Jalovo iskanje novih obrazov ter tretje poti

Piše: Gašper Blažič, novinar Demokracije

Zdi se, da Slovenci še nikoli doslej nismo padli v tako globoko blato. To se pozna predvsem po tem, da nekateri vztrajno iščejo nekakšno novo mesijansko figuro. Pa ne taka, ki bi rešila Slovenijo. Pač pa tako, ki bi rešila tranzicijsko levico pred porazom na volitvah. Do rednih volitev je namreč še leto in pol, vlada pa, če parafraziramo besede sedaj že legendarnega sindikalista Dušana Semoliča iz junija 1991, ne ve, kaj bi sama s seboj. Če bodo s Pahorjem čakali do rednih volitev, se lahko zgodi madžarski scenarij, ki je povsem odplaknil madžarske socialiste. In za slovenske neosocialiste ter tranzicijske levičarje ni nič hujšega kot to, da se na oblast vrne Janez Janša.

Videti je, da je strah pred Janšo oz. njegovo vrnitvijo na premierski prestol močnejši od strahu pred prihodnostjo države, ki bo v kratkem obeležila dvajseto obletnico nastanka. Marsikdo si ob tem reče: še dobro, da je zdržala dvajset let glede na to, da z njo ravnamo kot svinja z mehom. Toda za prestrašene tranzicijske levičarje je v tem trenutku vsaka tvegana rešitev bolj sprejemljiva kot dejstvo, da bi na oblast prišla nasprotna politična opcija. Zato ne preseneča, da nekateri, kot npr. Gregor Golobič, znova poskušajo z nekakšnimi »sestopi z oblasti«. Še več, starci iz borčevskega združenja kličejo k mobilizaciji »novih obrazov«. Že slišano? Da, to so mokre sanje marsikaterega volivca, ki mu ne pašejo ne levi ne desni. In zato hoče »nove obraze«. Ko začnejo k temu pozivati ostareli revolucionarji, je čas za paniko.

Toda spomnimo se, da smo pred štirimi leti dobili v politiko dva nova obraza. Najprej Katarino Kresal, ki jo sedaj skuša spodnesti »stari fris« Blaž Kavčič. In kaj smo dobili od Kresalove? Predvsem cel kup afer, od bulmastifov do NPU. Istega leta je bil za predsednika države izvoljen dr. Danilo Türk, ki smo ga prej morda poznali le kot nekakšnega diplomata v službi OZN, vendar je v finalu premagal »starega znanca« Lojzeta Peterleta. Dobro, recimo, da je Türku na račun tega, da ni tako znan, uspelo zmagati, podobno kot leta 1989, ko je tedaj skoraj neznani dr. Janez Drnovšek »vrgel s tečaja« kandidata partijskega establišmenta Marka Bulca v bitki za funkcijo člana jugoslovanskega predsedstva. In kaj smo dobili s prihodom dr. Türka? Nabral si je kar lepo število spornih potez, s katerimi je ponižal tako sebe kot tudi funkcijo, ki jo opravlja. Novi obrazi? Ne me basat.

In navsezadnje, o novih obrazih naglas razmišlja celo zadnji partijski šef Milan Kučan, ki mu mediji še vedno priznavajo status moralne avtoritete. Torej, pripadnik stare garde, ki se nikoli ni povsem umaknil iz politike, si želi nove ljudi. Fascinantno! Ob tem pa njegov nekdanji partijski kolega Janez Stanovnik celo poziva mlade, naj stopijo pod prapor partizanstva. Ki je enkrat menda že rešilo Slovenijo, pa jo bo še enkrat. No, ob tem pa seveda ozmerja evropskega poslanca iz nasprotne opcije, ker naj bi rušil mit o domnevno neomadeževanem komandantu Stanetu. Da se na pragu praznovanja dvajsetletnice osamosvojitve ukvarjamo s takimi rečmi, je res že absurdno. Navsezadnje, tudi vojaki okupatorske JLA so nosili rdečo zvezdo, ki sedaj krasi spominsko znamko (k sreči je vsaj na kovancu za dva evra brez rdeče barve). Tako smo priča absurdni situaciji: ljudje, ki poveličujejo stare simbole in obujajo nostalgijo po praksi nekdanjih časov, mobilizirajo »nove obraze«!

Glede na vso to ihto ob iskanju »tretje poti« se človek začne spraševati, če ni morda Stane Dolanc vstal od mrtvih. Ravno on je bil namreč tisti, ki je nekoč v Dalmaciji robantil, češ da so v tej državi na oblasti »mi, komunisti«. »Kajti če ne bi bili mi, bi bil pa nekdo drug. Ampak temu ni tako in tudi nikoli ne bo!« je tedaj grmel »Veliki gobar«. Ali sedanje razmere ne spominjajo na omenjeno filozofijo tega razvpitega partijskega politika, ki se je v zgodovino vpisal tudi kot »oče« Fakultete za politične vede (sedanje FDV)? Mar ni mogoče pri sedaj vladajoči opciji zaznati surovo odločenost, da ne izpustijo niti milimetra oblasti iz svojih rok, pa čeprav bodo prisiljeni na vodilne položaje nastaviti »nove ljudi« (lutke, ki jih bodo iz ozadja usmerjali točno določeni politični botri)? Tako se pač zgodi, če določeni opciji »po logiki zgodovine« pripada pravica do oblasti. Zato tudi ni nikoli sestopila z nje. In verjetno tudi v prihodnje ne bo.