Dan, ko je izginila prva dama Amerike

Piše: Gašper Blažič, novinar

Se še spomnite vrha Bush-Putin pred desetimi leti? Ravno v letu, ko je Slovenija obeležila prvo desetletje obstoja med suverenimi državami, je na svojih tleh gostila veličasten obisk predsednikov dveh velesil. Tedanji ameriški predsednik George W. Bush – njegovega očeta, ki je bil ameriški predsednik ravno v času osamosvajanja Slovenije, zaradi preveč vnete podpore enotni Jugoslaviji verjetno ne bomo ohranili v prav lepem spominu – je na Brdo pri Kranju prišel v spremstvu svoje žene Laure, ki pa je ravno v času, ko sta Bush in Putin kramljala po gorenjskih zelenicah, po srečanju z rusko prvo damo na Bledu nenadoma »skrivnostno izginila«.

Skratka, izginila je z novinarskih radarjev, kot bi jo požrl Bermudski trikotnik. In se nato spet pojavila. In kot se je izkazalo deset dni kasneje, je prva dama Amerike obiskala – slovensko romarsko središče Brezje. Vsaj tako je poročala Družina. Glede na naše izkušnje takšno izginotje ni nič čudnega, tudi Clintonov »God bless you« je uradni prevajalec leta 1999 nekako preslišal. Morda mu pa ni bilo treba tega prevajati…

Skratka, na to prigodo, ki jo je leta 2002 v svojem eseju »Skrivnostno izginotje Laure Bush in druge zgodbe: deset let dolg labodji spev neodvisno-odvisnih medijev« opisal naš nesporno svetovljanski pisatelj Drago Jančar, sem se spomnil, ko je nedavno v javnost pricurljala novica, da je (že spet!) izšla nova knjiga o orožarski trgovini, v katero naj bi bil kajpak vpleten prvak SDS Janez Janša. Avtorja knjige pa sta nihče drug kot Matej Šurc in Blaž Zgaga, sicer znana kot prvopodpisnika razvpite peticije proti cenzuri. Tudi slednja je bila usmerjena proti Janši. Čeprav Janša v tej zgodbi niti ni toliko pomemben, pa ne moremo spregledati, da je na to osebo očitno vezana nekakšna iracionalna, skoraj pošastna sila. Denimo, nekateri mu kar neposredno v histeričnem tonu zastavljajo vprašanja »Kje je denar od prodaje z orožjem???« ali »Kje je denar od provizije za oklepnike Patria??« Tu ni več dvoma, da gre za pristop, ki spominja na povojne razmere, ko si bil kriv že zaradi dejstva, da si spadal med »razredne sovražnike«. In v tem duhu je izvenela tudi prej omenjena peticija »kluba 571«. Od cenzure, pa čeprav navidezne, smo prišli k »anticenzuri«: ko je treba zgraditi kakšen medijski konstrukt iz neobstoječih dejstev

Vmes so se seveda zgodile volitve in prinesle zamenjavo oblasti. Seveda takšno, ob kateri so si pravoverni novinarji in njihovi botri lahko pošteno oddahnili. Vendar ne za dolgo, kajti sedanje razmere so za novinarje naravnost porazne. V kriznih razmerah, ko je oglaševanja precej manj, so tudi medijske hiše začele varčevati, kar pomeni, da je cel kup honorarnih sodelavcev dobilo »nogo«, po drugi strani pa nekatere medijske hiše že tako ali tako pridobiva kadre zgolj z delom po pogodbi in ne z redno zaposlitvijo. Novinarji Dnevnika denimo protestirajo, ker se zgodba o imenovanju odgovornega urednika omenjenega časopisa že predolgo vleče in si razni vršilci dolžnosti podajajo kljuke, nihče več pa ne ve, kdo pije in kdo plača. Novinarji Večera še vedno ne vedo, kdo bo njihov novi lastnik, nekateri pa tudi v tem primeru zagovarjajo tezo, da se »družinske srebrnine«, kar mediji tudi so, za nobeno ceno ne sme prodajati. Novinarji Dela imajo predvsem težave z lastnim voditeljem aktiva novinarjev, ki naj bi s svojim obnašanjem marsikoga spravil na rob živčnega zloma (gre pa za nekdaj prodornega komentatorja in urednika na Magu, ki je nato zamenjal politično barvo). Tudi nacionalna RTV doživlja nekakšno erozijo, navsezadnje se je tudi za dvajseto obletnico osamosvojitve nacionalna televizija bolj malo potrudila. Pred petimi leti, ko je Slovenija obeležila petnajsto obletnico osamosvojitve, smo lahko na spletni strani RTV Slovenija našli cel kup posnetkov iz časa osamosvajanja, pa tudi niz predvajanj TV dnevnikov iz leta 1991.

