. Ključno vlogo pri tej spremembi v javnosti so odigrali Nigerijski mediji. Ena od pozitivnih posledic britanske kolonizacije so razmeroma svobodni nacionalni časopisi, radijske in TV postaje. Za dva predsedniška kandidata, ki sta veljala za favorita, je navijalo približno enako število vplivnih občil. Kampanja je bila silovita, toda uravnotežena. A ne glede na to, katerega kandidata je nek medij postavljal v ospredje, je med novinarji in uredniki obstajalo zavezništvo v zahtevi po poštenem volilnem procesu. Enoten medijski in javni pritisk na politike vseh barv je bil tako velik, da so bili prisiljeni v neodvisno državno volilno komisijo imenovati popolnoma kredibilne osebnosti s predsednikom Attahirujem Jego na čelu. Predloge, ki so bili politično obarvani, so javno neusmiljeno sesuli. Na Nigerijske volitve sem se spomnil pred kraatkim, ko je slovenska državna volilna komisija za sekretarja imenovala nekdanjega visokega funkcionarja in poslanca vladne LDS, čeprav so se za to mesto prijavili tudi mnogo bolj strokovni in nepolitični kandidati. Niti ene same kritike kakega novinarja ali urednika enega samega osrednjega slovenskega medija nismo zasledili ob tem primeru. Protestirala je samo opozicija in glas ni daleč segel.

Na dan volitev v Nigeriji so ljudje stali v dolgih vrstah na vročem soncu, da so lahko oddali svoj glas. Podobno je bilo tako v mestnih središčih  kot v najrevnejših predmestjih Abuje. Volilni odbori so sproti poročali o udeležbi in radijske postaje so javno objavljale podatke iz vseh volišč. Po končanih volitvah so glasovnice javno šteli (vsa volišča so bila na prostem)  pred volivci in tudi javno razglasili rezultat na vsakem volišču.  Pravila so bila tako dodelana, da praktično ni bilo možnosti za potvarjanje rezultatov. V nekaterih zveznih državah muslimanskega severa je bilo nekaj primerov nasilja in enega od naših opazovalcev je lokalna policija celo priprla, menda zaradi njegove lastne varnosti. Kasneje se mu je opravičil sam novoizvoljeni predsednik države. Vendar pa je Nigerija aprila letos izpeljala prve poštene volitve v svoji zgodovini. In mediji so to dejstvo v veliki večini enotno pozdravili ne glede na to, za koga so v kampanji navijali. Tuji opazovalci smo bili zelo prijazno sprejeti. Vzeli so nas kot pomoč in spet je bila to posledica javnega mnenja, ki so ga ustvarili mediji. Ljudje na ulici, osebje v hotelu in celo cariniki in policisti na letališču so nas potem, ko so videli naše  opazovalske  oznake, z velikim zanimanjem spraševali, ali so bile volitve poštene. Večino je to bolj zanimalo kot sam rezultat volitev.  Če se spomnimo prvih volitev aprila 1990 v Sloveniji, potem lahko Nigerijcem samo zavidamo njihov svobodni tisk.  V Sloveniji namreč javna občila leta 1990 niso niti slučajno opozarjala na nepoštenost volitev v Zbor združenega dela, kjer je bila kršena splošna volilna pravica ali na povsem enostransko sestavo volilnih odborov in komisij, kjer je imela nekdanja ZK absolutno prevlado.

Očitno je na nekaterih področjih prehod iz afriškega kolonializma v demokracijo preprostejši kot prehod iz jugoslovanskega komunizma v demokracijo.

