Fenomen Kučan
Piše: Ive A. Stanič, publicist
Iztočnico za moj prispevek sem našel v članku Bojana Korsike v Financah. Želim podčrtati nekaj njegovih poudarkov.
Všeč mi je njegova primerjava: Milan Kučan in Boris Šnuderl. Namreč, Boris Šnuderl je bil ob razpadu Jugoslavije jugoslovanski veleposlanik v Franciji. Dimitrij Rupel mu je ponudil mesto slovenskega veleposlanika v Franciji, naj torej ostane kar naprej v Parizu. Ponudbo je vljudno zavrnil, češ, da ne more kar tako preprosto zamenjati zastavo na ambasadi. Kot profesionalcu in človeku se mu je zdelo nemoralno in nekonsistentno, da bi samo zamenjal zastavo in ostal še naprej veleposlanik.
Milan Kučan pa ni iz takega testa kot Boris Šnuderl. Mirno je zamenjal zastavo, deponiral partijsko knjižico in v samostojni Sloveniji kandidiral za predsednika države. Ne poznam primera, da bi nek šef totalitarne države samo zamenjal zastavo in prek volilnega sita postal predsednik demokratične države. Torej, danes si na čelu enopartijske diktature, jutri pa že vodja državne parlamentarne demokracije, človekovih pravic in svoboščin. Je kdo takrat sploh pomislil o problematičnosti take drže? Mnogi od nas so šli za njim kot ovce. Brez razuma, brez razmisleka. Bili so zaslepljeni in niso opazili njegovo dvojno igro. Leta 1988 je v cekaju govoril o človekovih pravicah, hkrati pa je naše ljudi njegova SDV sledila, prisluškovala, šikanirala in poročala v Beograd. Kot politik je na šahovnici vedno igral z vsemi figurami. Ko mu je ustrezalo, je igral z belimi, ko mu ni več ustrezalo, je igral s črnimi. Ko je bil Demos v vzponu, je koketiral z njim, hkrati pa je imel v kabinetu svetovalca Nevena Boraka (Vena Karbone), ki je bil proti osamosvojitvi Slovenije in borec za ohranitev Jugoslavije. Vedno je imel pripravljeni dve varianti: če bi se prva sfižila, pride v poštev druga. Milan Kučan je javno govoril o demokratičnih spremembah, v Tacnu pa je predaval Službi državne varnosti (teroristični organizaciji) o sovražnih družbenih elementih.
Milan Kučan se je zelo rad družil z Vaclavom Havlom in tako želel pokazati, kako sta si enaka. Ko je Havel ustanovil Civilni forum, je Kučan kmalu za tem ustanovil Forum 21 s povsem drugačno vsebino. Havel je s svojim forumom osvobajal Češkoslovaško izpod partijske diktature, komunistični sistem pa ga je zato kar štirikrat zaprl. Kučan pa je v tistem času vodil režim, ki je štiri Slovence zaprl in izročil vojski.
In še Korsikova sklepna misel: Milan Kučan v glavah kvazilevice predstavlja rešitev, v resnici pa je Milan Kučan problem, in prav v tem je problem.
Kučani in vsi podobni tiči se obračajo enostavno po vetru. Njihov moto se glasi:” Vseeno od kje piha, glavno da jaz ostanem glavni”.
To je torej njihov karakter, po temu jih je treba soditi. Karakterja namreč sploh nimajo, ker gledajo samo na svojo lastno korist. To pa so vsi tisti, ki se sestajajo ob raznih “spominih na določene dogodke” in vihrajo z rdečimi zastavami. Da pa so te zastave rdeče od nedolžne krvi ne pomisli nihče od njihovih posnemovalcev in občudovalcev.
MK je vendar pil komunizem z materinim mlekom in postal vojak revolucije. Vmes se je pa še grebel za stolček in privilegoje, ki si jih je prilastil. Posebno zadnje mu gre presenetljivo dobro od rok.
MK je bil problem tudi v tem, da je bil prvi podpisan pod zahtevo za predajo orožja JLA. Čeprav so plakat hitro odstranili, ga je nek študent še pravočasno fotografiral. Mojemu prijatelju je pisal nek pristaš nekdanjega partijskega imperija in mu v nič kaj vljudnem pismu očital, da udriha samo po zmagoviti tranzicijski levici. Povedal je, da je želel o reformiranih komunistih povedati tudi kaj lepega, pa se nič kaj takega ni mogel spomniti. Še vedno je v zadregi. Pomagajte mu.
To, da se je Mile rad primerjal in družil s Havlom je bilo res perverzno.Havel je bil disident in zapornik, Mile je pa naše disidente zapiral. Res ne vidim podobnosti.
Me zanima, kako se je Havel počutil, ko se je moral družiti z njim in podobnimi komunističnimi banditi. Upam ,da bo izdal kakšne spomine.
MK je kmet na šahovnici Washigtonovske šahovske mizice. Vse se vodi iz Washingtona pa če je to vam všeč ali pa ne. Obarvano revolucionarno rojenje in državni udari so v domeni Washigtona. No, ljudi, ki imajo v pesti Washington in Belo hišo.
Washigtonovc imajo za take namene RAND Corporation to je velika raziskovalna ustanova, ki izvaja najbolj občutljive vojaške-politične raziskave za ameriško vlado, še zlasti za vojsko. Ustanovljena je bila leta 1946 v okviru ameriških letalskih sil. V njenem upravnem odboru v vsakem obdobju sedijo najvidnejši predstavniki ameriškega eštablišmenta. Tudi razpad Jugoslavije in leta 2000, ko so sesuval Miloševiča je to sad ameriške podtalne vojne. Točneje ameriška vlada je kupila padec Miloševiča za 41 miljonov dolarjev. Operacijo so iz pisarne veleposlanika Milesa vodili posebej izurjeni agenti, ki so koordinirali mrežo naivnih študentov, prepričanih, da se borijo za boljši jutri oziroma za uresničitev ‘ameriškega sna’… Prej ko se zbudite bo mogoče še kje v kotu videti kakšno rešitev. Ampak to o zbujenju… glede tega sem strašen pesimist. Ko bomo pristali enkrat na trdih tleh, bo to podobno skuku padalca, ki je v avijonu pozabil padalo!