VSO: Sprejemanje državotvornih osamosvojitvenih aktov je bilo naporno delo

V organizaciji Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve VSO je 18. maja 2011 potekala javna tribuna na temo »Sprejemanje osamosvojitvenih aktov«. Pod vodstvom Alenke Žagar Slana so uvodničarji najprej predstavili pripravo in usklajevanje, podporo in nasprotovanje, navdušenje in dileme ob številnih zgodovinskih aktih v obdobju slovenske pomladi, ki so pripeljali do samostojne slovenske države.

Tone Jerovšek, ki je bil predsednik Zakonodajno-pravne komisije v  Skupščini SRS do leta 1990, je predstavil ozadje političnih odločitev vodstva starega režima, ki so posledično omogočile relativno miren prehod v nov demokratičen sistem. Poudaril je pomembnost  dovolitve ustanovitve prve samostojne organizacije SKZ na pobudo Ivana Omana.  Politični gremij  je le z enim glasom prednosti to končno dovolil. Prikazana je bila tudi pozitivna vloga tedanjega predsednika skupščine Potrča pri prepovedi mitinga resnice leta 1989.

Zelo zanimiva je bila predstavitev ozadja sprejema odločitve v Poljčah, saj smo izvedeli, na kakšen način je g. Peter Jambrek dosegel takojšnjo zeleno luč za plebiscit, kljub nasprotovanju predsednika skupščine g. Bučarja, kateremu  se čas za osamosvojitev še ni zdel primeren, glede na to, da za to dejanje  tudi Hrvaška še ni bila pripravljena.

Anton Tomažič, ki je bil predsednik Zakonodajno-pravne komisije v obdobju 1990 do 1992, je prikazal ogromen obseg dela, katerega je imel prvi svobodno izvoljeni slovenski parlament, zato, da smo v Sloveniji lahko iz starega pravnega sistema prešli v nov pravni sistem. Poudaril je, da smo se v Sloveniji kljub neomajni volji, da dosežemo samostojnost in neodvisnost, odločili za treznost in premišljenost ter strogo legalističen pristop. Zvezno zakonodajo smo »odklapljali« počasi in sistematično, in to predvsem od sprejema Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije naprej. Sam je imel to »čast«, da je ta akt »branil« pred Ustavnim sodiščem SFRJ novembra 1990.

Sprejemanje zelo pomembnih in zahtevnih državotvornih zakonov je bilo zelo oteženo predvsem tudi zaradi »nemogoče« sestave Skupščine RS. Vsak, tudi najmanjši amandma,  je moral biti sprejet v vsakem od treh zborov v enakem besedilu, kar je zahtevalo ogromno usklajevanja in ponovnega glasovanja. Demosova »zmaga« na volitvah je bila omejena zaradi tega, ker Zbor združenega dela ni bil izvoljen na pošten in demokratičen način in so zato v njem imele večino sile starega režima.

Gospod Miro Cerar je podal oris nastajanja vseh verzij nove ustave, od pisateljske, »podvinske«, strokovne do končno sprejete. Pridružuje se vsem tistim, ki ocenjujejo, da napori niso bili zaman in da smo tudi zaradi teh naporov prišli do zelo kvalitetne ustave, ki nam je lahko v oporo še v sedanjih težkih časih. Lahko nam pomeni celo stabilizator sistema.

Kot eden od bistvenih vzrokov, da se je javna razprava o osnutku ustave (iz jeseni 1990) tako zavlekla, je po mnenju g. Cerarja v tem, da med političnimi strankami ni bilo konsenza o – volilnem sistemu. Zanimivo je, da se  je dilema med proporcionalnim in večinskim sistemom vlekla še iz leta 1989 in se nadaljevala tudi po osamosvojitvi.

 G. Jerovšek, ki je sodeloval pri pripravi prve volilne zakonodaje, je namreč predlagal večinski volilni sistem, kar pa seveda ni bilo sprejeto, tudi zaradi bojazni, da bo Demos premočno zmagal.

G. Tomažič je spomnil na dejstvo, da je uvedbo večinskega volilnega sistema na zelo nedemokratičen način preprečil predsednik skupščine g. Bučar, ki je ignoriral vse predloge ter zahteve Demosovih poslancev in celo sklep Zbora občin (da bi do tega prišli z referendumom). Razlog je bil v strahu, da bi v primeru večinskega volilnega sistema na volitvah 1992 Demos lahko »premočno zmagal«. To bi po mnenju g. Bučarja lahko Slovenijo pripeljalo do »Tuđmanovega sistema«, kar je izrecno potrdil v svojem TV intervjuju 8. maja 2011.

Rajko Pirnat je prikazal vlogo vlade (Izvršnega sveta) pri pripravi osamosvojitvenih aktov, poudaril pa je tudi velik pomen nepravnega akta – Majniške deklaracije.  Po plebiscitu je bilo jasno, da mora Slovenija vzpostaviti vse potrebne predpise, inštitucije in organe, ki so potrebni državi za izvajanje dejanske oblasti. Največje razlike so bile v oceni, kako hitro in kako temeljito (obe načeli si nekoliko nasprotujeta) je potrebno osamosvojitvene ukrepe sprejemati. K sreči je prevladala treznost in je bil odločilen prav plebiscitarni rok šestih mesecev.

G. Pirnat je še poudaril, da osamosvojitev ni bila sama sebi namen, ampak “smo predvsem tudi želeli zgraditi demokratično Slovenijo, ki varuje človekove pravice.”

Javna tribuna se je zaključila s številnimi vprašanji in mnenji iz občinstva. Na koncu je prevladalo mnenje, da bi morali zgodovinska in pravna stroka bolj temeljito raziskati in bolj sistematično dokumentirati najpomembnejše osamosvojitvene akte. Šolski sistem pa bi moral najpomembnejše obdobje – slovenske pomladi – bolj obširno in kvalitetno prikazati ter razložiti današnji mladini.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve VSO si bo v vseh naslednjih letih prizadevalo, da se ti cilji čim bolj uresničijo. Med drugim bo tudi organiziralo in vzdrževalo poseben portal/forum/ blog, kjer se bodo zbirale in arhivirale stare fotografije in pomembni dokumenti iz obdobja 1988-1992.

17. maja je najprej potekala tribuna VSO z naslovom Razorožitev slovenske Teritorialne obrambe, včeraj pa so tudi etablirani slovenski pravniki povedali, da je tudi sprejemanje državotvornih osamosvojitvenih aktov bilo mukotrpno delo.