Takšen protisloven položaj tiska in javnih občil nasploh pa ni nekaj slabega samo za družbo kot celoto. Negativne posledice ima tudi na tiste, ki naj bi jim pravzaprav koristil. Sedanja Pahorjeva vlada in koalicija sta tipičen dokaz za to trditev. Nobena vlada ne bi mogla delati tako slabo, da bi njena podpora padla pod 10% in obenem ostati vlada, če država ne bi imela izkrivljenega medijskega prostora. Konkretneje rečeno, F571 je s pritiski in nasveti ter netenjem ideoloških spopadov stalno potiskal Pahorja proti robu. Naj so delali še tako slabo, F571 jim je dnevno dopovedoval, da so še vedno boljši kot je bila Janševa vlada in da pravzaprav nimajo alternative. Takšna sporočila pa so v politiki največje možne granitne kocke, s katerimi je tlakovana pot v prepad. Značilen primer je obravnavanje vlade po propadlem trojnem referendumu. Več kot 70% volilcev je bilo na vseh treh proti, F571 pa je kljub temu zastavil vse sile v obrambo poraženca. To je seveda škodilo Sloveniji, škodilo pa je tudi oblastni opciji sami. Najslabše za oblast je, če ni ogledala. Seveda se pripadniki F571 ščitijo tudi med seboj. Nekdo med njimi npr. napiše veliko neumnost, ki se v kratkem tudi očitno izkaže kot taka. A že se najde nek drug pripadnik Foruma, ki to v drugem mediju vseeno zagovarja in opravičuje in obrača, da se dotični grešnik ja ne bi premislil, priznal napako in se pokesal. To bi bila namreč simbolna smrt propagande.

Odpornosti na takšno »sladko« zavajanje pa tudi na vladni strani pravzaprav ni bilo. Bilo je enostavno, saj so bili na podobni  valovni dolžini. Sestanek Boruta Pahorja z izbranimi novinarji v Mariboru, ki je zašel na splet,  je v tej smeri več kot poveden. Očitno je, da so udeleženci tega sestanka proizvod enake miselnosti in enakega plitkega razumevanja bistva.

Vse povedano ni pravzaprav nič drugega kot opisovanje znanega. Vse dosedanje formule, kako normalizirati slovenski javni prostor, so se izjalovile bodisi zaradi naivnosti bodisi zaradi prevladujoče politične moči tistih, ki so tak prostor oblikovali in ki mislijo, da jim prinaša samo koristi.

Verjetno obstaja ena sama rešitev, ki lahko postopoma prinese normalizacijo slovenskega javnega prostora. Reče se ji konkurenca. Osrednje plačljive slovenske tiskane in nekatere druge medije bi morali enostavno privatizirati ali reprivatizirati na način, da se delnice njihovih izdajateljev enostavno proporcionalno razdelijo med novinarje teh glasil (brezplačnike pa dodatno obdavčiti). Tako bi ustvarjalci novic in komentarjev kot lastniki dobesedno tudi materialno sami postali odgovorni za svoje produkte in njihovo trženje. Če se ne bi dobro prodajali, bi se to pač poznalo na plačah. Če bi vsi pisali isto, bi si tako kot sedaj delali konkurenco med seboj in večina bi jih v realnih tržnih razmerah propadla. Danes pa so pri večini posredni ali neposredni lastnik banke, ki jih na koncu vedno dokapitaliziramo davkoplačevalci. Ljudje v medijih, katerih izgube se tako socializirajo, pa lahko pišejo kar hočejo, saj razliko do tržne cene njihovih produktov pokrijejo državljani, v primeru brezplačnika, ki se bistveno ne razlikuje od ostalih propagandnih glasil, pa celo katoliški skladi Graške škofije.

V. Misel je hitrejša od puščice in resnica je močnejša od laži

Torkovo glasovanje o zaupnici kljub dejstvu, da Pahorju do večine manjka teoretično kar 13 poslanskih glasov, še ni vnaprej odločeno. A tudi če bo vlada padla, zaradi prej opisanih razmer to ne bo predstavljalo kake dokončne odločitve v smislu predčasnih volitev. Tisti, ki se volitev bojijo, bodo na vse načine poskušali podaljšati vmesni čas. Pri tem se bodo tako kot leta1989 in1990 zanašali na represijo in propagando. Skušali bodo ustvarjati dodaten prostor za t.i. rešitelja levice, hkrati pa razbijati pomladno opcijo in predvsem SDS z vsemi znanimi in še neznanimi sredstvi. Vsak dan znova bomo še naprej poslušali, kako so potrebni novi obrazi in kako sedanja opozicija (beri SDS) ni alternativa. To prodajajo v nasprotju z empiričnimi golimi dejstvi. Današnja anketa Ninamedie (18.9.2011), agencije, ki zagotovo ni naklonjena opoziciji, objavljena na STA, npr. kaže, da ima SDS še enkrat večjo podporo kot največja vladna stranka SD. Pravzaprav ima SDS po današnji anketi večjo podporo kot vse ostale parlamentarne stranke, ki bi se uvrstile v parlament, skupaj. Podobne rezultate, lahko že več kot leto dni spremljamo na lestvicah večine javnomnenjskih raziskav.

