Kdo se je že večkrat opravičil, in kdo še nikoli?
Piše: Ive A. Stanič, publicist
Veliko ljudi se ob novoletnih praznikih zabava, nekateri pa si vzamejo čas za razmišljanje o preteklosti in prihodnosti. Želje so lepe, misli spravne. Ob pregledu nekaterih internetnih strani, sem zasledil kar nekaj drugačnih, prav nič spravnih stališč, seveda na račun RKC. Pravijo, da še vedno čakajo, kdaj se bo za vse nepravilnosti med drugo svetovno vojno opravičila in obžalovala RKC. Nestrpneže želim nekoliko potolažiti in jim predlagam, naj pobrskajo po spominu.
Generalni vikar Anton Vovk je 11. julija 1945 dejal: »Resnično obžalujemo, da so napake v usodni dobi okupacije in revolucije zagrešili tudi nekateri duhovniki in nekateri katoličani. Take krivde je v tistem času mogoče razumeti, a je ni mogoče do cela opravičiti. Taka ravnanja je povzročil strah pred brezboštvom. Obžalujemo in ostro obsojamo vsa brezpravna in nasilna dejanja, zlasti dejanja »črne roke«, ki smo jo vedno obsojali.«
Ljubljanski nadškof in metropolit Jožef Pogačnik je 7. aprila 1977 dejal: »Vse kar se je krivičnega zgodilo v imenu krščanske vere obsojamo – kakor smo obsojali med vojno in kakor obsoja tedanje cerkveno vodstvo. V imenu krivcev prosimo odpuščanja.«
Pokrajinska škofovska konferenca je 13. marca 1990 metropolita Jožefa Pogačnika podprla s širokim soglasjem.
Ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Šuštar je 12. aprila 1990 bil povsem razločen: »Odpuščamo vse, kar nas je po človeški krivdi hudega zadelo. V imenu krivcev prosimo odpuščanja.«
Izjava škofovske konference ob 50-letnici konca druge svetovne vojne: »Ponovno obžalujemo vse tisto, kar je bilo neprimernega ali zgrešenega v ravnanju predstavnikov katoliške Cerkve in se opravičujemo vsem prizadetim.«
Dr. Franc Rode na Sv. Urhu, 31. oktobra 1999: »Izražam globoko obžalovanje za vse nasilne smrti, ki so jih povzročili kristjani. Sorodnike žrtev pa prosim odpuščanja.«
Koprski škof Metod Pirih, na Lajšah 23. junija 2008: »Po drugi svetovni vojni so se ljubljanski nadškofi že nekajkrat opravičili za nasilje, ki so ga povzročili člani katoliške Cerkve z namenom, da bo to prispevalo k narodni spravi in zgladilo razdor, ki ga je med nami povzročila revolucija. Ko bo to storila še druga stran, bo slovenski narod lahko stopil v novo obdobje svoje zgodovine.«
No, navsezadnje pomeni svojevrstno opravičilo in obžalovanje tudi knjiga Spomini (1972), ki jo je napisal minister za oborožitev tretjega rajha Albert Speer. Na strani 25 je napisal: »Razmere za te jetnike (gre za delavno taborišče Dora, op. I.A.S.) so bile resnično barbarske, in kadar koli danes pomislim na to, me obide čustvo globoke prizadetosti in krivde.«
Je kdo od slovenskih komunistov storil kaj podobnega? Se je kdo od današnje oblastne elite pokesal za dejanja, ki so jih storili njihovi politični predhodniki in somišljeniki? Nemški kancler Willii Brandt je na obisku na Poljskem leta 1971 sredi koncentracijskega taborišča Auschwitz pokleknil in se v imenu nemškega naroda Poljakom opravičil za vse trpljenje in zločine, ki ga je poljskemu narodu storil nacizem. Več deset tisoč žrtev, ki jih je z izvajanjem revolucije povzročilo vodstvo slovenskega komunističnega sistema (rezultati komunističnega divjanja se kažejo v doslej 600 odkritih grobišč), je vendarle dovolj velik moralni in občečloveški madež, ki zahteva opravičilo in obsodbo takratnega sistema. Bodo omenjeni primeri vendarle opogumili branitelje komunistične preteklosti, da storijo to, kar so drugi že zdavnaj storili?!
