Neuničljivi: Bob Dylan v torek praznuje 70 let

V 50-letni karieri je Dylan z inštrumenti, kot so akustična, bas in električna kitara, orglice, klavir in klaviature, vtisnil svoj pečat v žanrih folk, rock, blues, country, rhythm & blues in gospel glasbe. Njegovega izročila ne more zaobiti noben tekstopisec, ki je prišel za njim, je za ameriško glasbeno revijo Rolling Stone ob Dylanovi 70-letnici zapisal Bono, frontman irske zasedbe U2.

Po mnenju številnih kritikov je Dylan, avtor več kot 500 pesmi, redefiniral vlogo vokalista v popularni glasbi: odprl je vrata glasbenikom, ki sicer zaradi ne prav opernega glasu nikoli ne bi stopili na oder, ter pozornost preusmeril na sporočilnost in imaginativno moč podob svoje uglasbljene poezije.

Izmojstril je modernistično pripovedno tehniko “toka zavesti” in v besedila vpletel številne izraze ameriškega slenga na ozadju izpovednih, ljubezenskih, protestnih, družbeno-kritičnih in religioznih tematik. Med njegova najboljša besedila mnogi poznavalci prištevajo “Masters of War”, “Desolation Row” in “Hurricane”.

Revija Rolling Stone je ob pričujoči obletnici objavila seznam desetih najboljših jubilantovih pesmi, na katerem so se znašle “Every Grain of Sand”, “A Hard Rain’s A-Gonna Fall”, “Tangled Up in Blue”, “Just Like a Woman”, “All Along the Watchtower”, “I Shall Be Released”, “It’s Alright, Ma (I’m Only Bleeding)”, “Mr. Tambourine Man”, “Visions of Johanna” in “Like a Rolling Stone”.

Skladba “Like a Rolling Stone” je bila za Dylana prelomna. Izdana leta 1965 kot singlica z albuma “Highway 61 Revisited” je prekoračila triminutni radijski standard kar za dvakrat, ga povzdignila med prevratniške junake glasbene industrije in postala njegov največji hit do takrat.

Dylan je rock glasbo z ulic, obcestnih špelunk, koncertnih odrov in medijev z leti ponesel še v predavalnice. Njegovemu delu in liku so posvečene doktorske disertacije “dylanologov” z vsega sveta, pa tudi filmski ustvarjalci, kot sta Todd Haynes v igranem filmu Bob Dylan: 7 obrazov (2007) in Martin Scorsese v dokumentarcu Ni poti domov (2005). Preizkusil pa se je tudi kot igralec, med drugim v filmu kontroverznega režiserja Sama Peckinpaha “Pat Garrett & Billy the Kid” (1973). Za film je napisal glasbo in uspešnico “Knockin’ On Heaven’s Door”.

Od konca 80. let, ko je bil s strani nekaterih kritikov že odpisan in razglašen za neprištevnega, traja njegova “neskončna turneja” (Never Ending Tour). Z albumi “Time Out Of Mind” (1997), “Love and Theft” (2001) in “Modern Times” (2006) je dokazal, da njegova “ustvarjalna era” ni omejena le na obdobje od prvenca, preprosto naslovljenega Bob Dylan (1962), do začetka “električne faze” z albumom “Bringing It All Back Home” (1965). Znova je požel navdušenje tako kritikov kot občinstva.

“Kronist ameriške zavesti”, ki si je umetniško ime nadel po britanskem pesniku Dylanu Thomasu, se je rodil 24. maja 1941 kot Robert Allen Zimmereman v judovski družini, priseljeni z ozemlja današnje Ukrajine v majhno mestece v Minnesoti.

Letos se je njegova glasbena karavana prvič ustavila na Kitajskem in v Vietnamu, državi, ki ji je v obdobju vojne z ZDA posvetil morebiti svojo najbolj znano protivojno pesem “Blowin’ in the Wind” iz leta 1963. V sredini junija se Dylan vrača na evropske koncertne odre. Najbližje Sloveniji bo koncertiral v Mainzu in Milanu. Ljubljano je Dylan zadnjikrat obiskal leta 2010.(sta)

Za zmeraj mlad: Bob Dylan v torek praznuje 70 let

Foto: Wikipedia.org