Poplavljena Slovenija in poplavljena pamet

Piše: Dejan Kaloh

Slovenijo je v teh dnevih zalivalo iz vseh strani. Tokratna vremenska neprilika ni terjala samo premoženjske škode, ampak tudi življenja ljudi. Žalost in katastrofa na celi črti. Težke padavine so preplavile tudi Jankovićevo Ljubljano. Ljubljanski glavar, ki se vedno tako rad slika, tudi tokrat ni zamudil priložnosti, da ga ne bi ujela fotografska bliskavica z gumijastimi škornjami na nogah, kako z zaskrbljenim izrazom na obrazu opazuje podivjano vodo. A opazovanje seveda v teh dnevih ni bilo dovolj. Namesto njega se je upravičeno zganila mestna opozicija. Še več; SDS kandidatka za županjo Zofija Mazej Kukovič je prejšnji vikend skupaj s kandidati za svetnike na območju poplav ljudem nudila takšno in drugačno pomoč.

V ljubljanskem mestem odboru SDS so opozorili na problem, ki je znan desetletja, ravno tako tudi rešitve. Pri SDS menijo, da so na tem področju nekaj resnega mestne oblasti storile davno  nazaj,  v Plečnikovih časih, ko so Ljubljanico poglobili in hkrati tudi arhitektonsko uredili. Zatorej bi bilo nujno potrebno urediti zadrževalnike, kamor se začasno razlije poplavna voda, prav tako pa bi se morali urediti bregovi Gradaščice, Malega grabna, Ljubljanice in to tako, da prenesejo višje vodostaje.

A kaj ko je Janković v svojem mandatu bil zaseden z vsem drugimi megalomaskimi populističnimi projekti, da na takšo obskurnost kot je meteorna kanalizacija še pomislil ni. Pa čeprav je ta v lasti občine, ki mora po zakonu zagotavljati sredstva za njeno vzdrževanje in razvoj. Kandidatka za županjo in nosilka liste NSi v Ljubljani Mojca Kucler Dolinar je odlično povzela popoplavno situacijo v prestolnici. Dejala je, da je dež razkril vso bedo ljubljanske infrastrukture. Z ujmo se je prav tako razkrila “vsa ničevost županovih populističnih projektov, saj granitne kocke in mostovi čez Ljubljanico pač ne morejo odvajati dežja”, je bila razkačena sicer vedno umirjena Kuclerjeva.

Čez štirinajst dni so lokalne volitve. Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da bo Janković v Ljubljani definitivno izgubil večino v mestnem svetu, sam pa se bo moral precej potruditi, če bo hotel zmagati že v prvem županskem merjenju moči. Težko je sicer govoriti, da je tudi ljubljanskim volivcem povsem zalilo pamet (tudi zaradi ponarodele krilatice, da imajo volivci vedno prav – kar seveda ni vedno nujno res), a težko je verjeti, da bi hoteli še enkrat podpreti človeka, ki je v letu 2010 poimenoval neko ulico po bivšem jugoslovanskem totalitaristu in na plečih neplačanih delavcev zgradil svoj monumentalni stožiški spomenik. Mimogrede; ko se je tja nedavno zgrnila množica ljudi, ki so bili pripravljeni plačati, da bi poslušali povprečne štose nekega tandema Joc & Joc, postaja vedno bolj jasno, da se je rimski slogan ‘kruha in iger’ v Ljubljani transformiral predvsem v rek ‘iger in iger’. Kar je še slabše.