Sploh pa se nima RKC nikomur opravičevati. Komunisti in njihovi partizani so (tudi kruto) pobili in umorili nešteto cerkvenih “delavcev” – duhovnikov itd. Do sedaj mi ni poznan niti en sam duhovnik, ki naj bi umoril vsaj enega komunista. Kaj naj jim bo to sprenevedanje in metanje krivde na druge. Titova banda jebila in ostala fašisto-komunistična združba.
Tole bi citiral.
Dokler ne bodo ljudje prenehali prelivati krvi. Pri tem se ne misli samo na ubijanja ljudi, ampak tudi živali. Dokler ne bomo začeli upoštevati pravih biblijskih navodil, se ne moremo razviti v višja bitja in tudi ne doseči osebnega miru, zadovoljstva in sreče.
Nobenga opravicila ne rabim. Le umaknite mi to zatezeno temo iz dnevnega reda.
Presneti starci, kar tezite in tezite.
Dost mam!
Dragi Donko, stvar je čisto enostavna: izklopi računalnik (ako že veš, kako se to naredi) in vzemi liziko v roke. Pa bo vse v redu. Nič več nerviranja ne bo.
Kaj naj se komunisti opravičujejo? Saj oni so vendar imeli prav, od boga so si vzeli pravico, da pospravijo pod zemljo vsakogar, ki se jim postavi po robu. Edino kar včasih priznajo je, da je bila storjena napaka. Pa da ne bo kdo mislil da njihova napaka, ma kaki, napaka je v tem ,da so njihova zlodela prišla na površje.Kot je izjavil tisti sovjetski aparatčik, ko so ga Poljaki vprašali, kje so njihovi soborci , ki so se predali rdeči armadi ob njenem napadu na Poljsko l.1939. Boljšaja ošybka, velika napaka- da se o tem sedaj sploh pogovarjamo. In ko človek zasleduje ves cirkus, ki se ga nekateri grejo ob množičnih grobiščih, ko bi radi 1x za vselej celo zadevo zaustavili: dejansko gledajo oni na vso to množico kosti kot na svoj spomenik, ki so ga zapustili potomcem in zato so ob vsakem poskusu izkopavanja tako jezni in užaljeni, prej bi dovolili, da se Kidriča pretopi nazaj v zvonove, kot pa pustili izkopavat svoje “spomenike”.
Domobranci so kolaborirali z najvecjim zlom 20. stoletja, s tretjim Reichom.
To je potrebno najprej jasno priznati. Potem se lahko pogovarjamo dalje.
Donku je potrebno pač večkrat povedati in predstaviti številna obžalovanja RKC, hkrati pa prave izlive sovraštva potomcev in pristašev slovenskih boljševikov. Predvsem pa je potrebno natančno opredeliti, pretehtati in zabeležiti vse kolaboracije, ki sta jih izvajali obe politični strani. Kot rečeno, pri Donku je potrebno biti strpen in mu nekatere zadeve večkrat pojasniti, kajti indoktrinacija je huda zadeva.
Kolaboracija Cerkve in domobranstva z okupacijskimi silami, ni bila le nemoralna /sodelovati s svojim iztrebiteljem/, ampak je bila po mednarodnem pravu tudi nelegalna. Ne smemo pozabiti, da so sile osi napadle Jugoslavijo BREZ VOJNE NAPOVEDI!. Takšen napad pa vzame napadalcu vso legimiteto. Enako tudi kolaborantom.
Nemci so imenovali partizane za bandite. Resnica je bila diametralno nasprotna.
Napd na Jugoslavijo BREZ VOJNE NAPOVEDI je bilo BANDITSKO DEJANJE. Kolaboracija s takšnimi silami pa tudi.