V časih, ko je bila SDS največja vladna stranka, Pahorjeva SD pa njena izzivalka v opoziciji z bistveno manjšo podporo, F571 nikoli ni zapisal, da SD ni alternativa in da so potrebni nekakšni novi obrazi. POP TV že nekaj časa ob predstavitvi anket Ninamedie sporoča gledalcem, kako je vedno več neopredeljenih. Enako sporočilo pošilja v javnost danes STA. Neopredeljenih naj bi bilo tako kar 23%, slabe 3% odstotke pa bi volilo kaj drugega. Primerjava anket Ninamedie za podobna obdobja nazaj kažejo, da je neopredeljenih dejansko manj kot jih je Ninamedia namerila septembra 2003, ko jih je bilo 27% ali septembra 2006, ko so jih namerili 33%. Da bo absurdnost pretiravanja z neopredeljenimi volilci še večja, pa kaže rezultat za september 2004, torej v času tik pred volitvami v DZ. Ninamedia je takrat namerila kar 45,7% neopredeljenih. Pa ste lahko takrat kje slišali ali brali, da ni alternative ali da so potrebni novi obrazi? Rezultati, ki jih navajam, so javno objavljeni na spletni strani http://www.ninamedia.si/stranke.php.

Tisto, kar nas ob pogledu na javnomnenjske raziskave zadnjega leta lahko nekoliko bolj zaskrbljuje so podatki o volilcih, ki se volitev ne bi udeležili. Teh naj bi bilo danes 30%. To je visok delež, a še vedno nakazuje 70% volilno udeležbo, kar je za Slovenijo glede na udeležbo zadnjih volitev več kot dober obet.

Že prvi dan po morebitni izglasovani nezaupnici se bo torej ali začela propagandna podpora vnaprej predvidenemu kandidatu na mandatarja ali pa enaka podpora lovu nanj. Prav vse bo spet dovoljeno, pričakujemo lahko histerijo, kakršne še ni bilo. Upravičeno se lahko bojimo, da tako kot pred tremi leti  vsebinska vprašanja tudi tokrat ne bodo v ospredju. Ignoranca, s katero večinski nacionalni mediji spremljajo predstavitve nujnih protikriznih ukrepov in programov Strokovnega sveta SDS za prihodnji mandat, predstavlja slab obet v tej smeri.

