Nujno!

Piše: Ana Lapuh, publicistka

Zgodilo se je pred kratkim, lepega jesenskega jutra, ko sem se prebudila in po mačje odprla oči; sončna svetloba jih je že žgečkala: najprej me je izjemno neprijetno, pekoče, zaščemelo v tilniku, nakar se je topa bolečina razširila po rami navzdol, čez celo lopatico in se po drugi strani zabila v glavo kot zlodejski napad sicer običajne migrene. Vem, morda zveni smešno ali celo poetično, a v resnici je bilo nekaj hipov strahotno boleče.

Nisem hipohonder, zato si boleče glave – in vsega kar je pripeto ob njo – vsaj sprva nisem preveč belila. A bolečina ni pojenjala. Kaj me pravzaprav boli? Nisem zdravnica, na medicino se ne spoznam, kot laik pa razmišljam kot večina: joj, skrbi me! Čedalje bolj! Gre za stare težave? Izkaže se, da ne. Jemljem protibolečinske tablete iz proste prodaje, a izboljšanja ni. Skrbi se širijo. V predelu vratu in ramen čutim zatrdlinice. Menda ni kakšen čuden rak? Zdi se, da ljudje že po naravi pomislimo na najhujše. Spomnim se znanca, ki je tarnal o podobni bolečini, v roku šestih mesecev pa so njegovo izsušeno truplo zagrebli v zemljo. Rak vratu. Kar koli to že pomeni, grozljivo. Ko se čez nekaj dni privlečem do osebne zdravnice, ta ni prepričana o čem govoričim, v paničnih solzah. Predlaga ultrazvok vratu. Strinjam se. Žal so čakalne vrste za ultrazvok, ki bi ga bilo možno opraviti »na koncesijo«, dolge tudi po tri tedne. 

Sežem v bolj prazno denarnico in odštejem 40 eur za ultrazvok. Velika cena za nekajminutni vlažni ultrazvočni sprehod po mojem vratu, a drobižek v primerjavi z olajšanjem, ki sem ga občutila ob rezultatu: v vratu ni nobenih sumljivih tvorb. Iz kje potemtakem izvira bolečina? Zdravnica omahuje med nevrologom in ortopedom in se nazadnje odloči za ortopeda. Napiše mi napotnico. Na napotnico napiše tudi besedo: NUJNO. Z velikimi črkami. Nemudoma se odpravim na Polikliniko ljubljanskega kliničnega centra in grem najprej na stranišče. Off the story, verjeli ali ne: na stranišču ni bilo mila! Da, v tem hramu zdravja in higiene na stranišču ni bilo mila! Toda o tem morda kdaj drugič. Vrnimo se k ortopedom – v popoldanski uri se je na ortopedskem oddelku pred okencem za sprejem vila tolikšna vrsta, kakršno sem nazadnje, pred meseci, videla pred LPP-jem ob Ljubljanski borzi, kjer so ljudje čakali na Urbano. In ta vrsta je štela okrog trideset ljudi. Pred okencem za naročanje pa vrste praktično ni bilo, zato sem medicinsko sestro pobarala kdaj naj pridem, da ne obtičim v kaotičnih razmerah? Seveda nisem pozabila omeniti, da je NUJNO. Z velikimi črkami. Gospa je prijazno odvrnila, ja, pridite jutri zjutraj, ob osmih. Aha, in takrat zagotovo ne bom padla v kolono? Hotela sem slišati zagotovilo. In sem ga – zagotovo ne boste padli v gnečo, je zatrdila prijazna medicinska sestra. Dobro no, vsaj lagati ne bi bilo treba?

Naslednjega jutra pridem na Polikliniko že ob pol osmih zjutraj. Inu? Pred mano se zopet vije dolga vrsta, skorajda identična včerajšnji. Le obrazi so se zdeli drugi, a vsi trpeči. Nekdo je pred sprejemnim okencem razlagal, kako zmore prehoditi le nekaj metrov in sivolasa babica se je še komajda držala na nogah, s pomočjo bergel, dokler ji vsaj na videz zdrava najstnica ni odstopila prostora na klopi ob zidu. Jaz sem pa stala tam, na koncu vrste, s svojo NUJNO napotnico in bilo me je nekako sram: kako naj se prerinem pred vse te ljudi, če pa so nekateri še bolj ubogi od mene? Skozi katastrofičen glavobol mi je zazevalo smrtno resno vprašanje: kje zaboga mi živimo, kakšno javno zdravstvo imamo? Mislim, da je Moore resno zafrknil, ko je v Sicko uporabil nekaj sekund Naše male klinike. Ob vseh milijardah bi pa ja lahko poslal ekipo, ki bi posnela vsaj kanček stanja iz slovenske zdravstvene realnosti. Ob očitni reklami za kampanjo Hillary Clinton bi bil vsaj tisti trenutek v filmu kredibilnejši. No, jaz v kačji vrsti vsekakor nisem zmogla čakati. S solzami v očeh sem šla domov. Sedla za računalnik, kliknila v Google, našla privat ortopeda v neposredni bližini, ga poklicala. Še istega popoldneva sem bila na vrsti. Samoplačniško, seveda. Za pregled so me olajšali za 50 eur. V zameno so mi dali diagnozo in predlagali zdravljenje; sindrom mišičnega vnetja, ob katerem je ortoped med tipanjem bolečih predelov zavzdihnil: o-o, tole je pa hudo. Močna zdravila, mišični relaksanti, fizioterapija, masaže in čim manj stresa. No: 0 stresa. Obupno boleči sindrom se namreč rad zaredi (tudi) zaradi dolgotrajnega stresa, napetosti in podobnega živčkanja; iskreno ga ne privoščim prav nikomur.