Po mednarodnem vojaškem pravu so bili partizani banditi do sporazuma Tito-Šubašić, pa če se donkorado na glavo postavita.
Po mednarodnem vojaškem pravu so bili partizani banditi do sporazuma Tito-Šubašić, pa če se donkorado na glavo postavita. Ženevske konvencije iz let 1864,1906,1929 in Haški konvenciji iz 1899 in 1907 so to področje zelo natačno opredelile.
Pristaši članov nekdanje totalitarne stranke kar serijsko padajo v svoja lastna protislovja. Donko pravi, da je bil tretji Reich največje zlo 20. stoletja. Pa naj kot častitljivi reformiran komunist pojasni, zakaj je slovenska partija na začetku vojne dva meseca in pol simpatizirala z največjim zlom 20. stoletja? (Če Hitler ne bi napadel Sovjetske zveze, bi partijska ljubezen do Nemčije trajala še in še – morda kar do konca vojne!) Zakaj se je jugoslovanska partija v Gornjem Vakufu in Zagrebu tik pred zavezniškem izkrcanju, skrito dogovarjala (kolaborirala) z največjim zlom 20. stoletja?
Žal, današnji preoblečeni partijski podmladkarji (ki vse bolj zavzeto skrbijo za partizanske vrednote), preveč poceni in prelahkotno tolmačijo našo hudo okrvavljeno zgodovino. Iz celote brskajo le tiste dele zgodovine, ki jim trenutno najbolj ustrezajo. Prej ali slej pa bi se morali zavedati, da počasi vendarle prihajajo na površje tisti zgodovinski (resnični!) dogodki, ki jim bodo še kako grenili življenje. Torej, kaj je z nekdanjimi partijskimi veljaki, ki so se večkrat navduševali in povezovali z največjim zlom 20. stoletja ?!
“Zagrebu tik pred zavezniškem izkrcanju, skrito dogovarjala (kolaborirala) z največjim zlom 20. stoletja?”
Komunisti so se domnevno taktično nekaj dogovarjali? So se res? V kolikšni meri?
Ne vemo.
Povsem jasno pa je da je večinska Vatikanska naveza odkrito kolaborilrala s Hitlerjem vsa štiri leta. In se navduševala. Pa dajmo oboje na tehntnico.
Zavezniki so zadevo spremljali in se v letu 1942 in dokončno 1943 odločili za partizansko stran. In to je zgodovinsko dejstvo. Z raznoraznimi namigi tega pač ne moreš ovreči!
Človek s tolikšno dozo vsevednosti, se tokrat dela nepoznavalca in me sprašuje po virih. Zanimivo. Saj bi mu pomagal in svetoval, pa se obnaša preveč cinično in samovšečno. No, pa naj mu bo; svetujem mu le en vir. Prebere naj knjigo Milovana Djilasa: Wartime, str. 229-245. (Mislim, da gre za dovolj suvereno in verodostojno osebnost.) Če se bo v prihodnje obnašal bolj korektno in predvsem nežaljivo, mu bom morda zaupal še ostale (arhivske) vire. Seveda pa ni komentiral in razkril svojega mnenja iz obdobja 6. april – 22. junij 1941, kar mi seveda ni všeč.
ABC,
Milovan Džilas je seveda dovolj kredibilen vir. Pred leti sem prebral eno njegovo knjigo. Novi red, mislim da se ji reče. Spoznal sem ga pa tudi v živo. Prav na dan Janševe aretacije je imel predavanje v dvorani mariborskega Štuka.
/isti dan so imeli Novorevijaši: Bučar, Urbančič, Rupel, oba Hribarja, Jerovšek, pa najbrž še kdo – vseh se ne spomnem, razpravo o stanju slovenstva, na drugem koncu Maribora. Tisti najbolj zavzeti smo tekali iz enega na drugo/
Kot sem že zapisal v prejšnji repliki. Daj torej tisto (oboje) kar so komunisti menda KALKULIRALI na tehnico s tistim, kar je Vatikanska naveza med vojno dejansko STORILA.