Številni znaki pa nedvoumno kažejo, da se zaledje tranzicijske levice pripravlja tudi na t.i. prezimovanje. Tako so namreč v svojih krogih poimenovali čas med majem1990 inmajem 1992, ko je bila formalno na oblasti Demosova vlada. Poleg že opisanega kadrovskega »cementiranja« v državnih institucijah kaže v tej smeri tudi nebrzdano zadolževanje. Z njim vladajoči ustvarjajo fiskalno izjemno dramatično situacijo za prihodnjo vlado, ki bo morala samo za odplačevanje obresti v prihodnjem mandatu namenjati skoraj 10% proračuna letno. Še leta 2008 je bil ta delež manjši od 2%. Preko proračunskega razreza in še posebej zadnjega rebalansa načrtno siromašijo občinske proračune in slovensko podeželje, kar bo imelo ob obetajoči se pičli gospodarski rasti v nekaj letih razdiralne posledice na standard ljudi. Naslednja vlada bo imela tako izjemno omejen manevrski prostor, v nekaj mesecih bo razglašena za edinega krivca za obstoječe stanje in tisti, ki danes uničujejo razvojno podlago Slovenije, si obetajo njen kratek vek trajanja in svojo hitro vrnitev. Takšno ravnanje v stilu »požgane zemlje« pa ima lahko za akterje tudi dvorezne posledice, saj ni vnaprejšnjega zagotovila, da se bo po volitvah dejansko našel tisti, ki bo želel ob kaki trhli koaliciji in pičli večini dejansko prevzeti vlogo grešnega kozla. Ponovljen mandat sedanje oblastne garniture z ali brez mask t.i. »novih obrazov«  bi predstavljal katastrofalni razvojni obet za državo, vendar ta možnost zaradi prej opisanih razlogov ni popolnoma izključena. Kadrovsko povsem izvotljena politična opcija tranzicijske levice z vsemi rezervami vred nima ljudi, ki bi se bili sposobni spopasti s težavnimi razmerami, v katerih je Slovenija. Če bi jih imela, bi jih vpoklicala najpozneje v teh dneh. Kadrovski nabor nadomestne ministrske ekipe, na katerega bo Pahor v torek vezal zaupnico, nazorno ilustrira izvotljenost njihovega kadrovskega bazena. Tranzicijska levica je v Sloveniji na oblasti več kot 15 let na 45 let podlage in v tem času so uporabili in pokazali vse, kar imajo. Novih obrazov tam ne najdete niti na rezervni klopi, pa če jih iščete z lučjo pri belem dnevu. Prav vsak, ki mu nataknejo novoobrazno masko in ga potisnej v javni prostor, ima za sabo jasno prepoznavno zgodovino in raboto v okviru levotranzicijske opcije.

Na drugi strani ima SDS za naslednji mandat na voljo skoraj celotno vladno ekipo, ki je v letih 2004 – 2008 uspešno vodila ne samo Slovenijo, temveč za pol leta po nedeljenih mnenjih zunanjih opazovalcev tudi Evropsko unijo. Ta ekipa je bila v zadnjih letih kadrovsko dodatno okrepljena, kar se nazorno vidi tudi iz že objavljenih protikriznih in razvojnih ukrepov in programov za prihodnje obdobje.

Za Slovenijo dragocen dodatni kadrovski potencial tako v smislu volilne baze kot v smislu izobraženih ljudi z nepoškodovano moralno integriteto se skriva kvečjemu v tistem delu populacije, ki se deklarira kot krščanska ter se na volitvah vsaj deloma odloča predvsem po kriteriju svetovnega nazora. S sobotnega zbora kristjanov na Otočcu so prvič po letu 1990 spet prišla nekatera sporočila, ki budijo upanje, da vsaj del intelektualnega krščanskega zaledja razume izziv časa in da se bo ta del volilnega telesa bolj množično udeležil naslednjih volitev. Te bodo odločilne ali pa tudi ne. Mogoče bo treba počakati na tiste za njimi. A prišle bodo. Kajti središče problemov, s katerimi se sooča Slovenija, kljub velikim problemom v tej sferi ni ekonomija, temveč etika ali z drugimi besedami nedokončana tranzicija. Slovenija se kljub dobrim obetom na začetku namreč še vedno ni približala družbi, v kateri vlada temeljna pravičnost in kjer se državne institucije trudijo, da bi posamezniku omogočile enake izhodiščne možnosti in enaka merila pri presoji njegovih ravnanj. Zato je spopad s tranzicijskimi in predtranzicijskimi monopoli in poneumljanjem z več resnicami neizbežen, če želimo končno zaživeti normalnost, ki je bila v izhodišču vseh prizadevanj za samostojno in demokratično Slovenijo. In ta spopad bodo očitno prinesle te ali naslednje volitve.

V nekem Nigerijskem časniku sem spomladi prebral moto, ki pravi, da je »misel hitrejša od puščice in resnica močnejša od laži.« Bo že držalo, sicer bi bila Nigerija še vedno kolonija, Slovenija pa provinca socialistične Jugoslavije.” 

Janez Janša: Središče problemov, s katerimi se sooča Slovenija, kljub velikim problemom v tej sferi ni ekonomija, temveč etika ali z drugimi besedami nedokončana tranzicija.

Foto: arhiv Politikis.si