Tokrat pa je zaspano nacionalko prehitela celo Pop TV s serijo televizijskih prispevkov o vojni za Slovenijo, vmes je bil celo intervju z upokojenim generalom Andrijo Rašeto (leta 1991 namestnik poveljnika petega armadnega območja), ki je slovenski javnosti pojasnil, kaj bi se lahko zgodilo Sloveniji 30. junija 1991, če ne bi tedanji jugoslovanski sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijević dal ukaz za ustavitev akcije, zaradi česar so morala letala obrniti (no, pa čeprav je treba take izjave vzeti z rezervo).

Toda vendarle ni še vse črno. Navsezadnje, tudi mnogi še tako politično zagrizeni medijski veljaki so morali v zadnjem času priznati, da so razmere v državi neprimerno slabše kot pred štirimi ali petimi leti, torej v času Janševe vlade. Prišlo je tudi do zamenjave na vrhu Društva novinarjev Slovenije, kjer je z oblasti končno sestopil Grega Repovž, čeprav se verjetno tudi po njegovem sestopu ne bo kaj dosti spremenilo. In navsezanje se je ministrici za kulturo v odhodu Majdi Širca sfižilo cela vrsta projektov, od zakona o RTV, ki je padel na referendumu, pa vse do medijskega zakona, ki bi ga sicer lahko »spravila skozi«, vendar jo je prehitel odhod Zaresa iz koalicije. Sicer bi se lahko zgodilo, da bi tudi medijski zakon doživel usodo zakona o RTV.

Kljub vsemu pa se nekako vsiljuje vtis, da je veliko večino medijske srenje še vedno strah, da bi se Janša vrnil na oblast. Zdi pa se, da so se mnogi s tem že sprijaznili, da bo prej ali slej potrebno iti na volitve in da je zmaga SDS neizbežna. Morda skušajo politični botri ravno zato pridobiti na času in aktivirati kakšen nov obraz, ki bi nevtraliziral visoko javnomnenjsko podporo SDS in potegnil za seboj razočarane volivce. Sicer je povsem mogoče razumeti, da je večina volivcev nekako sita delitve na »levo« in »desno«, težje pa lahko razumemo tiste, ki trdijo, da z nobenimi volitvami ne bo mogoče nič izboljšati in da bo eno požrešno politično elito zamenjala druga, ki bo samo pobrala tisto, kar še ni izropano. Še za čase Ropove vlade smo dostikrat lahko prebrali tezo, da ima Slovenija strokovnjakov, ki bi lahko prevzeli vlado, zgolj za eno vlado in pol, kar je dalo jasno vedeti, da naj bi bila desno-sredinska opcija kadrovsko podhranjena in torej nesposobna za vladanje. Zadnje dogajanje v Pahorjevi vladi pa je to tezo povsem obrnilo na glavo, saj se je izkazalo, da novih kandidatov za ministre ne bo tako zlahka dobiti. Po odhodu treh ministric iz Zaresovih vrst smo dobili vlado, ki je dejansko operativna le še polovično, saj nekateri ministri s premierjem Pahorjem vred opravljajo dvojno funkcijo. Najmanj, kar bi morala v takem slučaju storiti sedma sila, je postaviti zahtevo, naj se vlada umakne, ne pa da pušča na ta način državo umirati na obroke in čaka, kdaj bo slika Doriana Graya (kar nima sicer nič opraviti z imenom aktualnega ministra za zdravje) postala realnost.

In če smo že pri grotesknih podobah slovenske politike, potem je treba priznati, da eno izmed njih zastopa tudi poslanec SD Dušan Kumer, ki dvajset let po osamosvojitvi Slovenije še vedno deluje po logiki zatiranja »razrednega sovražnika«. Tokrat mu je prav prišel celo ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, ki si je po dolgem času znova upal izreči misel, da nasprotovanje predčasnim volitvam v teh razmerah pač ni državniško, pač pa kvečjemu politikantsko početje. No, kakorkoli že, Kumer velik problem te države vidi predvsem v opoziciji. Pa čeprav je dr. Peter Jambrek nedavno v intervjuju za Demokracijo dal jasno vedeti, da je za razmere v državi vedno najprej odgovorna vladajoča večina. Kar pomeni, da nekakšna »prijateljska« delitev te odgovornosti med koalicijo in opozicijo pač ne pride v poštev. Kajti če bi se s takšnim relativizmom sprijaznili in pristali na tezo, da so »vsi isti«, potem bi bilo še najbolje, da bi volitve enostavno odpravili. In bi morda nastavili na oblast kakšen »svet modrecev« kot nasledstvo centralnega komiteja avantgarde delavskega razreda.

Če se vrnem k uvodni tezi: totalitarna poškodovanost, o kateri je že nekajkrat spregovoril publicist Justin Stanovnik, je očitno še vedno tako močna, da smo tisti opciji, ki je po neki mesijanski logiki poklicana, da mora vedno ostati na oblasti, pripravljeni marsikaj spregledati. Tudi kapitalne neumnosti, vključno s tem, da se ob dvajsetletnici osamosvojitve Slovenije rehabilitira simbole nekdanje totalitarne države, od katere smo se ločili leta 1991.

Ob vsem tem samo upam, da ne bo nekega dne skrivnostno izginila kar celotna država, ne pa samo sedaj že nekdanja prva dama ZDA…