Rada nagovarjam, naj vodi dialog korektno in naj iz celote ne izbira le svoje “cukerčke” in jih nasilno potiska na “fronto mnenj”. No, tokrat se je spet ustavil na obrobju. (Le koga zanima, kje je tisti dan bil in od kod in kam je tekel.) In, kod običajno, se je bistva spet izognil. (Niti omenil ni obdobja 6. april – 22. junij 1941 in eno izmed najbolj umazanih in izdajalskih kolaboracij med Titovimi poslanci in Nemci.) Glede tehnice pa naslednje: Doslej je uradno znana le verzija “osvoboditeljev” (partizani junakai – domobranci izdajalci), sedaj pa Rado priznava delno krivdo tudi partizanski strani in polaga eno in drugo krivdo na tehnico. Vsekakor mu moram čestitati; priznanje vsaj delne krivde je izredno velik uspeh. Ko bo dokončno minil strah, ko bodo končno ljudje spregovorili, ko bodo vsi arhivi resnično odprti in vrnjeni ukradeni dokumenti in, seveda, ko bodo vsa grobišča raziskana, takrat resnice ne bo mogel nihče več ustaviti. Tistega dne se veselim. Kaj pa vi, g. Rado?
ABC,
z medklicem sem ti le dal vedeti, da intenzivno spremljam politiko iz vseh virov. Zgolj to.
Kar se tiče april – junij 41 sem ti pa dopustil, da vanj vtakneš kakršnokoli vsebino hočeš in jo primerjaš z domobransko kolaboracijo.
Karkoli je že bilo, če je seveda kaj bilo, se ne more primerjati z domobranskim štiriletnim aktivnim sodelovanjem z okupatorjem.
Tu je poanta.
Domobransko sodelovanje z okupatorji je prinašalo smrt med Slovenci.
Domnevno navdušenje nekaterih komunistov nad okupacijo pač nobenega.
Presenetljivo šibka oziroma prazna vsebina prispevka ne kaže, da avtor obvlada in spremlja politiko iz vseh virov. (No, tu gre spet za ponavljajočo in pretirano samohvalo.) Zapisi: karkoli je že bilo, če je seveda sploh kaj bilo, so se nekaj dogovarjali, ali so se sploh res dogovarjali, kar so komunisti menda kalkulirali … S takimi praznimi floskulami, vse v slogu “rekla-kazala” ni mogoče voditi resno razpravo oziroma izmenjavo mnenj. Vsebina vašega prispevka postane še posebej sporna v trenutku, ko postrežete z napačnimi podatki oziroma neznanjem. Napisali ste: “… se ne more primerjati z domobranskim štiriletnim aktivnim sodelovanjem z okupatorjem.” Za božjo voljo, “intelektualec” Rado, je to mogoče, da ne veste, kdaj so se domobranci ustanovili in organizirano pristopili v protikomunistično gibanje. Vaša izjava, da so domobranci štiri leta aktivno sodelovali z okupatorjem ni le plod neznanja, marveč tudi resne in zaskrbljujoče indoktrinacije. (Celo skupaj z vaškimi stražarji in jugoslovansko vojsko v domovini nimajo staža štirih let, pač pa samo tri.)
Voditi dialog z osebo, ki ne pozna niti zaporedja dogodkov v drugi svetovni vojni, je nesmiselno. Predvsem ne želim izgubljati dragocenega časa z nekom, ki mora še veliko prebrati in marsikaj razumeti, da sploh lahko pride do izmenjave mnenj. Zato zaključujem polemiko z vami in vas lepo pozdravljam.
Rado je pač tako zaslepljen levičarski skrajnež, da pač ne bo hotel videti resnice, ki mu ni všeč.
Če bo v prid komunajzerjem, bo dovolj baba rekla baba kazala.