Z izvidom sem zmagoslavno odhitela do osebne zdravnice. Dobila sem potrebna zdravila in napotnico za fizioterapijo. Poklicala sem v najbližji zdravstveni dom, se poskušala zmeniti za termin in … spet zaprepadeno obstala! Ženski glas na oni strani telefona me je vprašal, če mi na napotnici piše NUJNO? Nujno? Hm, pogledala sem na napotnico in tokrat na njej ni pisalo NUJNO. Ne z velikimi črkami, niti z malimi ne. Pustimo ob strani, da zdrava logika pravi, da je vsaka napotnica k fizioterapevtu že a priori nujna. K fizioterapevtu ne zahajaš preventivno, kot k zobozdravniku? Ko moraš k fizioterapevtu, je samoumevno, da potrebuješ terapijo. Ko pa je zdravje že tako močno okrnjeno, da človek potrebuje terapijo, je jasno, da jo potrebuje čim prej. Bi bilo stanje boljše, če bi poslej vsem na napotnici za fizioterapevta pisalo – nujno? Ne. Zdaj je gneča in potem bi bila gneča. V zdravstvenem domu so rekli, da tako pač je, čakalne vrste so dolge, če bi mi na napotnici pisalo NUJNO, bi bila pa čez tri tedne na vrsti … saj vem, številni menijo, da sem preprosto neumna, ampak ah, who cares – jaz pač resnično nisem sposobna razumeti, kako zaboga lahko kdo izgovori urgentno besedo »nujno« v enakovredni koleraciji s časovnim pojmom »trije tedni«? Sploh, če gre za zdravje. Hipotetično, če bi si nekdo ponesreči iztaknil oko in bi bilo očitno, da potrebuje nujno pomoč, bi mu rekli, naj pride čez tri tedne? Konec koncev ima še drugo oko, torej lahko še vedno vidi, v življenjski ogroženosti pa tudi ni … skratka?

Kakor koli že, ta čuteča pravno-socialna država, ki nam vse pravice do dostojnega življenja, tudi pravico do zdravstvenega varstva, zagotavlja celo v ustavi (51. člen), me niti tokrat ni pustila na cedilu. Spet mi je ponudila rešilno bilko samoplačniške fizioterapije. Na srečo mi je uspelo najti zasebno fizioterapevtko – priznam, res je odlična – ki bo mojo napotnico vnovčila januarja prihodnje leto. Šele tedaj mi bo omogočena terapija na račun našega javnega zdravstva. Do tedaj pa iz žepa plačujem posamezne terapije – cene se gibljejo od 30 do 50 eur na seanso – in to 3x na teden. Stanje se počasi izboljšuje, a pogosto imam občutek, da me glava nikoli ne bo nehala boleti. Številne težave, ki pestijo slovensko zdravstvo, niso moj problem. Nimam se časa ukvarjati z nezadovoljnimi in preutrujenimi zdravniki ter njihovimi zdrahami, ne zanima me večno godrnjavi sindikat, nočem poslušati zavarovalnic, ki plačujejo samo določeno število pregledov in sita sem ministrstva in vlade, ki vedno vse rešujeta za okroglimi in oglatimi mizami, a kot kaže ne dovolj dobro, zagotovo pa prepočasi. Sem le uporabnica storitev. Moja dolžnost – če hočem zdravstveno varstvo – je, da plačujem zdravstveno zavarovanje. Moja pravica pa je, da mi država in njeno javno zdravstvo – v kolikor izpolnjujem svoje dolžnosti – to tudi omogočata. Right? Torej: zakaj zaboga mi država in njeno javno zdravstvo kar naprej krnita pravice, čeprav izpolnjujem dolžnosti? Zakaj plačujem osnovno in dodatno zdravstveno zavarovanje, če pa tedaj, ko res potrebujem pomoč, te ne dobim? Ni denarja? Kam pa potem gre denar, ki ga mesečno tako pridno vplačujemo? Vsake toliko kdo kuje dobiček? Beli marmor na ZZZS in ves ostali stajliš mišmaš so pa nujno potrebni? Se moram sklicevati na latinski pregovor, ki pravi, da če nimaš zdravnika, naj bodo tvoji zdravniki vedra duša, počitek in zmerno življenje? Ja, najbolje, da se preselim v kakšno neobljudeno oazo sredi širne puščave in do konca življenja molčim. Kar so mi že večkrat svetovali.

Glejte, vsakdo ima svoj način življenja, ki variira med željami in možnostmi. Skoraj prepričana sem, da je Ferit Saiti, v vsej svoji gastarbajterski preproščini – in trdemu delavskemu življenju navkljub – vse troje (vedro dušo, zmerno življenje in celo kaj počitka) do neke mere imel, pa je kljub temu moral okrutno umreti. Zakaj že? Ker so ga ob prihodu v zdravstveni dom prijazno opomnili češ, da nima urejenega zavarovanja in bo moral plačati od 20 do 100 eur, če se bo izkazalo, da njegovo stanje ni nujno … žal se je že čez nekaj ur izkazalo, da njegovo stanje ni bilo samo nujno. Bilo je NUJNO!