Novinarji pred Pahorjem in pred svojimi lastnimi problemi

Piše: Dejan Kaloh

V petek je Politikis.si objavil sliko mladih slovenskih novinarjev, ki jim je premier Pahor milostljivo naklonil nekaj minut – in jo seveda uvrstil v rubriko Satira (Ujeto), v soboto pa je Delov kolumnist Marko Crnkovič na osnovi podobne fotografije spisal kolumno – in mlade novinarje in njihove zahteve seveda raztrgal. Sam sem hotel svojo kolumno spisati na to sliko (beri: na to temo) že sredi prejšnjega tedna, a sem do septembra precej zaseden in zato v manku časa s komentiranjem aktualnosti. Politikis.si gre kmalu v prenovo, pa še kaj bi si našlo…

     Za kaj gre pri tisti sliki? Tako imenovani predstavniki združenih novinarskih aktivov različnih medijskih hiš so se oglasili še pri predsedniku vlade, da bi mu še osebno predstavili poziv za »ureditev razmer na slovenskem medijskem trgu«. Novinarji naj bi bili zaskrbljeni predvsem zaradi »netransparentnega lastništva« in zaradi svoje nemoči pri postavljanju odgovornega urednika in usmerjanju vsebine medija. Ni bil tako veliki problem, da so o tako kompleksnem področju kot je medijska zakonodaja (in o njenem skorajšnjem noveliranju) s premierom pogovarjajo novinarji, ki so stari okoli 30 let in brez nekih večjih življenjskih (pogajalskih) izkušenj – vendarle so se pogovarjali s prevejanim politikom – ampak njihovi obrazi! Zadovoljni, veseli, vzhičeni, niti malo zaskrbljeni!!! Slika je bila ravno takšna kot smo jih na naslovnicah časopisov gledali v času Tita. Ko so režimski novinarji, imenovani tudi družbeno politični delavci, stali pred vrhovno državniško avtoriteto in se mu bedasto nasmihali. Nobenega bojevitega pogleda po resničnih spremembah, le velike očke in prijazni obrazki. Ne kot družbeno politični delavci, bolj kot pionirčki so zgledali ti mladi »znanilci sprememb« v medijih. So sploh iskreni? Se bo jih tudi tokrat zbralo 571? Ali bo samo teh pet, šest »mandeljcev« hodilo naokoli in se vsakemu sogovorniku samo nasmihalo?        

     Glede težav, ki so jih novinarji v tej najnovejši pobudi prinesli v javnost, bo verjetno prelito še veliko črnila, tako od njih samih, kot od drugih distanciranih opazovalcev. Zato samo na kratko. Lastništvo. Novinarskim mladcem gre v nos, da se (predvsem) veliki slovenski časopisi prodajajo domnevno netransparentno in »sumljivim kupcem«. Halo? To je kapitalizem, ki smo ga skupaj z demokracijo plebiscitarno izglasovali davnega leta 1990. Takrat peterica iz obiska pri Pahorju sicer še ni imela volilne pravica, a za takšen sistem so verjetno volili tudi njihovi starši. Vsakdo, ki ima dovolj denarja lahko pač kupi kar se mu zaljubi. Tudi medij, v katerem delate vi, dragi novinarski aktivisti.

     Uredniška politika. Da bo kdaj upoštevana od novinarjev? Od spodaj navzgor? Dobra šala. Lastniki imajo zato glavnega in odgovornega urednika, ki pelje novinarsko ladjo v želeno smer. Pa naj bo ta liberalna ali konservativna. Samo v Sloveniji se še večina medijev skriva za oznakami kot so objektiven in neodvisen. Še boljša šala. Spomnimo se samo slovenskega osrednjega časnika, kjer je pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami kar odgovorni urednik brezsramno klical k zamenjavi oblasti.   V tujini s tem ni nikoli nobenih problemov. Točno se ve, v katero smer pljuje posamezna novinarska ladja. Pri nas pa konstantno sklicevanje na omenjene visoko moralne atribute.     

     Za konec: Crnkovič je mladim iz sedme sile v svoji kolumni položil na srce, da naj ne verjamejo premieru, ko jim obljublja transparentno lastništvo. Ja, Pahorju je res karkoli težko verjeti. A težko je verjeti tudi tem mladim nadobudnim novinarskim aktivistom. Ni mi denimo ušlo, da je Primož Cimerman, novinar Dnevnika, denimo dejal: »Začeli smo pri vrhu, pri urejanju nepreglednih kapitalskih razmerjih in koncentracije na trgu slovenskih medijev, zdaj pa se bomo počasi selili od zgoraj navzdol.« Jernej Verbič, novinar Vala 202, pa je izjavil nekaj diametralno nasprotnega: »To je pobuda od spodaj navzgor, izhaja iz novinarskih kolektivov, glavni pobudnik pa je skupina novinarjev mlajše generacije.«

     Smešno, še med sabo se niso najbolj uskladili, kaj bodo v javnosti govorili, ti pobudniki ureditve položaja novinarstva in medijev v Sloveniji. Kaj pa če bi najprej začeli pri sebi? Se zazrli v sebe in se vprašali: so zgodbe, ki jih pišemo/govorimo še vedno aktualne, sveže, pronicljive, zanimive, družbeno pomembne? Ali gre pretežno za starice, povzetke novinarskih konferenc, spogledovanje z rumenim, skratka za (samo)izčrpano novinarstvo, ki išče razloge za svoj položaj vsepovsod drugod, samo pri sebi ne?