Če ne bo v prid komunajzerjem, bo zahteval 10x poštempljano od različnih avtoritet (seveda samo levičarskih), da bo s težkim srcem priznal.
Radiša ima Đilasa za kredibilni vir, seveda, taisti Đilas Milovan je v kompaniji z Veselinom Maslešo po črnogorskih planinah pobijal čobane in “kulake”, ki niso bili navdušeni za narodnooslobodilaćki rat. Uf,tale Masleša, kje sem že slišal ta priimek?
ABC,
Kocbek politično spada med nekam na sredino med takratno levico in desnico. Zato mu najbrž gre še najbolj verjeti. Na tem mestu te torej opozarjam na Kocbekovo pismo škofu Rožmanu, v katrem temljito analizira dogajanje 1941 – 1943.
Tam piše, med drugim, o izjemnem aganžiranju RKC proti OF, izjemno mobiliziranje ljudi proti tki. rdeči nevarnosti. Močna antikomunistična propaganda se je s strani katoliške cerkve začela že 1941.
Vir: http://www.rtvslo.si/slike/photo/158789#slika
Če k tem dodamo še prevladujočo pronemško orentirano politiko ob času nemškega vdora, se ni čuditi, da se je OF hitro uspel profilirati kot glavni upornik proti okupaciji.
Franc,
“Rado je zaslepljen levičarski skrajnež . . . ” To je znana metoda. Človeku prilepiš slabšalno etiketo, zato da ljudje sploh ne bi razmišljali o povedanem. Tvoj način gotovo ne more biti del enakovredne diskusije. In ne pomaga k resnici.
mudo moreno,
– Dvojnost tvojih meril: Džilasa očitaš meni, ne pa tudi ABC-ju, ki se je post prej skliceval nanj.
Rado spet lažeš. Nobene pronemško orientirane politike ni bilo na začetku vojne – razen pri komunajzerjih. Sodelovali so tako, da je bilo čim manj žrtev.
Zato upravičeno napišem, da spet lažeš in zavajaš.
Rado, pravilno sem te opisal. S tem, ko se pa obešaš na to, namesto na bistvo besedila, dokazuje, da sem te zatrl z argumenti.
Rado spet lažeš. Nobene pronemško orientirane politike ni bilo na začetku vojne – razen pri komunajzerjih. Sodelovali so tako, da je bilo čim manj žrtev.
Zato upravičeno napišem, da spet lažeš in zavajaš.
Rado, pravilno sem te opisal. S tem, ko se pa obešaš na to, namesto na bistvo besedila, dokazuje, da sem te zatrl z argumenti.
Ancka = Franc
Česa vse se ne poslužujete, da okrepite svoja podtikanja.
Beri Slovenca, takratni časnik konservativne večine.
1. septembra 1939 je Nemčija vkorakala na Poljsko.
V uvodniku Slovenca, dne 2. septembra 1939 je uvodničar pozdravil začetek okupacije Poljske. To je resnica takratnega časa.
Berite ljudje in ne bodo mogli več manipulirati z vami! Ne zadovoljite s stem, kar vam servirajo vaši strankarski vodje.
Rado, česa vse se ne poslužuješ, da okrepiš svoja podtikanja.
Kaj ima leto 1939 veze z vojno? Takrat Jugoslavija še ni bila v vojni. Zato ne seri s takimi neumnostmi.
Daj link, da bomo res videli, če je res, kar pišeš, ali je zgolj tvoja sprevržena interpretacija.
Franc,
čisto vsega pa tudi ne najdeš na netu. Boš moral kdaj tudi v študijsko knjižnico in listati po starih časopisih.
Presenečen boš,nad tem, kako so so se interpretacije takratnih dogodkov modificirale do danes.
Kaj ima leto 1939 veze z vojno?
Potrjuje mojo trditev iz prejšnje replike: “Če k tem dodamo še prevladujočo pronemško orentirano politiko ob času nemškega vdora”