Zmago Jelinčič argumentirano o registraciji Sporazuma o arbitraži pri OZN in o njegovih pravnih posledicah

Slovenska vlada je skupaj z Republiko Hrvaško dne 25.5.2011 pri OZN registrirala Sporazum o arbitraži. Na ta način je dokument pridobil vso internacionalno-pravno relevanco. Na mednarodni ravni se je mogoče nanj sklicevati in iz njega sledijo mednarodnopravni učinki, je danes v izjavi za javnost zapisal predsednik SNS Zmago Jelinčič. Na tem mestu njegovo izjavo za javnost objavljamo v celoti, saj bo razstrla še kakšen pomemben uvid glede tega izredno pomembnega in vitalnega ozemeljskega vprašanja za našo državo.

“Kar zadeva Republiko Slovenijo in problem državne meje s preostalim delom južnoslovanske države, ki je nastala leta 1918, je pomembno, da odslej nihče v Republiki Sloveniji nima pravice, kot predmet spora opredeliti kaj drugega, kot izključno državno mejo slovenskih dežel, ki so leta 1918 vstopile v državo, danes znano kot Jugoslavija.

Pod nobenim pogojem tudi ne sme nihče na slovenski strani arbitražnemu tribunalu predstaviti drugačnih dejstev in dokumentov, kot tiste in take, ki ustrezajo načelom in pravilom internacionalnega prava, kakor določa 4. člen Sporazuma o arbitraži. Za tribunal so torej brez vsakega pomena dejstva notranjega prava, kot npr. ustava, temeljna ustavna listina, jugoslovanski zvezni in republiški zakoni in predpisi, dogovori nekvalificiranih in nepooblaščenih ali neobstoječih organov in teles, ali odločitve lokalnih organov.  

Ker mora tribunal slediti izključno načelom in pravilom internacionalnega prava, je torej slovenska vlada dolžna na njegovo mizo položiti ustrezne, z zahtevami Sporazuma o arbitraži, skladna dejstva. Registracija Sporazuma o arbitraži je zadnje dejanje, preden Republika Slovenija po podpisu pristopne pogodbe s strani Republike Hrvaške tribunalu predloži opis predmeta spora. Predmet spora je – in glede na določilo 4. člena Sporazuma o arbitraži edino sme biti – MEJA SLOVENSKIH DEŽEL, KI SO POD VODSTVOM SLOVENSKEGA NARODNEGA SVETA 1. DECEMBRA 1918 VSTOPILE V JUŽNOSLOVANSKO KRALJEVINO, S PREOSTALIM TERITORIJEM TE DRŽAVE, VKLJUČNO MEJA MED SLOVENSKO KRAJINO IN KRALJEVINO SHS NA REKI DRAVI, KAKOR JO JE OPREDELIL SPORAZUM V TRIANONU LETA 1920.

KOMENTAR K IZJAVI ZA JAVNOST:

Z izpolnitvijo še zadnje dogovorjene obveznosti iz Sporazuma o arbitraži – z registracijo Sporazuma pri OZN – je Sporazum o arbitraži postal uporaben instrument mednarodnega prava za določitev meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

4. člen Sporazuma o arbitraži določa, da mora arbitražni tribunal pri svojem odločanju upoštevati načela in pravila internacionalnega prava. V originalni, edini veljavni angleški različici se glasi:

Article 4: Applicable Law

1) The Arbitral Tribunal shall apply

a) the rules and principles of international law for the determinations referred to in Article 3 (1) (a);

b) international law, equity and the principle of good neighbourly relations in order to achieve a fair and just result by takin into account all relevant circumstances for the determinations referred to in Article 3 (1) (b) and (c).

Strani sta torej dolžni in smeta položiti na tribunalovo mizo izključno dejstva, argumente in dokumente, ki ustrezajo v 4. členu zapisanim kriterijem. Tribunal pa jih je dolžan upoštevati glede na ustreznost, hkrati pa pri svoji dokončni odločitvi lahko upošteva tudi druga mednarodnopravno relevantna dejstva in ozire, da bo po njegovem mnenju in v smislu določb Sporazuma o arbitraži njegova dokončna odločitev skladna, tako z načeli in pravili internacionalnega prava, kakor tudi v prid dobrega sosedstva in pravičnosti.

