Enter the Void: recenzija
Piše: Tadej Bauer, filmski kritik
¨Jap, kamera, ki te gleda iz desetega nadstropja¨ – nekako takole bi lahko človek opisal kinematografijo v novem kontroverznem filmu ENTER THE VOID argentinskega režiserja francoskih korenin GASPERJA NOéJA. Ne samo, da gre za samosvojega filmarja z že skoraj čudaško logiko, gre tudi za enega izmed večjih (po ogledu tega filma) celo največjih filmskih provokatorjev (če izvzamemo iz te zgodbe danskega režiserja LARSA VON TRIERJA in če na veliko prečrtamo QUENTINA TARANTINOA) na svetu. Dokaz za to, je tudi njegov IRREVERSIBLE / NEPOVRATNO – eden od najbolj provokativnih in vznemirljivih filmov vseh časov (v preteklosti večkrat nagrajen in hvaljen erotični triler s seksipilno igralko MONICO BELLUCCI in njenim možem VINCENTOM CASSELOM). Sedaj sedem let kasneje se je NOé vrnil s svojim najnovejšim psihedelično – epsko – drznim izdelkom ENTER THE VOID, ki ga je na 62. mednarodnem filmskem festivalu Cannes (2009) pod burnim očesom ISABELLE HUPPERT premierno predstavil občinstvu! Kot je NOé pojasnil gre za film, ki ga je hotel posneti že pred parimi leti (¨tedaj je zaužil premalo norih gobic, da bi lahko do potankosti posnel film¨). Navdih za film je dobil v zgodnjem otroštvu, ko si je ogledal umetniško fotografijo iz kultnega filma SPACE ODYSSEY, legendarnega režiserja STANLEYA KUBRICKA. In nekako takole, je tudi mene zadela kamera v filmu, ko sem si ogledal ENTER THE VOID. Režiser gledalca popelje na odpičeno odisejado, v svet ¨psihedelično tropskih drog¨ (no takšen je učinek, ko se pred očmi gledalca pojavijo razno razne barvne šablone in nadležni halucinacijski odmevi). ENTER THE VOID (¨verjemite mi, še večkrat bom ponovil ime!) je filmsko čudo ali če hočete moderen avantgarden trip, ki eno skupino gledalcev popelje v samo notranjost melodrame, drugo skupino pa pošlje na testno vožnjo vzdržljivosti. Je ogromen epski eksperiment, ki nam odgovori na veliko vprašanje. Kaj se zgodi, ko človek umre? Režiser je zgodbo postavil v temen predel nedotaknjenega velemesta – ekstravagantno utripajočega Tokioa (podobno kot SOFIA COPPOLA v filmu LOST IN TRANSLATION / IZGUBLJENO S PREVODOM). Z dvema glavnima protagonistoma, ameriškim filmskim debitantom Nathaniel Brownom in preverjeno ameriško igralko Paz de la Huerta (The Limits of Control 2009)
KRATKA VSEBINA:
V filmu gre za Oscarja (NATHANIEL BROWN) – neumornega D.J.ja in preprodajalca drog ter Lindo (PAZ DE LA HUERTA), njegovo mlajšo sestro – eksotično striptizeto, s katero sta že v otroštvu ostala brez staršev. Njuna otroška pot je bila ločena in polna travm. Sedaj je Tokio njuno novo okolje, kjer se združita in živita utopične sanje, a ne za dolgo, saj Oscar stopi v povsem novo posmrtno življenje, v prav takšno, ki je obrazloženo v tibetanski knjigi njegovega prijatelja Alexa (CYRIL ROY). Naenkrat je Oscar svoboden in lahko dela kar se mu zaljubi. Med tem ko lebdi nad svojim prestreljenim telesom in nad mogočnimi avenijami Tokija, z enim očesom spremlja tudi svojo izgubljeno sestro, ter išče izhod iz onostranstva!
KRATKA OCENA FILMA:
Cannes – Toronto – Sundance – Hong Kong to je samo nekaj filmskih festivalov, kjer so si lahko gledalci ogledali omenjeno čudo, lahko ga osebno naslovim kot ¨lebdeči TRAINSPOTING¨ ali pa kot najbolj vrtoglavo – odpičeno reinkarnacijo, kar jih je naše oko kdaj koli videlo! Ne in ni se mi vrtelo v filmu od vseh bliskajoče – utripajočih prizorov Oscarja. Film me je zadel do te mere, da sem po koncu filma (bil kar malce šokiran – če hočete vrtoglav, prepoten, znoren in zasvojen). Po žilah se je sprostil nebesni adrenalin, začel sem se spraševati, kako je to mogoče? Prav žal mi je, da Zlata Palma ni odšla GASPARJU NOéJU (naj vas spomnimo ob hudi konkurenci režiserjev QUENTIN TARANTINO: NESLAVNE BARABE, JACQUES AUDIARD: PREROK, LARS VON TRIER: ANTICHRIST, PEDRO ALMODOVAR: ZLOMLJENI OBJEMI, ANG LEE: TAKING WOODSTOCK, ANDREA ARNOLD: FISH TANK, MARCO BELLOCCHIO: VINCERE, KEN LOACH: LOOKING FOR ERIC je Zlato palmo speljal MICHAEL HANEKE: BELI TRAK)
¨Da še zadevo zaključim, (da ne bo pomote) v filmu ne gre za navadno reinkarnacijo človeka (torej umreš… lebdiš in se tvoja duša naseli v drugo telo) celoten film je zgodba o nekom (o osebi, ki se je zadel z dozo prepovedanega ~Dmtja~), ki je prebral tibetansko knjigo, še preden je bil ustreljen in podoživel intonacijo lastnih sanj. Posebno pohvalo si zasluži tudi Benoît Debie – direktor fotografije filma, (on je glavno srce v filmu), ki nam določene stvari prikaže tako, kot je to storil v filmu NEPOVRATNO (odpičene kadre do konca!). Rezultat filma je flourescentična (spolna) mojstrovina labirinta, (ponoči posneta s posebno kamero POV – kamera beleži tisto, kar skozi objektiv vidi snemalec) in ki traja 2 uri in 43 minut! Da dolgo, a film mine bliskovito! Priporočamo ogled vsem tistim, ki ljubijo multikulturno bizarne epopeje oz. filme, ki provokativno izzovejo gledalca in ga pošljejo tja, kjer še nikoli ni bil! Tisti, ki pa takšnih filmov ne obožujejo, pa se zna zgoditi, da NOéjevega halucinacijskega tempa ne bodo vzdržali in se predali že po tridesetih minutah! Še bolje bo, če bo prihodnje leto film prikazan na LIFFU (naj me uslišijo bogovi!) kljub temu, da zadetek iz naslonjača izgleda maestralno!
Enter the Void: nova surrealistična filmska mojstrovina