Nogomet in zaton stare Evrope

Piše: Sašo Ornik – Jin, nagrajeni Večerov bloger

Na Svetovnem prvenstvu v nogometu so se med zadnje štiri uvrstile kar tri evropske reprezentance. Že prej so Nemci potopili argentinsko ladjo, Nizozemci pa Brazilce.  Z Diegom Forlanom se je v polfinale uspelo uvrstiti Urugvajcem. Afričani so z Gano obtičali že prej, prav tako Azijci in severni Američani. Evropa si je zagotovila prva tri mesta.

Naj mi bo dovoljeno nogomet zlorabiti za drzno razmišljanje o razvoju držav tega sveta, o statusu velikih in naprednih sil, o njihovem zatonu, o prihodu novih. Že kar nekaj časa se govori o dvigu vsaj ene bodoče velesile, to je Kitajske. A seznam tistih, ki bi predvsem staro, sklerotično Evropo, kakor jo  mnogi radi imenujejo, postavili na stranski tir, je kar nekaj. Od Indije, Indonezije, Južne Koreje, Brazilije, do Turčije. Še celo več, mnogi vidijo celo prenos svetovnega centra iz atlantskega prostora, torej proč od evropsko ameriške sfere v vzhodno Azijo.

Če si pogledamo podatke o gospodarski rasti, o rasti prebivalstva, o napredku, potem smo lahko resnično zaskrbljeni. Zdi se, da stara Evropa  nima rožnate prihodnosti in da je na mestu, da se je že dolgo tega znebila imperialnih ambicij in te prepustila ZDA. Vendar pa, kljub vsem trendom, vse te države kandidatke za velike sile sveta še vedno niso dohitele ravni razvoja zahodnoevropskih držav. Tekmujejo lahko z ogromnim, vedno bolj izobraženim prebivalstvom, z veliko produkcijo poceni izdelkov, tudi s prodajo bolj high tech proizvodov. Večinoma so še daleč, da bi bile na ravni kakšne Nemčije ali Nizozemske. Pa tudi, če enkrat do te ravni pridejo, kakor Japonska, ni rečeno, da bodo potem z velikimi skoki svoje konkurente pustile daleč za seboj. Imperij vzhajajočega sonca nikoli ni upravičil nekaterih bolj smelih napovedi o prevladi in se že več kot desetletje ukvarja s samim seboj.

Zakaj primerjava z nogometom? Zato ker bi lahko tudi tukaj predvidevali, da se bodo južno ameriške reprezentance s svojimi rastočimi bazeni talentov vedno bolj krepile, da bo to uspevalo tudi Američanom, ki imajo dovolj denarja, čeprav pri njih ne gre ravno za najbolj priljubljen šport, da se bodo tudi Azijci in Afričani krepili. Torej, da bo vloga Evrope vedno manjša, dokler se enkrat ne bo zgodilo, da bo lahko na noge postavila le nekaj močnih ekip, ki bodo komaj prišle v četrtino finala in le redko v polfinale ali celo v sam finale. Toda nadarjenost, denar, vse to ni edino, na podlagi česar se dosega krepitev in rast.

Da Evropejci prevladujejo, priča ne le o nekih zakonitostih, ki nam jih ponuja reprezentančni nogomet, priča tudi o nekih drugih zakonitostih, ki nam jih ponuja sam razvoj držav. Da je za dosego nekega statusa velikih sil potreben delujoč sistem, ki zagotavlja tako uspešno iskanje, izobraževanje in  izkoriščanje danih talentov in resursov, ki ima na voljo tako denar kot tudi znanje in ki ima na voljo tudi ustrezen nabor vrednot.

Vse to recimo ZDA in zahodnoevropske države že imajo, dvomimo pa lahko, da jih imajo države kot Indija in Kitajska. In potem, če se spet vrnemo k nogometu, pot do izenačenja zna biti dolga, potem pa je potrebno zabiti še zmagujoči gol, kar se pogosto ne zgodi več.

To razmišljanje gre predvsem ob rob napovedim o prihodnjem razvoju sveta, o tem, kje bodo bodoči centri moči. Napovedovati na podlagi trendov, ki jih lahko vidimo, zna biti nezanesljivo, saj ne vemo, kaj se utegne zgoditi že v nekaj letih. Upoštevati je tudi potrebno razloge, zakaj so se nekatere države v preteklosti prebile na sam vrh in zakaj ohranjajo svoj status. Kar ne pomeni, da bodo stvari ostale takšne, kot so zdaj. To se skoraj nikoli ne zgodi. Le previdnost pri napovedih je potrebna.