Kdor meni, da dejstvo meddržavne meje med slovenskimi deželami, ki so 1.12.1918 vstopile v novonastalo južnoslovansko državo ni skladno z načeli in pravili internacionalnega prava in ne obstaja, mora to dokazati. Tega dejstva namreč noben mednarodni akt ni odpravil, niti ni bilo vzpostavljeno neko novo stanje na internacionalni ravni, ki bi ga spremenilo. Nasprotno, te mednarodne meje slovenskih dežel, ki so bile skladne z Manifestom Karla I. z dne 16. oktobra 1918 združene pod oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, so tudi znotraj novonastale države ostale ves čas v veljavi, le da se je občasno spreminjalo njih pojmovanje in poimenovanje. Da pa je meja ves čas obstajala v vsem svojem pomenu in poteku, se je izkazalo, ko je na drugi strani meja nastala Nezavisna država Hrvatska, in je meja iz 1918 takoj obveljala kot državna meja.   

Ves čas trajanja južnoslovanske države nobeno mednarodno telo te meje v ničemer ni spremenilo, o njej se sploh nikoli ni razpravljalo na tej ravni. Okupacija Primorske s strani Italije, po sklenjenem sporazumu v Rapallu, je obravnavala deželo Primorsko kot celoto – torej tudi njen teritorij in državno mejo. Zaradi železniške povezave med Trstom in Reko, ki je vedno potekala preko ozemlja dežele Krajnske, pa je bila na ravni Kraljevina SHS – Kraljevina Italija dogovorjena teritorialna sprememba, ki je to železniško progo preko Postojne umestila v italijanski državni prostor. Pristanišče Reka, ki je bilo po Poravnavi 1867 podrejeno neposredno Budimu kot samostojna gubernatura, pa je po d’Annunzijevi aferi tudi prešlo v okvir Primorske, pod italijanskim režimom imenovane Venezia-Giulia.

Mednarodni in meddržavni dogovori in sporazumi so po porazu Italije v drugi svetovni  vojni, obravnavali Primorsko kot celoto in so jo z izjemo Trsta in okolice vrnili Jugoslaviji, kamor je v okviru slovenskih dežel vstopila po prvi svetovni vojni. Meja Slovenske krajine z madžarsko provinco Kraljevino Hrvatsko na reki Dravi od Zavrča do sotočja Drave in Mure pod Kotoribo znotraj celovite in enotne Kraljevine Ogrske je bila na internacionalni ravni ugotovljena v Trianonskem sporazumu, ki je točko tromeje na sotočju obeh rek ugotovil in zapisal v sporazum. Nastanek Nezavisne države Hrvatske je to mejno črto znova in takoj uveljavil kot meddržavno mejo med Madžarsko in NDH. Razen tega dejstva na tej črti nikoli ni nastalo nobeno drugo internacionalnopravno relevantno dejstvo.

Državnopravno in internacionalnopravno subjektiviteto slovenskih dežel/držav, ki so pod vodstvom Narodnega sveta v Ljubljani vstopile 1.12.1918 v novonastalo južnoslovansko državo, so v novejšem času izpričali ustrezni dokumenti:

1) Poravnava 1867 določa, da “Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva Avstrijskega cesarstva, ki imajo svoje predstavnike v Cesarskem svetu na Dunaju”. To je neizpodbitno dejstvo, ki slovenske dežele – vojvodine opredeljuje, kot subjekte internacionalnega prava, saj stopajo v mednarodne odnose kot subjekti.

2) Manifest Karla I. z dne 16.10.1918 priznava deželam pravico, da izberejo svoje državne zbore po etničnem kriteriju, hkrati pa ugotavlja, da imajo pravico do svobodnega združevanja. To neizpodbitno dokazuje državnopravno subjektiviteto slovenskih dežel, kar je nemudoma priznala tudi zadnja dunajska administracija, ko je tozadevno sporočilo predsednika Narodnega sveta Pogačnika brez ugovora sprejela na znanje. Dežele Avstrijskega cesarstva z večinsko nemško govorečimi državljani so se skladno z določili Manifesta že 21.10.1918 združile v “Nemško” Avstrijo, slovenske (znotraj Štajerske je brez spora prišlo do delitve na nemško večinski in slovenski del, na Koroškem pa je prišlo do vojaškega obračunavanja) pa so združene pod vodstvom ljubljanskega Narodnega sveta vstopile v novo južnoslovansko državo.

Da Manifest še vedno velja in državnopravna subjektiviteta dežel obstaja, se je izkazalo pri pogajanjih o obnovi Avstrije po končani drugi svetovni vojni, ko so se dunajski politiki na Manifest sklicevali, in je Avstrija še vedno zvezna država dežel.

Kdor meni, da dejstvo meddržavne meje med slovenskimi deželami, ki so 1.12.1918 vstopile v novonastalo južnoslovansko državo več ne obstaja, mora dokazati, da je v tej zvezi nastalo neko novo veljavno in uveljavljeno internacionalno-pravno dejstvo. Da ni nastalo, in da tudi če bi katero od dejstev, argumentov ali dokumentov utegnilo imeti tak videz, absolutno ne velja in v zadevi določanja poteka meddržavne meje nima nobenega pomena, izhaja iz samega dejstva nastanka Sporazuma o arbitraži. Ta Sporazum namreč nalaga arbitražnemu tribunalu, da določi potek meje tako na kopnem kot na morju in brez vsake omejitve – torej na celi črti od meje na morju do sotočja Mure in Drave. Sporazum tudi razveljavlja vsak dokument ali sporazum, ki naj bi določal to mejo, saj je potem ne bi bilo treba določiti.

“Znameniti” in tolikokrat zlorabljeni pojem “Critical date” v ničemer ne določa meje, skladno z zapisanim besedilom le preprečuje nadaljevanje sporov in zaostrovanje odnosov, obenem pa razveljavlja vsako enostransko dejanje po datumu 25.6.1991. Torej definitivno razveljavlja tudi razglasitev državnosti in odcepitve Hrvaške od SFRJ, kar se je zgodilo v prostorih upravne zgradbe INE v Zagrebu dne 8.10.1991 – torej v času, ko so enostranska dejanja (kaj je bolj “enostransko” od razglasitve državnosti?), ki zadevajo državno mejo, brez vsakega pomena za tribunal in njegovo odločanje.

Sam obstoj Sporazuma o arbitraži seveda izničuje tudi odločitve Badinterjeve arbitražne komisije, kolikor zadevajo mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

Tribunal torej skladno z določbami Sporazuma o arbitraži ne more upoštevati ničesar drugega, razen dejansko in internacionalno-pravno relevantno stanje – meddržavno mejo iz leta 1918. Republika Slovenija pa je dolžna kot predmet spora navesti meddržavno mejo slovenskih dežel, ki so vstopile v južnoslovansko državo ter na tribunalovo mizo položiti to dejstvo in ničesar drugega. Sporazum o arbitraži pušča tribunalu dovolj prostora, da odloči skladno s temi dejstvi in načeli.

Meddržavna meja med slovenskimi deželami in Kraljevino Ogrsko iz leta 1867 oz. 1918 je natančno opisana, zabeležena v mednarodnih dokumentih in na terenu zaznamovana. Meja na Dravi od Zavrča do sotočja Drava-Mura pa je ugotovljena in zapisana v Trianonskem sporazumu.”

Zmago Jelinčič meni, da bo Tribunal skladno z določbami Sporazuma o arbitraži moral upoštevati internacionalno-pravno relevantno stanje – t.j. meddržavno mejo iz leta 1918.

Foto: arhiv Politikis.si